(GOSTUJOČE PERO) Velesili ne iščeta konflikta, a ta postaja vse verjetnejši

Predsednikoma Joeju Bidnu in Xi Jinpingu je lani uspelo napetosti med ZDA in Kitajsko ohraniti pod nadzorom, toda Donald Trump bo to krhko stabilnost porušil, ko se bo ta mesec ponovno vrnil v Belo hišo. S tem bo sprožil nenadzorovano razhajanje v najpomembnejšem geopolitičnem odnosu na svetu ter povečal tveganje za globalne gospodarske pretrese in krize.

Trump bo svoj drugi mandat kot predsednik ZDA začel z napovedjo novih carin na kitajsko blago, da bi Peking prisilil k sklenitvi novega gospodarskega sporazuma. Te nove carine sicer ne bodo dosegle 60-odstotne splošne carinske stopnje, s katero je grozil med volilno kampanjo, vendar se bo zgornja meja carin na vse kitajske uvozne izdelke verjetno podvojila na približno 25 odstotkov do konca leta 2025.

Kitajski voditelji se bodo odzvali odločneje in kljub nenehni šibkosti kitajskega gospodarstva ponudili manj koncesij kot v Trumpovem prvem mandatu. Bojijo se, da bi spravljiva drža povečala že tako vse večjo jezo kitajske javnosti, ki bi jo lahko razumela kot nacionalno ponižanje.

Če je njihov bolj konstruktiven pristop k ZDA v preteklem letu prinesel zgolj vrnitev »carinika« Trumpa in njegovih groženj, se bodo morda vprašali, zakaj bi se sploh še držali pragmatične poti. Trumpove grožnje so zadnje v dolgi vrsti agresivnih dejanj Washingtona, ki potrjujejo sum, da ameriški politiki želijo omejiti vzpon Kitajske kot velike sile.

Ian Bremmer, predsednik skupine Eurasia Group in družbe GZERO Media. FOTO: Press Release

Najobčutljivejše vprašanje v odnosih med ZDA in Kitajsko je tehnološka politika. V Pekingu verjamejo, da poskušajo ZDA zamrzniti tehnološki razvoj Kitajske in upočasniti njen gospodarski vzpon. Trumpova ekipa bo na tako imenovani seznam spornih entitet dodala več kitajskih podjetij, kar jim bo otežilo pridobivanje licenc, in razširila nadzor izvoza na več gospodarskih sektorjev.

Novi predsednik bo prav tako sledil vodilu Bidnove administracije pri omejevanju izvoza naprednih računalniških čipov kitajskim tehnološkim podjetjem. Peking je že pokazal pripravljenost na sprejetje povračilnih ukrepov, in sicer z omejevanjem izvoza ključnih mineralov in tehnologije za njihovo obdelavo. Ključni minerali so bistveni za proizvodnjo širokega nabora sodobnih tehnologij, vključno z motorji za električne avtomobile, računalniki in nekaterimi izdelki, ki jih Washington šteje kot bistvene za ameriško nacionalno varnost.

Čeprav leta 2025 Tajvanu ne grozi kitajska invazija, bodo spori glede otoka letos še zaostrili odnose med ZDA in Kitajsko. Tudi če Trump sam ne kaže posebnega zanimanja za Tajvan, bodo bolj jastrebski člani njegove nove ekipe, vključno s prihajajočim državnim sekretarjem Marcom Rubiem in svetovalcem za nacionalno varnost Mikom Waltzem, spodbujali tesnejše odnose med ZDA in Tajpejem ter zahtevali bolj eksplicitna ameriška varnostna zagotovila za Tajvan. To je za Peking jasna rdeča črta.

Tudi če Trump sam ne kaže posebnega zanimanja za Tajvan, bodo bolj jastrebski člani njegove nove ekipe, vključno s prihajajočim državnim sekretarjem Marcom Rubiem in svetovalcem za nacionalno varnost Mikom Waltzem (na sliki), spodbujali tesnejše odnose med ZDA in Tajpejem ter zahtevali bolj eksplicitna ameriška varnostna zagotovila za Tajvan. FOTO: Mike Segar/Reuters

Za zdaj kitajski voditelji verjamejo, da so njihovi pritiski omejili prizadevanja tajvanskega nacionalističnega predsednika Williama Laija, in verjetno imajo prav. Tajvansko gospodarstvo ostaja močno, zato Laiju ni treba provocirati Kitajske, da bi si povečal priljubljenost.

