(KOMENTAR) Dolar je problem vseh

Leta 1971 je ameriški finančni minister John Connally svojim kolegom v skupini G10 dejal, da je »dolar naša valuta, vendar vaš problem«. Connally je bil nepričakovano iskren glede dejstva, da so bili »zelenci«, čeprav so bili glavna svetovna rezervna valuta, namenjeni predvsem uresničevanju interesov ZDA.

To velja še danes. Toda v zadnjih desetletjih osrednja vloga dolarja v svetovni trgovini in financah pomeni večjo težavo za države v vzponu in države v razvoju (tako imenovane države EMDE) kot za bogate države sveta.

Na primer, sedanji cikel zaostrovanja ameriške centralne banke Federal Reserve (Fed) je – tako kot tudi drugi pred njim – nesorazmerno prizadel države EMDE, saj je spodbudil množične in čezmerne odlive kapitala. To je sprožilo vrtenje valut, kar zaostruje makroekonomske izzive in povečuje stroške servisiranja dolga, zato je fiskalni prostor za javne naložbe omejen.

​Razhajanja v denarni politiki med Fed in drugimi centralnimi bankami razvitih gospodarstev povečujejo nestanovitnost deviznih tečajev v bogatih državah sveta. Posledice razširitve politike »višje za daljše obdobje«, ki jo izvaja ameriška centralna banka, so morda najbolj izrazite na Japonskem. Ta je pred kratkim začela posredovati na deviznih trgih, da bi zajezila hitro padanje jena.

Hippolyte Fofack, nekdanji glavni ekonomist in direktor raziskav pri afriški izvozno-uvozni banki Afreximbank FOTO: Project Syndicate

Junija je ameriško finančno ministrstvo Japonsko uvrstilo na svoj »seznam za spremljanje« zaradi morebitnih nepoštenih deviznih praks. Čeprav ministrstvo Japonske ni označilo za valutnega manipulatorja, kar bi lahko povzročilo uvedbo sankcij proti eni od ameriških najtesnejših zaveznic, je bila ta poteza pomembna, tudi zato, ker je poudarila globalna tveganja razhajanj v denarni politiki in izzive, ki jih prinaša mednarodno usklajevanje na tem področju.

Japonska se je na seznam za spremljanje uvrstila, ker je izpolnjevala dve od treh meril, ki jih ameriško finančno ministrstvo uporablja za ocenjevanje politik glavnih trgovinskih partneric ZDA, in sicer trgovinski presežek z ZDA v višini najmanj 15 milijard ameriških dolarjev in presežek na tekočem računu nad tremi odstotki bruto domačega proizvoda (BDP). Tretje merilo je vztrajno enostransko posredovanje na deviznih trgih z neto nakupi v višini najmanj dveh odstotkov BDP v 12 mesecih. Poročilo finančnega ministrstva kongresu navaja, da Japonska sicer ni dosegla tega praga, vendar je agresivno posegala na devizne trge.

Japonska oblast je dejansko porabila več milijard dolarjev, da bi podprla jen, ki je od leta 2021 izgubil tretjino vrednosti in aprila padel na najnižjo vrednost v 34 letih, več kot 160 za dolar. To je večinoma posledica zevajoče razlike v obrestnih merah med obema državama: ko je ameriška centralna banka na začetku leta 2022 močno zvišala obrestne mere, da bi se borila proti inflaciji, je japonska centralna banka Bank of Japan ohranila svojo politiko negativnih obrestnih mer, da bi odpravila domačo deflacijo. Ministrstvo za finance je v svojem poročilu poudarilo pričakovanje, »da bi moralo biti posredovanje na velikih deviznih trgih, na katerih se prosto trguje, rezervirano le za zelo izjemne okoliščine ob ustreznih predhodnih posvetovanjih«.

Aprila in maja je japonska oblast porabila rekordnih 9,8 bilijona jenov (61,2 milijarde ameriških dolarjev), da bi obrnila trend padanja jena, s čimer je presegla skupni znesek, ki je bil leta 2022 porabljen za zaščito valute. Kljub obsežnim prizadevanjem se je upadanje jena nadaljevalo, kar kaže na izzive v obrambi padajoče valute v močno integriranem svetovnem finančnem sistemu.

