Kolegi arhitekti, zakaj?

Arhitekti so se odločili, da se bodo z vso artilerijo, ki jo premorejo, postavili na branik kakovosti grajenega prostora, oblikovalskih vrednot in ohranjanja regionalnih identitet, ki so ga brezsramno napadle horde podivjanih inženirjev, ki si hočejo prilastiti vso našo idilično, ubrano urbanizirano in do zadnjega detajla oblikovano grajeno krajino in za to svoje početje bodo povrhu vsega dobili še blagoslov novega gradbenega zakona. Inženirji bodo po novem lahko pridobivali gradbena dovoljenja in s tem, ko jim novi zakon omogoča vodenje projektiranja, zavzeli še poslednji okop, ki stoji med oblikovno dovršenim grajenim okoljem in apokaliptično podobo, ki bo nastala po tem, ko bodo inženirji začeli opravljati delo arhitektov.

Seveda se nič od napovedanega ne bo zgodilo. Še vedno bo naša urbana krajina takšna, kot je do zdaj, nekje bolje, na mnogih koncih pa zelo slabo urbanizirana. Še vedno bodo regionalne identitete kvarile neavtohtone in neartikulirano izstopajoče stavbe in še vedno bodo objekti oblikovno razporejeni po Gaussovi krivulji – največ povprečnih, nekaj katastrofalno slabih in nekaj vrhunskih stvaritev, ki bodo pisale zgodovino. In za to bodo morali prevzeti odgovornost predvsem inženirji arhitekture oziroma arhitekti, ki si zadnje čase vse redkeje dodajajo pripono »inženir«. Vse bolj jih tišči ta naziv, vse bolj bi se radi deklarativno našli bolj na področju umetnosti kot na področju inženirstva. Zato področje arhitekture vse bolj individualizirajo, saj se postavljajo ob bok umetnikom, ki so večinoma individualisti – slikarji, pisatelji, skladatelji, baletniki, kostumografi …

Žal pa si bodo morali arhitekti priznati, da delujejo v stroki, ki je izrazito interdisciplinarna, in da so prisiljeni delovati v timu, v katerem sodeluje več strokovnjakov in kjer brez enega od njih to, kar delajo, ne bi imelo velike uporabne vrednosti. Če si predstavljamo stavbo, katere oblika in postavitev v prostor sta po besedah arhitektov njeni najpomembnejši lastnosti, potem moramo razložiti, da obliko, razpored funkcij v objektu in postavitev v prostor sicer določi arhitekt, vendar bi bila brez inženirjev ta stavba z vidika kakovosti bivanja v njej neuporabna. Dokler stavbne konstrukcije ne postavi inženir gradbeništva, dokler je ne ogreje ali ohladi in priklopi na omrežje inženir strojništva, dokler v njej ne prižge luči in ga oživi inženir elektrotehnike ter dokler sistemov protipožarne zaščite ne določi požarni inženir, je arhitekt s svojim izdelkom precej nebogljen. Še toliko bolj to velja za stavbe, v katerih potekajo tehnološki procesi (farmacija, živilstvo, kemijski obrati …), kjer orkestru dirigira tehnolog. Pa vendar hoče imeti pri celotnem projektiranju najbolj ključno vlogo. Edino arhitekti naj bi bili dovolj usposobljeni, da vodijo tim vseh inženirjev. Še več. Za fazo pridobivanja gradbenega dovoljenja je arhitektom s pomočjo svojih stanovskih kolegov na ministrstvu za okolje in prostor v obstoječi gradbeni zakon uspelo spraviti določilo, da celotno dokumentacijo, ki je potrebna za pridobivanje gradbenega dovoljenja, podpiše le vodja projekta. Očitno so računali na to, da jim ne bo treba argumentirati, zakaj je pri stavbah prevladujoča stroka arhitektura in vedno izključno le arhitektura.

Na tem mestu je treba pojasniti, da je naša država gradbeništvo postavila visoko na lestvico družbenih vrednot in poklice v njem normirala. Normirani poklici so pooblaščeni arhitekt, pooblaščeni krajinski arhitekt, pooblaščeni prostorski načrtovalec, pooblaščeni inženir (gradbeništva, elektrotehnike, strojništva, tehnologije, požarne varnosti, geotehnologije in rudarstva) ter nadzorni inženir. Za te poklice je treba pridobiti ustrezno izobrazbo in opraviti strokovni izpit. Vodja projekta, kot ga opisuje 14. člen gradbenega zakona in zaradi katerega je celotna arhitekturna srenja na okopih, pa ni normiran poklic, zato ga lahko opravlja, tako popravek zakona, kdorkoli izmed projektantskega tima. Tudi v preteklosti je že bilo tako, dokler nista bivši državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor ter direktorica direktorata za graditev (oba arhitekta) izdala navodila, ki ni imel temelja v zakonu, da morajo upravni organi zavračati izdajo gradbenih dovoljenj, če vodja projekta za stavbo ni arhitekt.