Toda če bodo v Pekingu zaznali, da so v Tajpeju naredili pomembne korake k večji neodvisnosti, ali če bo Washington prestopil katero od drugih rdečih črt Kitajske – na primer, če bo ameriški diplomat obiskal otok ali če bodo ameriške vojaške ladje pristale v tajvanskem pristanišču –, bi Kitajska lahko vojaško zaostrila položaj z blokado ali zasedbo katerega od manjših zunanjih otokov pod nadzorom Tajvana.

Tveganja se bodo povečevala, ko se bodo bližale tajvanske volitve leta 2028, Peking pa bo s povečanjem pritiska poskušal preprečiti novo Laijevo zmago.

Niti Kitajska niti ZDA si leta 2025 ne želijo krize. Predsednika Xi in Trump upata, da bosta letos lahko dala prednost domači politiki. Xi se spopada z resnimi gospodarskimi izzivi, vse večjimi skrbmi za družbeno stabilnost in kaotičnimi razmerami v vrhu vojske. Trump želi preprečiti vsak problem, ki bi lahko potopil ameriški borzni trg, ter skleniti dogovore, ki bi okrepili zaupanje v njegovo vodstvo. S poenoteno vlado in utrjenim nadzorom nad svojo stranko je Trump v boljšem položaju, kot je bil Biden kadarkoli, da zagotovi enoten glas Washingtona.

Niti Kitajska niti ZDA si leta 2025 ne želijo krize. FOTO: Florence Lo/Reuters

Kljub temu ni podlage za sporazum, ki bi okrepil širše odnose med ZDA in Kitajsko. Peking lahko ponudi večji nakup ameriških kmetijskih pridelkov in energetskih virov, olajša poslovanje ameriškim podjetjem na Kitajskem, poveča kitajske naložbe v ZDA in celo aktivneje pomaga v prizadevanjih za sklenitev premirja v Ukrajini.

Toda ti konstruktivni koraki ne bodo zadovoljili Trumpa in jastrebov v njegovi administraciji, ki verjamejo, da je vzpon Kitajske škodljiv za ZDA. Trumpova odločenost, da poveča pritisk na Kitajsko in njeno omahujoče gospodarstvo, bo kitajske voditelje pognala v nasprotno smer.

Letos bosta nad odnosi med ZDA in Kitajsko viseli tudi dve neznanki: nepredvidljivi Trump in njegov novi najljubši svetovalec Elon Musk. Trump bi lahko poskusil vzpostaviti boljši osebni odnos s predsednikom Xijem. Zaradi številnih poslovnih interesov, ki jih ima na Kitajskem Musk, bi ta lahko postal dober posrednik.

Toda sile, ki vlečejo ZDA in Kitajsko v nasprotni smeri, so precej večje od teh možnosti in nobena od njiju verjetno ne bo odločilno vplivala na končni izid.

Najobčutljivejše vprašanje v odnosih med ZDA in Kitajsko je tehnološka politika. Peking verjame, da poskušajo ZDA zamrzniti tehnološki razvoj Kitajske in upočasniti njen gospodarski vzpon. FOTO: Damir Sagolj/Reuters

Posledice prihajajočega razpada odnosov bomo čutili po vsem svetu. Večina držav nima interesa za novo hladno vojno, zaradi česar je ta kratkoročno malo verjetna.

Vendar bodo ključni ameriški zavezniki in trgovinski partnerji, kot so Japonska, Južna Koreja, Mehika in EU, čedalje bolj prisiljeni v izbiranje strani – vsaj na vse več področjih, povezanih z nacionalno varnostjo –, in to s posledično precej višjimi stroški za svoja gospodarstva.

Niti Kitajska niti ZDA si leta 2025 ne želijo dragega konflikta, vendar začetni signali iz Pekinga in Washingtona kažejo, da se bo temu vse težje izogniti.

***

Ian Bremmer, predsednik skupine Eurasia Group in družbe GZERO Media.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.