Vlagatelji se že več mesecev vse pogosteje odločajo za špekulativno najemanje posojil, tako imenovano carry trades, ki vključuje izposojanje v jenih za naložbe v premoženje z višjim donosom v tujini. Skupaj z vse višjimi donosi obveznic to povzroča pritisk na znižanje tečaja jena. Poleg tega je razvrednotenje valute izvoznike odvrnilo od pretvorbe tujih zaslužkov v jene zaradi povečanih tečajnih tveganj, kar še dodatno zmanjšuje povpraševanje in povečuje šibkost jena.

Dolar ostaja prva valuta globalne trgovine

Julija je japonska vlada porabila 36 milijard ameriških dolarjev za še eno nakupovanje jenov, kar je bila njena tretja letošnja intervencija. Citigroup ocenjuje, da ima država od 200 do 300 milijard ameriških dolarjev finančnih rezerv za morebitne posege, ki bi lahko vključevali prodajo dolarjev, drugih valut ali celo državnih obveznic za podporo jenu in ublažitev gospodarske škode.

Običajno monetarna oblast posreduje z namenom oslabitve lokalne valute, da bi spodbudila izvoz in povečala konkurenčnost. Sporazum Plaza iz leta 1985, zaradi katerega se je jen v primerjavi z dolarjem okrepil za 46 odstotkov, je za ZDA pomenil prav to, vendar je zmanjšal konkurenčnost Japonske, kar je japonska avtomobilska podjetja spodbudilo k ustanavljanju tovarn v Ameriki.

Nenavadni ukrepi, ki jih je pred kratkim sprejela japonska monetarna oblast, pa so izraz visokih stroškov, ki jih za svetovno stabilnost in rast predstavlja razhajanje v denarni politiki. Šibek jen je sicer spodbudil turizem in izvoz v ZDA, vendar je povzročil tudi preveliko nestanovitnost deviznega tečaja, kar je zavrlo naložbe podjetij ter povečalo stroške industrije in uvoznikov. Zasebna potrošnja, ki predstavlja več kot polovico japonskega gospodarstva, se je upočasnila, kar povečuje tveganje za stagflacijo. Zaradi tega je japonska vlada znižala napoved rasti za tekoče proračunsko leto (do marca 2025) z 1,3 odstotka na približno 0,9 odstotka.

Nekateri znaki kažejo, da se bo razlika v obrestnih merah zmanjšala, jen pa stabiliziral. V drugi polovici julija se je jen v primerjavi z dolarjem okrepil za štiri odstotke in se povzpel na najvišjo raven po marcu, in sicer dan po tem, ko je japonska centralna banka zvišala temeljno obrestno mero na 0,25 odstotka. Rast jena je sledila blažjim podatkom o inflaciji v ZDA v juniju in mehkejšem trgu dela v juliju, zaradi česar bi Fed lahko prej znižala obrestne mere, saj zaradi ponovno ogrožene rasti svojo prej ozko osredotočenost na inflacijski cilj preusmerja na dvoje: stabilnost cen in čim večjo zaposlenost.

Vsekakor je to novo obdobje razhajanj v politikah med sistemsko pomembnimi centralnimi bankami poudarilo ogromen globalni vpliv »zelencev«. Ko so se ti monetarni organi usklajevali, je ameriška valuta zlahka predstavljala težavo samo za države EMDE. Nedavni valutni stres na Japonskem pa je jasen opomnik, da je dolar težava tako za bogata kot revna gospodarstva.

***

Hippolyte Fofack, nekdanji glavni ekonomist in direktor raziskav pri afriški izvozno-uvozni banki Afreximbank

Avtor, ki sodeluje z mrežo za trajnostne rešitve SDSN na Univerzi Columbia in je raziskovalni sodelavec Centra za afriške študije Univerze Harvard, je član svetovne zveze Global Federation of Competitiveness Councils in član Afriške akademije znanosti.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.