Kakšna je zunanja politika Kamale Harris

Po umiku Joeja Bidna iz letošnje ameriške predsedniške tekme in vzponu podpredsednice Kamale Harris v vlogo demokratske kandidatke se je pojavilo ključno vprašanje: kako bi se njena zunanja politika razlikovala od Bidnove?

Predsednik Biden je nastopil položaj kot najbolj izkušen predsednik naše generacije na zunanjepolitičnem področju. Kot senator je bil dolgoletni član senatnega odbora za zunanje odnose in desetletja igral odmevno vlogo v razpravah o nacionalni varnosti. Kot podpredsednik je vodil ključne diplomatske pobude administracije Baracka Obame. V primerjavi z Bidnovim je v življenjepisu Kamale Harris pred prihodom v Belo hišo – karierna tožilka, generalna državna tožilka in enkratna senatorka – manjkalo zunanjepolitičnih izkušenj.

A štiri leta na podpredsedniškem položaju so Kamali Harris prinesla intenziven tečaj mednarodnih odnosov, kakršnega ima za seboj le malo demokratov ali republikancev. Vsako jutro je prejela predsednikovo dnevno poročilo, sodelovala je na večini Bidnovih srečanj z gostujočimi voditelji držav in bila prisotna v »situacijski« sobi, ko so bile sprejete ključne odločitve o nacionalni varnosti. Obiskala je tudi več kot 20 držav, se srečala z več kot 150 tujimi voditelji in sama vodila številne ključne delegacije – vključno s preteklimi tremi na Münchensko varnostno konferenco.

Med odzivanjem na pandemijo, umik iz Afganistana, rusko invazijo na Ukrajino, vse močnejše ameriško tekmovanje s Kitajsko, vojno na Bližnjem vzhodu in številne manjše krize so voditelji ameriških zaveznic in partnerjev nanjo začeli gledati kot na stabilno, sposobno in spoštovano odločevalko. Vsekakor bolj kot nekdanji predsednik Donald Trump, a morda ne toliko kot Biden, ki ga poznajo že desetletja in ki jim je – v mnogih primerih – postal všeč.

Toda kakšen je njen pogled na svet in kakšne so posledično njene politične preference v primerjavi z Bidnovimi? Med njimi je veliko prekrivanja, a tudi nekaj opaznih razlik.

Enainosemdesetletni Biden je postal polnoleten na vrhuncu hladne vojne in njegov pogled na svet to odraža. Močno verjame v »ameriško izjemnost« in vidi mednarodne odnose v črno-belem smislu, kot boj med demokracijami in avtokracijami, kjer so ZDA vselej na strani dobrega. Biden tudi verjame v politično teorijo »velikega človeka«, ki trdi, da lahko državniki, kot je sam, spremenijo tok zgodovine z vzpostavljanjem osebnih odnosov in močjo čiste volje.

Devetinpetdesetletna Kamala Harris je, nasprotno, odraščala v svetu po hladni vojni, kjer je bil največji izziv za ameriško hegemonijo neuspeh pri podpiranju njenih idealov doma in v tujini. Kot tožilka je nagnjena soditi države po njihovi zavezanosti vladavini prava in mednarodnim normam, ne pa po njihovem političnem sistemu ali voditeljih. Na Bidnovo razlikovanje med demokracijami in avtokracijami gleda kot na reduktivno in dvolično, pri čemer priznava nujnost (in resničnost) sodelovanja ZDA z nedemokratičnimi narodi, pa tudi demokratične pomanjkljivosti v lastni državi.

Med zunanjimi politikami Kamale Harris in Joeja Bidna je veliko prekrivanja, a tudi nekaj opaznih razlik. FOTO: Mike Segar/Reuters

Čeprav se strinja z Bidnom, da so ZDA na splošno na strani dobrega, je previdna glede nenamernih posledic in pred enostranskimi posegi daje prednost institucionalnim ter večstranskim pristopom. V bolj konfliktnem in večpolarnem svetu, kjer so ZDA še vedno globalni hegemon, vendar nimajo sposobnosti, volje in legitimnosti, da bi narekovale rezultate na način, kot so jih nekoč, Kamala Harris verjame, da je najučinkovitejši način za uveljavljanje ameriške moči vodenje z zgledom.

