(KOMENTAR) Čakajoč despota

Becca Rothfeld v eseju Dvorne dame (v originalu je naslov Ladies in Waiting, kar pomeni dvorno damo, avtorici pa angleški izraz dobro služi tudi za osvetlitev glavne teme eseja) iz letos izdane knjige All Things Are Too Small: Essays in Praise of Excess (Vse stvari so premajhne: Eseji v hvalnico ekscesu) čakanje označi za (ne)dejavnost žensk. Navede številne variacije popkulturnega tropa čakajoče ženske: od tiste, ki čaka vojskujočega se moža, tiste, ki čaka pred oltarjem, pa vse do tiste, ki čaka ob včasih stacionarnem, zdaj pa mobilnem telefonu.

Če, tako Roland Barthes, čakanje konstituira ljubezen, čakanje pa je ženska drža, je torej feminizirana tudi sama ljubezen. Hrbtna plat čakanja, neznosno lahkotna odtegnitev želene pozornosti, pa je ultimativna (ne)poteza moči in je scela stvar – moških. V digitaliziranem svetu je zgoščena v pojmu ghosting, kar pomeni nenadno prekinitev komunikacije brez vsakršne razlage ali oprijemljivega razloga.

Tradicionalne spolne vloge od moških terjajo aktivnost, kar predpostavlja pasivnost žensk, čakanje pa te vloge dodatno utrjuje. Aktiven moški, zaposlen z velepomembnimi opravki, se na čakajočo žensko niti ne spomni, kaj šele, da bi ji z odsotnostjo pošiljal nekakšno zakodirano sporočilo, nenehno samopreizprašujoča se ženska pa je v tem podrejenem položaju oropana vsakršne možnosti aktivne pozicije. Pri čakanju gre torej za vprašanje moči: poseduje jo tisti, ki ga čakajo, čakajoči pa se pravzaprav vedno daje na razpolago.

Becca Rothfeld ubeseduje znano izkušnjo, ko ženska, čakajoča na vedno zakasnel odgovor moškega, vse mogoče nianse tekstovnih sporočil oziroma njihovega manka do potankosti analizira s prijateljicami. Njihov nasvet, če naj moškega zaradi romantičnega razočaranja ob njegovi pojenjujoči pozornosti, konfrontirajo, pa je vedno enak: »Počakaj še malo.« Ta nelogična igra čakanja, zadrževanja, (ne)seen-anja sporočil, zanimivo, ni nekaj, kar bi ženskam padlo na pamet v prijateljski komunikaciji – rezervirana je le za romantične interese.

Moški, ko, če se sploh pojavi, reagira, kot da sploh ne razume, česa je obtožen. Ob tem se neredko posluži druge za sodobno družbo značilne taktike brez pravega slovenskega prevoda, tako imenovanega gaslightinga, oblike psihološke zlorabe, kjer je žrtev zmanipulirana v preizpraševanje lastne razsodnosti in percepcije resničnosti.

Becca Rothfeld priznava, da se je tudi sama znašla v situaciji, ko je vztrajala v čakanju, saj se ji je zdelo »boljše kot žalovanje«, vseeno pa esej pripelje do sklepa, da je čakanje na odgovor bolj strašno od najstrašnejšega odgovora – je žalitev, zloraba, ki lahko človeka pahne v psihološko ujetništvo in postane sama sebi cilj brez vsakršnega upanja na izpolnitev: čakanje kot molitev k vedno nedosegljivemu bogu. Moški, ki čaka, je feminiziran, ženska, ki zavrne čakanje in se ne želi identificirati s pozicijo dame, ki čaka po lastni izbiri, pa je jezna, histerična in neprivlačna – nič čudnega, da njeno »teženje« ni uslišano.

