Inženirke, ki so pot že prehodile, jo zdaj osvetljujejo

Gozd, ki predstavlja svet in družbo, sestavljajo številna drevesa. Eno izmed njih je drevo inženirstva. Splezati nanj je težko. Za veliko deklet še toliko bolj, saj se ga gozd pred njimi velikokrat trudi skriti. A pot, ki vodi do njega, je mogoče najti; lažje, če te po njej vodi svetloba tistih, katerih stopinje se odsevajo v njej.

»Veš, Sara, na kakšne se delijo punce? Na lepe in na grde, ta grde pa na strojno ter elektrofakulteto.« To je slab poskus šale, ki jo je slišala Sara. Šaljivec ni vedel, da se je pogovarjal s študentko elektrotehnike.

»Veš, Sara, vsi mi smo enakopravni, nismo pa enakovredni.« To je popotnica, ki je je bila Sara od sodelavca deležna v prvi službi.

Sara Gregl, magistrica inženirka elektrotehnike, danes veliko ve. Veliko ve o tem, kakšna je resničnost za (pre)številne ženske v inženirstvu. In prav iz te osebne izkušnje izvira njena tiha želja, ki jo je javno prvič zaupala za Posavski obzornik: postati Inženirka leta.

A je tega res treba?

Zakaj projekt Inženirka leta? Ker je namenjen vsakemu dekletu v iskanju svoje lastne tehnične poti, na katero zaradi ponotranjenih zunanjih prepričanj ne more ali si ne upa stopiti. Pogosta kritika takšnih prizadevanj navadno sledi prepričanju, da to področje deklet preprosto ne zanima. Jih res ne?

Ko govorimo o željah in ambicijah moramo priznati, da nanje ali spodbujevalno ali zaviralno vplivajo zunanji vplivi. V Unescovem poročilu Cracking the Code: Girls' and women's education in science, technology, engineering and mathematics (STEM) iz leta 2017 je poudarjeno, da je pristranskost samoizbire pomemben dejavnik, zaradi katerega se dekleta ne podajo na študijske poti STEM, vendar je treba upoštevati, da na to »izbiro« močno vplivajo proces socializacije in stereotipi o spolnih vlogah. Med njimi so tudi prepričanja o tehničnih in inženirskih področjih kot domeni moških. Mar v tem primeru res lahko govorimo o izbiri?

Zanimanja ljudi so različna in prav je tako. To je eno čudovitih lastnosti, ki družbo delajo različno in jo bogatijo. Ključno je, da ima vsak posameznik že od zgodnjega otroštva možnost in priložnost enakovrednega spoznavanja z raznovrstnimi potenciali sveta; ne da se raziskovanje in spodbujanje otrok že na začetku njihovega življenja zameji z arbitrarnimi prepričanji o »rožnati« in »modri« domeni. V preglednem članku Women in Engineering: A Review of the 2022 Literature, ki ga je objavila SWE (Society of Women Engineers), je zapisano, da številne študije potrjujejo, da otroci še vedno ohranjajo spolne stereotipe o inženirstvu in znanosti. Če se z njimi kot družba kolektivno in z različnih strani ne ukvarjamo (ter jih ovržemo), ne tvegamo le izgube potenciala, ampak tudi (ponoven) prenos zastarelih prepričanj o prihajajoči generaciji. In kolo se vrti …

Drevo inženirstva v gozdu družbe

Inženirka leta si v širšem projektu Inženirke in inženirji bomo! prizadeva za prav to – da s čim širšo in učinkovitejšo družbeno promocijo inženirk pripomore k podiranju stereotipov. Potreba po reševanju zgoraj izpostavljenega problema je velika, in to še toliko bolj, ko ugotovimo, kakšne so širše in daljnosežne posledice spolnih stereotipov.

Kulturne in družbene norme namreč ne vplivajo le na izbiro študijskih poti deklet in žensk, ampak, kot je zapisano v Unescovem poročilu, tudi na njihovo predstavo o lastnih sposobnostih, vloge v družbi ter karierne in življenjske vizije. Ali, kot pove Sara: »Družba nas postavlja v določene stereotipe, v katerih naj ne bi bile dovolj sposobne. In potem to ponotranjimo – prenehamo ali sploh ne začnemo verjeti same vase. Četudi to prihaja iz nas samih, gre za sporočilo, ki ga prejemamo iz okolja.« Problematika majhnega števila žensk v inženirstvu je na neki način tako le vpogled v širšo sliko. Drevo proti gozdu, bi lahko rekli.