Zdaj ko je zakonodajalec uvidel, da je monopol ene stroke škodljiv in nepravičen, in to zapisal v novi gradbeni zakon, so arhitekti celotni medijski zgodbi dodali pospešek: inženirji bodo namesto arhitektov pridobivali gradbena dovoljenja za vrtce! Inženirji bodo projektirali arhitekturo in s tem razvrednotili arhitekturno stroko!! Spet se bližajo svinčeni časi prevlade barbarov nad razsvetljenci!

Zaplet okoli pridobivanja gradbenih dovoljenj je zelo preprosto rešljiv. Inženirji smo zakonodajalcu predlagali, da strokam v procesu graditve dodeli odgovornost, kot jo od njih zahteva poseben zakon, ki obravnava kompetence in odgovornosti vseh reguliranih poklicev v gradbeništvu (zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti – ZAID). Tako bi se v vseh fazah pod posamezne načrte podpisovali posamezni strokovnjaki – pod načrt arhitekture pooblaščeni arhitekt, pod načrt gradbenih konstrukcij pooblaščeni inženir gradbeništva, pod načrt strojnih oziroma električnih instalacij pooblaščeni inženir strojništva, elektrotehnike – imenovali bi ga vodja načrta. Tako bi v vsaki fazi projekta za vsako stroko poznali odgovorno osebo. Pri pridobivanju gradbenega dovoljenja bi s tem poznali vodjo projekta in vodjo načrta, ki je vlogi za gradbeno dovoljenje priložen. Tudi v prejšnjih in poznejših fazah (projekt ima od ideje do izgradnje, v odvisnosti od velikosti in zahtevnosti, približno pet faz) bi bile odgovorne osebe – inženirji ali arhitekti – navedene z imenom, priimkom in podpisom. S tem bi se izognili morebitni izključenosti arhitekta (ali v nasprotnem primeru inženirja) v proces pridobivanja gradbenega dovoljenja, ki je sicer suhoparen upravni postopek, v katerem upravni organ pregleda popolnost vloge, preveri, ali investitor poseduje vsa zemljišča, še enkrat (čeprav to stori že občinski urad, ki je pristojen za urbanizem) preveri skladnost z urbanističnim aktom, zaračuna upravno takso in izda dovoljenje. Po zakonu je ta postopek pripisan investitorju, ta pa ga v večini primerov s pooblastilom poveri projektantu, torej podjetju, ki mu je zaupal izdelavo projekta.



Poskušajmo se torej razumsko vprašati, zakaj arhitekti odgovornost za slabo arhitekturo, slab urbanizem, trivializacijo gradnje (karkoli že to pomeni – gradnja še nikoli v zgodovini ni bila tako interdisciplinarna in upravno regulirana), zmanjševanje kakovosti grajenega prostora, pomanjkanje oblikovalskih vrednot in izgubljanje regionalnih identitet, poskušajo naprtiti inženirjem.
Odgovor je zelo preprost: za vse, kar je slabega v prostoru, so si našli preprost in priročen izgovor, ki je seveda neutemeljen. Za veliko večino slabih arhitekturnih rešitev in katastrofalnih posegov v prostor se bo celotna arhitekturna stroka morala najprej poglobiti sama vase. Na noben način krivda za slabo arhitekturo ne more biti naprtena inženirju kot vodji projekta, saj s tem, ko projekt vodi inženir, arhitekturna stroka nikakor ni oslabljena, temveč kvečjemu razbremenjena marsikaterega banalnega opravila, da se lahko posveti razvoju odličnih rešitev v absolutni popolnosti.

Arhitekti bodo vedno in za zmeraj tisti, ki bodo dajali ton našemu grajenemu okolju, postavljali spomenike svoji stroki (in vladarjem), tisti, katerih dela bodo zaznamovala generacije, tisti, ki so v preteklosti in bodo v prihodnosti družbi s svojimi deli kazali ogledalo. Tega jim nihče, še najmanj inženirji, ne poskuša vzeti. Celotna družba jih ravno zaradi njihove angažiranosti in prodornosti globoko spoštuje in ceni njihov prispevek na vseh področjih, na katerih delujejo. To dokazujejo tudi številna priznanja, ki jih dobivajo. Če bodo primerno spoštljivi do vseh ostalih strok, ki jim v svojem trenutnem diskurzu pripisujejo atribute, ki si jih niti slučajno ne zaslužijo, pa bodo tudi zgled vsem drugim družbenim in strokovnim podsistemom. V tako nekritičnem poveličevanju samih sebe in tako razgaljeni oholosti si arhitekti ne ustvarjajo družbene podobe, kakršno si zaslužijo. S tem, ko bomo postavili spoštovanje znanja, stroke in sposobnosti delo dobro opraviti na prvo mesto, bodo vsa retorična vprašanja, ki si jih postavljamo naenkrat dobila odgovore in intelektualnemu napredku gradbeništva ne bo konca.

***
Andrej Pogačnik, univ. dipl. inž. grad., član UO IZS

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.