(GOSTUJOČE PERO) O zaskrbljenosti, črnem petku in drugih radostih življenja

Gledam sedemletno vnukinjo in dveletnega vnuka. Igram se z njima in se čudim, kako mali ponavlja vse, kar naredi sestrična. Kar vidi in sliši. Uči se, napreduje. Vnučka lepo skrbi zanj, čeprav ji gre kdaj na živce. Občudujem njuno otroško nepokvarjenost in pristno veselje, ki ga kažeta drug drugemu in meni. Veselim se z njima, saj zaenkrat še živita v svetu, ki jima omogoča igro in otroštvo kakršnega naj bi bil deležen vsak otrok. In ko ju opazujem, vem, da so otroci in vnuki tisto, kar nas v našem staranju dela mlade. Kako jih ne bi imel rad, kako ne bi imel rad vseh otrok tega sveta.

Toda v kakšen svet jim puščamo odraščati, kajti na svetu so žal tudi človeške pošasti, ki jim ni mar otrok. Ki jih vsak dan zaradi svojih sprevrženih idej bombardirajo, raketirajo, stradajo, pohabljajo in ubijajo. Ki jim jemljejo otroštvo in sanje, da bi sploh lahko kdaj odrasli in živeli, se ljubili in imeli lastne otroke. In ubijajo njihove matere, očete, brate in sestre. In pošiljajo svoje lastne otroke v vojno, da tudi oni postanejo nosilci njihovih gnusnih idej in izvrševalci njihovih zločinov.

Mar vsi ti blazneži, različni putini, netanjahuji in njima podobni, nimajo lastnih otrok, nimajo vnukov, ki bi jih pogledali v nedolžne oči in v njih prepoznali lepoto in vrednost življenja? Le s kakšno lahkoto ubijajo tisoče? Kako lahko to počno tisti, ki so bili sami žrtve genocida in so plačali največjo ceno za osvoboditev Evrope izpod primeža nacifašizma? Taki pač so, zločinci, ki jim ni mar za nič – razen za svoje pritlehne cilje in poblaznele ideje. Morda, ampak res morda, bodo nekoč za svoje zločine plačali pravično ceno. Bili pa bi naivni, če bi v tako pravico verjeli. Živimo namreč v svetu, ki je do konca sprevržen. A o tem v nadaljevanju.

(GOSTUJOČE PERO) Ustvarimo prihodnost, polno priložnosti in upanja

V zadnjem mesecu smo bili priča eskalaciji vojne v Ukrajini, ki je privedla celo do odkritih groženj z uporabo jedrskega orožja. Ponekod v Evropi so začeli obnavljati zaklonišča in deliti brošure z navodili, kaj storiti v primeru vojne. Smo torej že v vojni oziroma vsaj v nekem predvojnem stanju? Je to resnična grožnja ali zgolj slepilni manever, s katerim nas poskušajo prepričati, da še več trošimo za obrambo, torej za orožje? Hkrati se nadaljuje pobijanje na Bližnjem vzhodu. Izrael je očitno dobil bianco menico, da nadaljuje genocid v Gazi.

Odhajajoči senilni Biden podpira Izrael z orožjem, zli klovn Trump pa celo grozi, da bodo ZDA aktivno sodelovale v genocidnem početju, če talci do začetka njegovega mandata ne bodo izpuščeni. ZN in voditelji drugih držav pa vedno znova in znova le nemočno vijejo roke in v svojih izjavah izražajo globoko zaskrbljenost. Ta izraz je postal sinonim za nemoč in izgovor za neukrepanje. Globoka zaskrbljenost je perverzni izraz za stalno izogibanje kakršnimkoli dejanjem, ki bi lahko kaj spremenila. Tudi naša zunanja ministrica je večkrat uporabila ta izraz, toda globoka zaskrbljenost očitno ni ovira, da tudi Slovenija ne bi nenehno kupovala izraelskega orožja. Morda bomo kdaj celo prepovedali uvoz izraelskih pomaranč in avokada, vojaške tehnologije pa očitno ne.

