Kaj pomeni Macronov eksperiment z demokracijo

Zahodni občudovalci kitajskega sistema upravljanja »od zgoraj navzdol« nas želijo prepričati, da je težava zahodne demokracije v tem, da je imamo preveč. Toda, ali je to resnični vzrok, da nimamo kitajske odločnosti za spopadanje z velikimi tehnološkimi in okoljskimi izzivi?

Pravzaprav bi pravi vzrok za našo sedanjo neodločnost lahko bil, da imamo premalo demokracije. Tako vsaj kažejo zaključki nedavnega eksperimenta Francije z njenim svetom državljanov za podnebje.

V številnih državah je ključni vzrok za naveličanost nad demokracijo ta, da se državljanom zdi, da imajo premajhen vpliv. Da bi to popravil, je Emmanuel Macron na podlagi idej, ki so se prvič porodile med njegovo predsedniško kampanjo leta 2017, lani sklical skupščino državljanov.

Preberite še: Francoski državljani vedo, kako pomagati Zemlji, politika jih posluša

Družba za javnomnenjske raziskave je naključno izbrala 150 francoskih državljanov, da bi zagotovila zastopanost celotnega prebivalstva Francije. Ta skupina državljanov je morala sestaviti prednostni seznam političnih možnosti za zmanjšanje francoskih izpustov CO2 za 40 odstotkov do leta 2030.

Po več mesecih proučevanja in razpravljanja o predlaganih političnih možnostih je skupščina državljanov pred kratkim objavila svoj seznam političnih prednostnih nalog.

Seznam se najprej bere kot revolucija: Odprava notranjih letov. Omejitev hitrosti na francoskih avtocestah na 110 kilometrov na uro. Odprava oglaševanja avtomobilov in uživanja mesa. Družbe morajo prevzeti odgovornost za gospodarske dejavnosti, ki negativno vplivajo na okolje. Opredelitev varstva podnebja kot temeljnega cilja v nacionalni ustavi.

Nekateri bodo seznam hočeš nočeš videli kot spisek prepovedi. A zakaj ne bi nanj gledali kot na izraz samozavestne miselnosti »zmoremo«, ki temelji na prepričanju, da je stvari treba – in mogoče – spremeniti?

Zakaj ne bi v času, ko je veliko govora o evropski »strateški suverenosti«, izkazali določenega optimizma glede boljše prihodnosti in boljšega življenja?

Macronov eksperiment je sprožil veliko pomembnih vprašanj. A nobeno ni pomembnejše od tega: ali smo morda prišli do konca pretiranega zanašanja na »delegirano« obliko demokracije?

Z drugimi besedami, mar ne živimo v političnem sistemu upravljanja, ki odgovornost skoraj izključno daje v roke ljudem, ki so se odločili iz politične dejavnosti narediti življenjsko kariero? In to v političnem sistemu, kjer državljani nimajo več občutka, da imajo kakršnokoli možnost vplivanja?

Protiargument, ki ga pogosto slišimo: »Zakaj ne postaneš član politične stranke?«, je slab odgovor v svetu, v katerem imajo ljudje dvome o strankarski politiki.



Vprašanje, koliko lahko dejansko govorimo o naših demokracijah kot res »reprezentativni« obliki vlade, je resnično. Če nič drugega, težko zanikamo, da naš sedanji politični model vodi v okostenelost in znatno izkrivljanje priprave politik.
Da bi to premagali, moramo posodobiti svoje razmišljanje o tem, kaj je temeljna funkcija politike. Je to ohranjanje statusa quo? Ali se moramo osredotočiti na zagotavljanje, da bodo naše družbe in gospodarstva imeli zagon?

V zelo zrelih gospodarstvih, kakšno je naše, je to samo po sebi velikanska naloga. Poveden pokazatelj je dejstvo, da politiki in oblikovalci politike nenehno uporabljajo besedo inovacije – še toliko bolj, ker je prave strukturne inovacije zelo težko najti.
V takšni realnosti je naša edina možnost, da svoje ambicije povečamo in ne zmanjšamo. Vendar tej strategiji stojijo na poti vse večji lobistični aparati, ki se potegujejo za vpliv na vsakem uličnem vogalu Bruslja, Pariza ali Berlina.

Na srečo vse več velikih evropskih korporacij na novo postavlja svoj položaj. Zavedajo se, da je spopadanje z velikimi tehnološkimi in okoljskimi izzivi zanje koristno pri ohranjanju dolgoročne konkurenčnosti.

Vedo pa tudi, da če same ne bodo sprejele novih poslovnih modelov, jih bodo izumili drugje. Boleča, a nesporna resnica je, da celo tradicionalno vrhunska podjetja tvegajo, da jih bo povozil čas, če se ne pridružijo koaliciji reform.

Nikoli prej ni bila vključujoča politika pomembnejša kot zdaj, ko so prisotne sile, ki bodo preoblikovale naše družbe, predvsem podnebne spremembe in izguba biotske raznovrstnosti. Tako državljani kot korporacije začenjajo razumeti, kako razsežne in kompleksne ter neizogibne so sistemske spremembe. Covid nam je prvi omogočil predogled, kakšno bo naše življenje v svetu velikih izzivov.

Ti niso le prisotni v vseh panogah naših gospodarstev, ampak tudi močno vplivajo na porazdelitev bogastva. Zato je še pomembneje, da se evropske družbe lahko odločijo za pametne in uravnotežene kolektivne odzive.

Politiki pogosto predvidevajo, da se državljani niso pripravljeni ukvarjati z zelo zapletenimi vprašanji. Eksperiment Emmanuela Macrona v Franciji kaže, da za okrepitev demokracije in vključujoče politike potrebujemo precej močnejši odmerek resnično reprezentativne demokracije. To bi nam lahko dalo impulz, ki ga potrebujemo, da premagamo naveličanost nad demokracijo ter zberemo pogum in se odločimo za prave inovacije.

Skupščine državljanov pomenijo priložnost, da združimo »resnične« ljudi (torej nepolitike) in naporno delo vlade. To bi utegnil biti učinkovit način za sprejemanje težkih odločitev namesto neskončnega zaporedja polovičarskih odločitev, ki smo se jih navadili.
In za konec, skupščine državljanov lahko tudi okrepijo vpliv reformatorjev in oslabijo sile statusa quo v naših političnih sistemih. Torej prinašajo dvojno korist: lahko delujejo kot »dobri motilci« posebne legitimnosti politikov, hkrati pa dajo omahljivcem priložnost, da si premislijo. In prav to potrebujemo, da bi dosegli gospodarsko prihodnost, ki jo usmerjata dva cilja – največje možno dobro počutje ljudi in trajnost.

***

Janez Potočnik, sopredsednik Mednarodnega panela za vire (IRP) in nekdanji evropski komisar za okolje (2009–2014) ter znanost in raziskave (2004–2009)

Martin R. Stuchtey, profesor strategij in upravljanja virov na univerzi v Innsbrucku

Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno stališča uredništva.