Ti nasprotujoči si pogledi na svet se različno kažejo na različnih področjih.

Glede Kitajske je kontinuiteta na dnevnem redu, kar je ameriški svetovalec za nacionalno varnost Jake Sullivan med redkim srečanjem izrecno zagotovil kitajskemu voditelju Xi Jinpingu. Joe Biden in Kamala Harris sta popolnoma usklajena glede sodelovanja s Pekingom povsod, kjer je možno sodelovanje, in odločnega tekmovanja ter v tesni navezi z zavezniki pri vprašanjih, povezanih z nacionalno varnostjo. Morebitne razlike med njunima pristopoma so verjetno le stvar poudarkov ali taktike.

Kamala Harris je kot podpredsednica na primer vložila veliko truda v krepitev ameriških odnosov z Indo-pacifikom, petkrat je potovala v Azijo in se redno srečevala s filipinskim predsednikom Ferdinandom Marcosom mlajšim. Njena administracija bi dala prednost gradnji zavezništev pred enostranskimi ukrepi (kot so carine, nadzor izvoza in sankcije) in s tem storila veliko več za »obrat v Azijo« kot Biden, kaj šele Trump.

Vojna med Rusijo in Ukrajino je druga zgodba. Kamala Harris in Joe Biden podpirata Kijev, vendar se njuni motivi razlikujejo. Medtem ko Kamala Harris konflikt razume predvsem v pravnem smislu, in sicer kot rusko kršitev ukrajinske suverenosti, Biden nanj gleda skozi moralno lečo in ga predstavlja kot boj med demokracijo in avtokracijo. Ta temeljna razlika v perspektivi bi lahko v spreminjajočih se okoliščinah povzročila razkorak v politikah. Medtem ko bi Kamala Harris sprejela dvostranski sporazum o prekinitvi ognja, bi bila bolj zadržana kot Biden – čigar osebni odnos z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim je v najboljšem primeru mlačen – pri siljenju Ukrajine k sodelovanju v neželenih pogajanjih, zlasti medtem ko ukrajinsko ozemlje ostaja pod nezakonito okupacijo.

Izraelsko-palestinsko vprašanje označuje njun najpomembnejši zunanjepolitični razkorak. Kamala Harris je bolj občutljiva za domnevne izraelske kršitve mednarodnega prava v Gazi in na Zahodnem bregu, storjene s sokrivdo ZDA. Prav tako je na splošno bolj naklonjena zahtevi po palestinski državnosti kot Biden, ki je nominalno naklonjen rešitvi z dvema državama, vendar je bil preveč spoštljiv do skrajno desnega izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja. Medtem ko bi Kamala Harris še naprej priznavala Izrael kot najpomembnejšega ameriškega regionalnega varnostnega partnerja in zagotavljala njegovo sposobnost samoobrambe, bi izvajala večji pritisk na izraelsko vlado, naj spoštuje vladavino prava. To zaostrovanje »posebnih odnosov« bi pomenilo odmik od preteklosti, vendar bi ameriško politiko bolj uskladilo s stališči večine zaveznic.

Z bližanjem predsedniških volitev 5. novembra postaja potencial Kamale Harris za usmerjanje globalnih zadev v prihodnjih štirih do osmih letih vse večji. Čeprav je pogosto usklajena z Bidnom, njen edinstveni pogled na svet obljublja razpoznavno vodenje na mednarodnem prizorišču. Medtem ko krmarimo po vse bolj zapleteni svetovni pokrajini, razumevanje, kako bi se lahko zunanja politika ZDA spremenila pod administracijo Kamale Harris, ni samo pomembno, temveč nujno.

***

Ian Bremmer, predsednik in ustavnovitelj Eurasia Group.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.