Dr. Tom Turk. FOTO: Blaž Samec

Izgovor, da raket nismo kupili neposredno v Izraelu, ampak prek neke evropske izpostave trgovcev s smrtjo, je zato navadno sprenevedanje. V današnjem svetu nista pomembni načelnost in pravica, pomembno je le eno. Interesi. Ti pa niso vektorsko usmerjeni, saj je moj današnji sovražnik lahko jutrišnji prijatelj, če le najdeva skupni interes proti nekomu tretjemu. Da to ugotoviš, ni treba biti posebno pameten, takih primerov je cel kup. Med interesi in nenačelnostjo ni razlik, lahko bi rekli, da gre za sopomenki.

In v tem prepletu interesov raznoraznih dejanj oziroma bolje nedejanj ter zlaganih dogodkov ne manjka. Tudi zadnja podnebna konferenca v Azerbajdžanu to potrjuje in spada v to kategorijo. Eno samo veliko blefiranje in nič drugega. Razporeditev svetovnega bogastva, ki bi državam v razvoju omogočila kolikor toliko spodoben spopad s podnebnimi spremembami in njihovimi posledicami (za kar smo v prvi vrsti odgovorni v razvitem svetu), je le utvara.

Kaj je 300 milijard v primerjavi z osemkratnikom tega števila, ki so ga države v lanskem letu namenile za nakupe orožja, ali še večje številke, namenjene subvencioniranju fosilnih goriv, glavnega vzroka za podnebne spremembe. In novega in novega orožja, ki omogoča začenjanje in nadaljevanje vojn, pri čemer svet pestijo vse večje in pogubnejše naravne katastrofe in se uresničujejo scenariji, ki vodijo k vse večji podnebni neenakosti.

In potem ko bodo prej ali slej zaradi vojn in podnebnih sprememb na meje evropske in ameriške utrdbe pritisnili novi sto tisoči prebežnikov, tokrat večinoma tistih, ki zaradi vojn ali podnebnih sprememb v njihovih domovinah ne bodo več mogli živeti, se bomo spet čudili, od kod se jemljejo? In desničarji vseh dežel bodo spet hiteli postavljati ograje in ovire ter s svojo sovražno retoriko zastrupljati javni prostor in družbena omrežja. Spet bodo trobili o ogroženosti krščanske Evrope ali bele Amerike, pri čemer so bili vseskozi glavni razpihovalci teorij zarote o ničnosti podnebnih sprememb, ki sta si jih tako ali tako izmislili levica in globoka država pod njenim vplivom.

Vse bolj se zdi, da nam res ni pomoči. Medtem ko se je ne tako daleč stran dogajalo vse našteto gorje, so v teh krajih očitno spodbujeni z davno tradicijo ljudskih praznovanj ljudje najprej množično obhajali martinovo, ki tokrat zaradi zarote tranzicijske levice na žalost tradicionalne večine ni vključevalo popivanja v šolskih prostorih ter blagoslavljanja mladega vina prav tam. A to je bilo kmalu pozabljeno, saj so kaj kmalu sledile priprave na še večje tradicionalno praznovanje, ki ga v teh krajih očitno od nekdaj predstavlja črni petek (ne črni Peter). Pa ne le črni petek, ampak tudi vsi črni dnevi v tednu od ponedeljka dalje, da o soboti niti ne govorimo. Kajti ne bodimo malenkostni, če v ZDA poznajo le Black Friday, jih mi zlahka prekosimo in praznovanje raztegnemo najmanj na en teden.

V teh dneh so bili popusti naravnost neverjetni, vse je bilo skoraj zastonj, akcije, ki so ponujale celo vrsto nujno potrebnih in za življenje neobhodnih artiklov z vsaj 50-odstotnimi popusti, so se kar vrstile in prehitevale druga drugo. Kar je vsekakor fantastično in čudovito, če ne kar čarobno. Za to, da smo bili vedno na tekočem, kje je tisti ali oni dan potekala kakšna akcija, je skrbela popolnoma bebava propaganda, ki smo je bili deležni v medijih. V eni od reklam smo izvedeli celo to, da bo ta teden zadnji črni petek v tednu, kar verjetno pomeni, da je bil do zdaj vsak petek v letu črn. Še sreča, kajti naslednji petek bo petek 13, ampak vsaj črn ne bo. Torej, več kakor očitno za Slovence črni petek pomeni, podobno kot npr. tudi noč čarovnic in valentinovo, priložnost za obhajanje »tradicionalnih slovenskih navad«.