In zdaj končno k stvari. V družbi velja vljudno čakanje oseb v feminizirani, torej podrejeni poziciji za vrlino. V tem smislu nikakor ni najhujša tista oblast, ki naravnost pove, da na njeno milost ne gre računati, pač pa tista, ki navidezno prisluhne in sporadično odgovarja – ravno v dovoljšnji meri, da vzdržuje status quo ponižne pasivnosti nenehno čakajočih. Dober primer je podhranjeni, s prekarnostjo in muhavostjo države zaznamovani kulturni sektor: bolj kot vztraja v krepostnem čakanju, bolj kot kaže razumevanje in pripravljenost na dialog, bolj se objekt izpolnitve izgublja in raztaplja, vsemogočno božanstvo na drugi strani pa v resnici niti pomisli ne na kakršno koli še tako banalno gesto odrešitve.

Resolucija evropskega parlamenta s priporočili komisiji o okviru EU za socialni in poklicni položaj umetnikov in delavcev v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih poziva države članice in socialne partnerje, naj si prizadevajo za zagotavljanje pravičnih in ustreznih plač v kulturnih in ustvarjalnih sektorjih ter spodbujajo kolektivne pogodbe o določanju plač v teh sektorjih. Obenem poudarja, da so kolektivna pogajanja za samozaposlene osebe učinkovito orodje za zagotavljanje boljših delovnih pogojev, vključno s plačilom.

Pri nas kulturni in ustvarjalni sektor že slabi dve leti zastopa sindikat ZASUK, ki se je za izboljšanje razmer zadnje leto in pol skupaj s sindikatoma Glosa in Sviz pogajal z ministrstvom za kulturo. V prepričanju, da imajo na drugi strani končno ljubečega in odzivnega partnerja, so si postavili visoke cilje: sprva so si prizadevali za ureditev kolektivne pogodbe, ki je po njihovem mnenju mogoča že po zdaj veljavni zakonodaji.

Ministrstvo je zagovarjalo stališče, da je potrebna nova zakonska podlaga, kar so sindikati sprejeli, vendar so nato nanjo zaman čakali, vse dokler vlada ni zavrnila predlaganega člena o kolektivnih pogajanjih. Sindikati so nato predlagali, da bi kolektivno pogodbo nadomestili z uredbo, ki naj bi bila sprejeta na začetku leta 2025, v premostitvenem obdobju pa bi kulturne in kreativne delavke in delavce zaščitili z dogovorom med ministrstvom in sindikati.

Vladni pogajalci so ta predlog sprejeli, v osnutku dogovora pa nekaj tednov pozneje določili tako pozen datum njegovega začetka veljave (januar prihodnje leto), da ta v praksi ne bi opravljal funkcije premostitvene zaščite. Na sestanku, ki je sledil, se je vladna stran spomnila, da je treba dogovor še medresorsko uskladiti, in ugotovila, da manjka ustrezna zakonska podlaga tudi za uredbo. Tako medresorsko usklajevanje kot spreminjanje zakonodaje seveda terjata dodaten čas in nadalje odlagata učinkovito ureditev problematike. Na tej točki so sindikati, prepričani, da gre za taktiko zavlačevanja, pogajanja protestno prekinili in zapustili sestanek.

Če so bila pretekla pogajanja res »en korak naprej, dva koraka nazaj«, kot jih opisuje ZASUK, sindikat z njihovo prekinitvijo ni izgubil ničesar. Nasprotno: zavrnil je položaj, v katerega ga je (z velikim razumevanjem in naklonjenostjo – kot vsak sadist) silila oblast s svojo inercijo in zavzel aktivno pozicijo. Razhod je boljši kot vztrajanje v toksični zvezi, žalovanje od čakanja, jasnost pogubnega položaja pa od mučnega suspenza in nemočnega upanja. ZASUK tako resda za zdaj ni izpogajal nič, je pa zasukal pričakovane vloge in k vragu poslal potrpežljivo čakanje kot simptom patriarhalnega ustroja še tako naklonjene oblasti. Za ulico pa bo vseeno treba počakati, da se h koritu vrne despot.

***

Eva Vrtačič, docentka na FDV in sodelavka Danes je nov dan.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.