Občutek (ne)sposobnosti se tako lahko – hitro – preslika na samo inženirstvo. Poročilo Unesca poudarja, da so dekleta pogosto vzgajana v prepričanju, da imajo v primerjavi s fanti prirojeno manjše sposobnosti za uspeh na področju STEM, kar vpliva tudi na njihovo samozavest in zanimanje za omenjene vede. Pregledna študija SWE hkrati, na primer, dodaja, da večina pregledanih študij potrjuje, da se moramo osredotočati ne na sposobnost deklet v matematiki, ampak na njihovo samozavest na tem področju.

Vzornice ta občutek lahko (pozitivno) spremenijo. Z zmanjšanjem negativnih stereotipov o sposobnostih na podlagi spola ter z avtentičnim predstavljanjem in razumevanjem inženirskega dela lahko spremenijo samozavedanje ter odnos, ki ga imajo dekleta do področja STEM in njegovih kariernih poti, kažejo študije, na katere se v svojem poročilu sklicuje Unesco. Želja postati Inženirka leta v Sari ne tli zaradi naziva samega, ampak, kot pravi sama, zaradi teže in odgovornosti, ki ga ta prinaša: navdihovati.

»Zmogla je, jaz bom tudi«

Sara v svojem okolju nikoli ni imela vzornice. Svoj navdih je našla v medijskih reprezentacijah ob ogledu filmov o znanstvenicah, na primer o Marie Curie: »Pri njih me je pritegnila predvsem njihova vztrajnost: odkrito povedana zgodba o tem, kako so premagale vse ovire, ki so jih bile na svoji poti deležne.« Vztrajati, medtem ko si iz okolice deležen dvomov, ki se nato hočeš nočeš preslikajo v notranje, je zelo zahtevno. Tudi Sara pravi tako: »Sploh ko si mlad, se še izoblikuješ, če si bolj čustveno dojemljiv … S tem se težko spopadaš in to od tebe zahteva nekaj 'kilometrine'. Recepta za spopadanje s tem ne poznam. Vsekakor moraš biti močan in najti tudi čas zase, da se povežeš sam s seboj in s svojo resnico, a ko si mlajši, je to še težje.«

Pomembno vlogo pri spopadanju s ponotranjenostjo dvomov igra skupnost – skupnost navdihujočih vzornic, kar Sara povzame kot »energijo, ki ti da upanje. V smislu: 'Poglej, ona je zmogla, zmogla bom tudi jaz'.« Tako, kot je vztrajnost Marie Curie navdihovala Saro, si ta s svojo vztrajnostjo želi navdihovati druge.

Spreminjanje lastnega dojemanja v svetu

Inženirka leta je v petih letih zbrala že veliko, kar 50 navdihujočih in vztrajnostnih zgodb. V projektu si prizadevajo za to, da bi v obsežno sestavljanko sprememb prispevali košček, na katerem so zapisane pripovedi inženirk; pripovedi premaganih ovir in izzivov, sedanjega goriva navdihovanja.

Preprostega odgovora na vprašanje 'Zakaj?', ki ga postavlja majhno število žensk v inženirstvu in na področjih STEM, ni. V poročilu SWE piše, da so za razumevanje fenomena o homogenosti tega področja nujne nadaljnje študije. V njem je hkrati poudarjeno, da se napredek v smeri različnosti v inženirstvu ne bo zgodil samodejno, ampak bo treba razviti pristope za ohranitev in pospešitev dosedanjega napredka. Ta se je do leta 2023 gotovo zgodil. Toda zgodb, kot je Sarina, je še vedno preveč; že ena sama je. In Unescovo poročilo potrjuje, da povečevanje števila deklet in žensk na področjih STEM zahteva holistično obravnavo, ki sega onkraj posameznih družbenih področij.

Inženirka leta sveta ne bo spremenila, vzornice prav tako ne. A za najmanj eno dekle lahko spremeni(jo) pogled na svet in njeno dojemanje lastnega položaja v njem. Inženirstvo – in družba nasploh – pa tako morda ne bosta (ponovno) izgubila še neprepoznanega potenciala.

***

Nana Čemas je antropologinja in sociologinja. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.