Koga je strah plebiscita v Ukrajini

Eni in drugi trdijo, da branijo svobodo in se borijo proti okupatorju. Oboji so Ukrajinci. Zelenski proti Rusom in Ukrajinci na vzhodu proti neonacistom iz Kijeva. Statistike kažejo, da je 17 odstotkov ukrajinskega prebivalstva ruska etnična skupina. Dejstvo je, da imajo ti Ukrajinci na vzhodu drugačne interese kot Ukrajinci iz Kijeva.

Kaže pa, da Kijev v preteklem desetletju ni bil sposoben ustvariti pogojev za sožitje dveh narodov v svoji državi. Dogajalo se je prav nasprotno. Spomnimo se poročil verodostojnih institucij Zahoda o napakah Kijeva. Urad visokega komisarja ZN za človekove pravice je leta 2016 obsodil dejavnosti neonacistične milice prostovoljcev z imenom bataljon Azov in zločine, ki jih je ta organizacija izvajala nad lastnimi prebivalci na vzhodu Ukrajine. Ukrajinska politika ni odpravila pronacističnih formacij v svoji državi, ampak je pripadnike bataljona Azov integrirala v svojo vojsko.

Beneška komisija, ki je svetovalni organ Sveta Evrope, je leta 2017 opozorila na problematičnost novih zakonov o uporabi ukrajinščine. Ukrajinska politika je namreč sprejela zakona, s katerima je določila, da je ukrajinščina edini uradni jezik v javnih službah kot tudi v izobraževanju. Po indeksu zaznane stopnje korupcije v javnem sektorju je Ukrajina že veliko let na vrhu najbolj koruptivnih držav, poroča CPI. EU takrat se ni odzvala. Zdaj je Ukrajini podelila status kandidatke za članstvo v EU. Razumljivo, da je to popolnoma politična odločitev.

A brutalno in zločinsko dejanje Rusije, ko je napadla samostojno Ukrajino, nima opravičila ne glede na napake Kijeva v preteklosti. Svet je obsodil rusko agresijo. ZDA in EU sta se odločili za sankcije proti Rusiji in izdatno vojaško pomoč Ukrajini. A cilji mnogih na Zahodu, da je treba Rusijo ponižati, oslabiti, izčrpati in na koncu vojaško premagati, se zdijo absurdni. Z eskalacijo konflikta je mogoče le uničiti ta svet. Ruske vojaške zmogljivosti so daleč od tega, da bi bile izčrpane. Gospodarske sankcije EU in ZDA so privedle do krize celotnega globalnega gospodarstva. Grozi svetovna lakota, kjer bo več milijonov žrtev.

Tudi Evropa plačuje visoko ceno. A dolar se v primerjavi z evrom krepi. Najboljša valuta v tem letu je rubelj. Od prvega dne vojne je rubelj v primerjavi z dolarjem pridobil tretjino vrednosti, v primerjavi z evrom pa še več. Komu torej sankcije škodijo? Kaže, da rublju ne. Podpora javnega mnenja v Rusiji se je Putinu od začetka vojne zvišala na 80 odstotkov, poroča nemško podjetje Statista. Rusija rekordno povečuje svoj zunanjetrgovinski presežek, poroča Inštitut za mednarodne finance IIF. Ali strategija Zahoda res omogoča rešitev konflikta? Kako pomagati Ukrajincem in končati vojno?

Ker gre v Ukrajini za dva naroda in za dva različna koncepta, bi bila najprimernejša rešitev plebiscit. Plebiscit je vendar del civiliziranega načina reševanja problemov. Ali ni tudi Slovenija izvedla plebiscit o samostojnosti Slovenije? Ko je jugoslovanska vojska želela preprečiti »separatistične« težnje Slovenije, je Zahod to obsojal. Tudi v Ukrajini sta že leta 2014 Doneška in Luganska oblast izvedli referendum o neodvisnosti. Kijev je takrat ta referendum označil za nezakonit, čeprav je približno 90 odstotkov vprašanih glasovalo za neodvisnost.

Najprej je treba vojno končati. Ne gre za to, da bi katerakoli vojskujoča stran popustila ali celo kapitulirala. Gre za to, da se upošteva glas ljudstva. Ali ni država sredstvo za uveljavljanje pravic, dolžnosti in želja njenih prebivalcev? Vprašajmo jih in spoštujmo njihovo odločitev! Plebiscit bi bila pravična in trajna rešitev. Naj Ukrajinci odločajo o svoji prihodnosti in svobodi. Če želi Donbas po drugi poti kot Kijev, naj izrazi to odločitev na plebiscitu, ki bi bil izveden pod mednarodnim nadzorom Združenih narodov in bi ga morala priznati Kijev in Zahod. Končanje vojne je mogoče le tako, da bo vsaka stran imela občutek, da je (vsaj delno) zmagala.

Na dan, ko se izvede plebiscit, bi ruska vojska morala zapustiti teritorij Ukrajine, Zahod pa bi moral odpraviti vse sankcije proti Rusiji. Rusi bi lahko trdili, da so dosegli denacifikacijo in demilitarizacijo, Ukrajinci bi dosegli trajni mir, svet pa bi spet imel dostop do žita, gnojil in nekaterih surovin. Zavezujoč plebiscit bi to omogočil.

Zdi pa se, da sta največji problem pri reševanju po mirni poti prav ZDA in Nato s svojimi vzhodnimi sateliti v EU. Tako kot so ZDA po plebiscitu v Sloveniji vztrajale, da samostojne Slovenije pod nobenimi pogoji nikoli ne bodo priznale, tako bi verjetno rešitvi s plebiscitom v Ukrajini nasprotovale tudi zdaj. Ali je EU sposobna prodreti s predlogom o plebiscitu in v tem primeru popolnoma odpraviti svoje sankcije proti Rusiji?

S sprejetjem Ukrajine med kandidatke za članstvo v EU ima evropska politika močan vzvod, s katerim lahko prepriča Zelenskega. Le z ameriškim orožjem ter brez vojaške in finančne podpore EU bi tudi Zelenski zagledal nove priložnosti za rešitev. Verjetno bi bilo Zelenskega dobro spomniti, da je konflikt, ki je bil v Ukrajini problem že desetletje, tudi posledica nesposobnosti Kijeva, da bi sprejel in integriral drugače misleče in drugače govoreče Ukrajince.

Ali je EU sposobna iti po samostojni poti, ki bi bila drugačna od interesov ZDA? Samo Ukrajina z znanimi mejami in brez vojne na svojem teritoriju naj postane članica EU. Sestavni del rešitve v Ukrajini je zato tudi priznanje samostojnosti Krima in plebiscitna rešitev v Donbasu. Vsaj enkrat, ko gre za njene strateške in gospodarske interese, naj bo EU odločna. Kdo se boji plebiscita v Ukrajini?

***

Dr. Saša Prešern, raziskovalec

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.