Koliko je danes v resnici še vredna slovenščina?

Ob državnih praznikih Slovenci resda ravno množično ne izobešamo zastav, se pa mnogi pomembneži ponosno trkajo po prsih, češ, koliko jim pomeni naša domovina, naša država. A to so mnogokrat le prazne besede … Zavozili smo namreč na celi črti.

Od zibelke do univerze.

Naša narodna identiteta je v veliki meri utemeljena na jeziku. Znanstveniki pa že opozarjajo, da se slovenski znanstveni jezik ne razvija več z enako mero, kot se je doslej, ker ga vse bolj izpodriva angleščina. Založniki nadalje ugotavljajo, kakšna grožnja so angleške e-knjige za razvoj in obstoj slovenskih prevodov, pri prevajanju nekaterih strokovnih knjig pa imajo že težave, ker je slovensko strokovno izrazje zastarelo. Glasbeniki vse bolj ustvarjajo le v angleščini, tudi naša mladina se v zasebnem položaju vedno bolj sporazumeva v angleščini.

Ob tem čedalje pogosteje slišimo in beremo mnenja slovenskih strokovnjakov, kako je treba naše otroke še bolj zgodaj (celo pri treh mesecih) in na čim zabavnejši način učiti angleščino, jim predvajati nesinhronizirane risanke, da bodo imeli (podobno kot naravni govorci) čim boljši občutek za melodiko tujega jezika ... Da bo družba čim prej postala dvojezična. Od tod pa je le še korak do izumrtja jezika.



K sreči zakon o javni rabi slovenščine še predpisuje sinhronizacijo risank za predšolske otroke, ki se prav ob njih pogosto učijo knjižnega jezika. Sinhronizacije, vsaj na komercialnih televizijah, pa so vedno manj vredne svojega imena. Prevajalci očitno prevajajo v veliki naglici, raven njihovega znanja slovenščine pa je sramotna, saj so prevodi polni napak, ki jih otroci ponotranjijo. Imena risanih junakov in vse bolj tudi naslovi risank se vse redkeje prevajajo, večinoma ostajajo kar izvirni (na primer Blaze, Whisper, Robocar Poli, Miraculous …). Podobno velja za številne sodobne prevode slikanic. Še sreča, da so imeli včasih več domišljije, sicer bi mnoge generacije rasle brez Sneguljčice, Pepelke, Trnuljčice …

Učitelji v osrednji Sloveniji pripovedujejo o tem, kako skrb vzbujajoče je znanje slovenščine pri njihovih učencih, ki si ne tako redko iz spomina prej prikličejo angleško kot slovensko besedo. Podobne težave imajo očitno tudi na naših ministrstvih, saj slovenskim šolam pošiljajo potrdila o sodelovanju v mednarodnih projektih kar v angleščini.

Ne le da kljub velikemu pompu slavistov in zagovornikov slovenščine, ki so poskušali to preprečiti, nekatera predavanja na fakultetah že potekajo v angleščini ter da Slovenci prirejamo mednarodne konference, kjer samim sebi in redkim gostom iz tujine predavamo v angleščini, angleščina kot učni jezik vse bolj prodira tudi v osnovno šolo, v čemer lahko vidimo tudi zametke dvojezičnega osnovnega šolstva pri nas.

V mislih imam razvojno-raziskovalni projekt Inovativna pedagogika 1 : 1. Njegov naročnik je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Projekt je delno sofinanciran iz Evropskega socialnega sklada, med razvojnimi institucijami pa so tudi Zavod RS za šolstvo, Univerza v Mariboru in Pedagoški inštitut.

V sklopu projekta, v katerega je vključenih 75 šol (osnovne šole, gimnazije in srednje strokovne šole), se od učiteljev pričakuje, da bodo pri pouku smiselno in učinkovito uporabljali informacijsko-komunikacijsko tehnologijo. Za ta namen učitelji na delavnicah spoznavajo aplikacije oziroma orodja, ki naj bi jih vključevali v pouk (na primer one note, nearpod, actionbound, padlet, kahoot, quizlet, filmoraGO …). Večina teh je predstavljena tudi na spletni strani projekta. Za učitelje biologije so, denimo, uporabne aplikacije anatomy, gene screen in iCell, ki so, mimogrede, vse v angleščini. Na obsežni spletni strani pa ni niti ene pripombe o tem, da je večina priporočenega gradiva dostopna samo v angleščini, in niti enega priporočila učiteljem, kako ob tem ravnati. Kot da je to povsem samoumevno.

Tudi med predlogi kriterijev za vrednotenje aplikacij, ki naj bi bili učiteljem v pomoč pri izbiri, ni nikjer navedeno, da naj imajo pri pouku aplikacije v slovenščini prednost pred angleškimi. Odnos do slovenščine se poleg tega kaže tudi v številnih jezikovnih napakah na uradni spletni strani projekta.

Povsem nerazumljivo je, da pred začetkom uvajanja projekta v šole niso podprli skupine strokovnjakov, ki bi pripravila kakovostne vsebine v slovenščini, oziroma da niso poskrbeli za prilagoditev aplikacij našemu učnemu okolju. Le zakaj se tako spodbuja uporaba aplikacij in gradiv v angleškem jeziku?

Zanimivo pa je tudi in predvsem to, da se očitno večini sodelujočih učiteljev zdi to povsem sprejemljivo, češ, takšen je danes svet, mi smo premajhni … Po drugi strani je na naših šolah veliko zelo dobrih učiteljev, ki se v svojem izobraževanju niso učili angleščine, ker takrat pač to še ni bilo tako samoumevno, ampak kateri drug jezik (denimo nemščino ali francoščino …). In ti se zdaj slabo počutijo, ker imajo velike težave pri uporabi tako opevanih angleških aplikacij in vsebin.

Kot sem se lahko prepričala pred kratkim na nekem strokovnem posvetu, se te aplikacije uporabljajo tudi pri pouku slovenščine. In celo pri obravnavi Prešerna. Kar se mi zdi naravnost bogoskrunsko. Ali je sploh še pomembno, da učenec pozna Prešernov življenjepis, če ga mora spoznavati v angleški aplikaciji fakebook? Ker smo pač premajhen narod, da bi se to prevedlo v slovenščino. Ali nam ni ravno Prešeren s svojimi pesmimi dokazal, da je slovenščina dovolj razvit jezik tudi za najbolj zapletena in dodelana besedila in za vse govorne položaje in kot tak povsem samozadosten? Kako bo učencu v življenju koristilo poznavanje dejstev o Prešernovem življenju, če smo pri obravnavi spregledali bistvo? Seveda mu na načelni ravni in deklarativno lahko razložimo, kako velik pesnik je bil Prešeren in kako pomemben je za slovenski narod, a kaj, ko smo s takšno obravnavo zgrešili pravi namen.

Zašli smo s poti. Resnično. In težko bomo znova našli pravo pot.

Spoštovani doktorji in magistri znanosti, spoštovani vsi strokovnjaki, ki ste sodelovali pri pripravi projekta, »kako je mogoče«, da ste pozabili, da je učni jezik v slovenski šoli še vedno slovenščina?

Kje ste, slavisti? Bomo res sodelovali pri tem jezikovnem samomoru?

***
Mag. Majda M. Lesjak je profesorica slovenščine.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.