A črni petek ni le »tradicionalni slovenski potrošniški praznik«, je tudi tisti dan ali kar teden, ki poskrbi za nesluteno gospodarsko rast in rešitev slovenskega štacunarstva. Umanjkala je le procesija različnih svetih mož v čipkastih krilcih, ki bi v tednu, ko poteka črni petek, blagoslavljali trgovske centre, te izpostave duhovnosti in vsesplošnega napredka hkrati. Ampak pomembno je, da so se ljudje zabavali, saj v teh črnih časih le zabava nekaj šteje, kajti kdove koliko časa bo vse skupaj še sploh trajalo.

No, tolažba je že tu, kajti vsega še ne bo tako kmalu konec, pravijo tisti, ki se na to spoznajo, kajti črnim petkom bo takoj sledil adventni čas. Res imamo srečo, da je praktično takoj napočil veseli december, ki bo spet omogočil ljudsko rajanje in zapravljanje. Žal za marsikoga ne samo po svetu, ampak tudi pri nas, ne bo prav nič vesel. Spomnim se, kako smo se v socializmu veselili božiča, čeprav nismo bili verni. Bil je lep poduhovljen čas in spomnim se, kako smo se otroci veselili tistih skromnih daril, ki so nam jo starši postavili pod oguljeno smrekico, okrašeno z nekaj zvezdicami in bonboni, zavitimi v barvit staniol papir.

(GOSTUJOČE PERO) Ekologija in vojne

Ja, bila so tudi darila in bili so tudi Miklavž in Božiček in Jezušček in dedek Mraz. In bil je tudi sneg, vsaj kdaj pa kdaj, kar je danes že skoraj znanstvena fantastika. Potem pa smo v 30 letih samostojnosti prišli do tega, da imajo danes eni vse in drugi nič, oboji pa nimajo snega. Reveži so si sami krivi, da nimajo. Kaj pa niso volili strank slovenske pomladi, zlasti najbolj krščanske od krščanskih strank, ki bi znižala vse davke in bi tako ne samo bogatim in podjetnim, tudi revnim ostal kakšen evro več v žepu za bajno zapravljanje v prazničnih časih. Kar bi seveda spet povzročilo nesluteno gospodarsko rast in dobrobit za prav vsakega državljana.

In če ne bi verjeli v podnebne spremembe, bi imeli tudi sneg (neposreden dokaz je Trump, ki dokazano ne verjame v podnebne spremembe, pa poglejte, koliko snega imajo v ZDA). Takšno je torej stanje duha v tej bogaboječi deželi. Le neverjetna profanost oglaševalske industrije, ki ljudi poneumlja in jih sili k sodelovanju v vsesplošnem sejmu ničevosti neoliberalnega kapitalizma. Pa na žalost nikjer v razvitem svetu ni kaj dosti drugače.

Vojna morda bo, morda ne, kaj nas briga, saj ne moremo nič narediti, rakete padajo, otroci umirajo, politiki pa so globoko zaskrbljeni in že načrtujejo nove pošiljke in nabave orožja. Na žalost je vse to preklemano res. In ker nič ne moremo, se raje veselimo, tu je veseli december. Lučke že gorijo, pri srcu nam je toplo, greje nas kuhanček in temperature, ki so približno deset stopinj nad poprečjem. A da bi se res lahko veselili, bi moral božič vsem nam, predvsem pa otrokom povsod po svetu prinesti mir. To bi bilo vsekakor najboljše darilo, ki pa ga seveda ne bo.

Da pa bo letošnji božič še bolj božičen in čaroben (tako spet ena od reklam) kot po navadi, raje vsakemu pod smrekico ena majhna (prepovedana) pehotna mina od strica Bidna, raketomet in kasetna bomba od ujca Bibija, za še bolj pridne pa kar balistična raketa srednjega dometa, ki jo iz daljnih ruskih planin pošilja striček Putin. In to še ni vse, kajti najbolj pridni dobijo za dodatek tudi najnovejšo sledilno napravico iz arzenala UI dobrega človeka Elona. To, moramo priznati, so res bogata darila. Drugo leto pa morda sledi še kakšna manjša jedrska glava, če bomo še bolj pridni in se bosta filantropa Putin in Trump tako zmenila. Pojdimo vendarle postopoma, da bo še bolj veselo. Aleluja.

P. S. Sarkazem je edini način, s katerim se lahko bojujemo proti cinizmu tega sveta.

***

Tom Turk, biolog.

Prispevek je mnenje avtorja, in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.