(GOSTUJOČE PERO) Polemika o učni uri preobrazbe zdravstvenega sistema

Miro Germ, prim. Janez Remškar, doc. dr. Jurij Gorjanc, dr. Tina Bregant in dr. Tomaž Schara, avtorji članka Učna ura preobrazbe zdravstvenega sistema (Delo, 11. januar 2025), prikazujejo zdravstveno reformo na Nizozemskem, v Avstriji, na Danskem in Aljaski. Glede na obseg prikaza omenjenih ureditev lahko zapišem, da gre avtorjem predvsem za demagoško prodajanje avstrijske ureditve. Ostali trije sistemi so v prispevek vključeni zgolj za svetlobne učinke.

Prispevek ne predstavlja resnega primerjalno-pravnega prikaza. Dejansko iz prispevka ni razvidno obstoječe stanje v posamezni državi, ki je predstavljalo povod za izvedbe reform. Pri prikazu nizozemskega sistema so posamezni deli podobni navedbam iz publikacije Evropskega observatorija za zdravstvene sisteme in politike o tržni reformi v nizozemskem zdravstvu.

Samo za splošno vednost: problem na Nizozemskem, ki je zahteval reformno ukrepanje, je bil v omejenem številu licenc za zdravniško prakso. Starejši zdravniki s časovno neomejenimi licencami so svoje prakse skupaj z licencami dajali v najem ali prodajali za ceno, ki si je mladi zdravniki niso mogli privoščiti. In to je bil začetna spodbuda za reformo.

Prikaz regijskega združevanja avstrijskih bolnišnic iz avstrijske Koroške se ne sklada z dejstvi. Dejansko omenjene bolnišnice delujejo pod okriljem ustanove Državne bolnišnice na Koroškem (Kärntner Landeskrankenanstalten-Betriebsgesellschaft, KABEG). To je ustanova javnega prava (tako je uradno registrirana). Pri koroški izkušnji gre torej zgolj za poenotenje sistema upravljanja na deželni ravni. Slovenski zakon o zavodih takšno ureditev omenja kot možnost v 52. členu. Ali bo v takšni ustanovi politično kadrovanje ali ne, ni vprašanje pravno-organizacijske oblike, ampak pravne in politične kulture. Očitno avtorji še vedno štejejo slovenske rešitve za provincialne, vse z Dunaja je pa »nobel«.

Za Akademsko bolnišnico Dunaj velja, da je peta največja v Evropi (po številu zaposlenih in postelj). Omenjena bolnišnica je bila leta 2004 vpletena v največji gradbeni škandal v Avstriji. Opis upravljanja bolnišnične infrastrukture ni prav nič novega – tudi v naših zdravstvenih zavodih se posamezni deli infrastrukture dajejo v zunanje upravljanje. Gre bolj za vprašanje, kakšna je pogodbena ureditev – o tem avtorji modro molčijo.

Avtorji nadaljujejo prikaz sistema zdravstvenega zavarovanja in delovnih razmerij. Pri tem mešajo jabolka in solato. Dejstva pa so takšna:

• Leta 2022 je v Avstriji zasebno zdravstveno zavarovanje pokrilo tri odstotke celotnih zdravstvenih izdatkov, kar pomeni, da gre pri zasebnem zdravstvenem zavarovanju za zelo marginalen trg.

• Primeri dvojne prakse v Avstriji so povzročili neenako obravnavo pacientov. Študija Enake čakalne dobe za vse? Empirični dokazi za elektivne operacije v avstrijskem javnem zdravstvenem sistemu (M. Kraus, B. Stacherl, T. Czypionka, S. Mayer, 2024) kaže, da obiski operaterjev v njihovih zasebnih ambulantah ali dajanje neformalnih plačil pred operacijo (sic!) omogoča skrajševanje čakalnih dob. Sicer so čakalne dobe za posamezne posege v posameznih bolnišnicah tudi 60 tednov – podatki so javno objavljeni za vsako deželo, bolnišnico in poseg posebej.

• Sistem temelji na specialistih in bolnišnicah (večina bolnikov se zdravi bolnišnično) – samo osem odstotkov vseh zdravnikov dela kot splošnih zdravnikov, kaže poročilo Evropskega observatorija za zdravstvene sisteme in politike o avstrijskem zdravstvenem sistemu (2022).

• Večina zdravstvenih kapacitet je v urbanih središčih – podatki za leto 2018 kažejo, da je 38 odstotkov vseh občin brez lekarne, 26 odstotkov občin pa brez zdravnika, ki ga krije javno zdravstveno zavarovanje. Raziskava Avstrijskega zveznega urada za konkurenco tudi kaže, da morajo prebivalci manjših skupnosti prepotovati večje razdalje, da pridejo do zdravnika ali lekarne, kar ob omejenem javnem prevozu omejuje tudi dostop do zdravstvene oskrbe.

Avtorji tako ne podajajo nič novega, razen da poskušajo prodati cesarjeva nova oblačila. Večina reform – kot del novega javnega upravljanja (ang. new public management) – na področju zdravstva je:

• zmanjšala dostopnost zdravstvenih storitev v ruralnih okoljih (in s tem tudi povpraševanje po teh dobrinah v omenjenih okoljih);

• povečala koncentracijo zdravstvenih storitev v urbanih okoljih;

• bodisi podražila zdravstvene storitve zaradi vključitve dobička v samo ceno storitve bodisi zmanjšala obseg zdravstvenih storitev, ker poskušajo zdravstvene zavarovalnice znižati izdatke (ter povečati lastne dobičke);

• v kriznih razmerah izkazala za neučinkovito (kar je pripeljalo do reregulacije in podržavljanja).

Model, ki ga ponujajo avtorji, po avstrijskih izkušnjah sodeč, prinaša dodatno osiromašenje ruralnih okolij ter dodatno omejevanje dostopa do zdravstvene oskrbe starejših.

***

Borut Stražišar, doktor pravnih znanosti, predavatelj na ERUDIO. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.