Leta 1950 je bila Evropa v krizi, še vedno fizično in gospodarsko uničena zaradi posledic druge svetovne vojne, politika pa je iskala način, kako zagotoviti, da se vojne grozote ne bi nikoli več ponovile. Francoski zunanji minister
Robert Schuman je v teh težkih razmerah 9. maja predstavil svojo vizijo o tem, kako bi Evropa lahko dosegla ta cilj, in sicer z ustanovitvijo skupnih institucij, zaradi katerih bi bila vojna ne samo nepredstavljiva, ampak nemogoča. Njegove besede so spremenile potek zgodovine in postavile temelje, na katerih so njegova in naslednje generacije zgradile Evropsko unijo, kakršno poznamo danes.
Sedemdeseto obletnico Schumanove deklaracije praznujemo v času, ko je v Evropi spet kriza. V zadnjih mesecih je zaradi koronavirusne bolezni na celini umrlo več kot 100.000 ljudi. Več sto milijonov ljudi se v vsakdanjem življenju spopada z omejitvami brez primere, da bi pripomogli k omejitvi širjenja virusa.
Vodje treh glavnih institucij EU smo v mislih predvsem s tistimi, ki so izgubili svoje drage. Hvaležni smo delavcem na ključnih mestih, ki ves čas krize opravljajo svoje delo, ljudem na prvi bojni črti v bolnišnicah in domovih za ostarele, ki se borijo za življenja, in tudi voznikom v dostavi, prodajalcem, policistom, vsem, ki s svojim delom zagotavljajo, da življenje teče dalje.
Hvaležni smo tudi za solidarnostni duh in državljansko odgovornost, ki so ju izkazali evropski državljani, milijonom, ki so se prostovoljno javili, da bi kakorkoli pomagali v času krize, bodisi z nakupovanjem za starejše sosede, šivanjem obraznih mask bodisi z zbiranjem denarja za ljudi v stiski. Evropa kaže svoj najboljši obraz, ko je topla in solidarna.
Ukrepala je odločno, da je zagotovila neprekinjeno delovanje enotnega trga, kar je omogočilo, da je medicinska oprema prispela tja, kjer so jo potrebovali zdravniki in medicinske sestre, ventilatorji tja, kjer so rešili življenja, hrana in osnovne potrebščine pa v naše trgovine, kjer smo jih našli na policah.
Sprejeli smo odločitve brez primere, s katerimi smo zagotovili, da so imele nacionalne vlade fiskalno zmogljivost za takojšnje reševanje krize. Evropski mehanizem za stabilnost smo preoblikovali v instrument za boj proti pandemiji covida-19. Na voljo smo dali sto milijard evrov za ohranitev delovnih mest v Evropi in tako nacionalnim sistemom pomagali, da so skrajšali delovni čas. Evropska centralna banka pa je dala do zdaj največjo pomoč, da so bila zagotovljena posojila ljudem in podjetjem.
Vendar moramo narediti še veliko več. Države članice poskusno in postopno odpravljajo zapore in omejitve, prva prednostna naloga pa mora še naprej biti reševanje življenj in zaščita najranljivejših v družbi. Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da podpremo raziskave, da bi našli cepivo proti koronavirusu. Uspeh donatorske konference za odziv na svetovni ravni, ki je bila 4. maja in na kateri je bilo zbranih 7,4 milijarde evrov ter je v sodelovanju na področju cepiv, zdravljenja in diagnostike združila svetovne zdravstvene organizacije, kaže, kako hitro se svet lahko združi za skupni cilj. Podpirati moramo to mobilizacijo in ohraniti svetovno enotnost proti koronavirusu. Evropa lahko ima pri tem odločilno vlogo. Hkrati morajo imeti vse države članice fiskalni manevrski prostor, ki je potreben za reševanje sedanjih izrednih zdravstvenih razmer.
Evrospka unija se bo s krizo okrepila, menijo njeni voditelji. FOTO: Inquam Photos/Reuters
Pripraviti se moramo na ponovni zagon. Številni Evropejci se po tem, ko so se bali za svoja življenja, zdaj bojijo za svoje službe. Ponovno moramo zagnati evropsko gospodarstvo. Spomnimo se duha Roberta Schumana in njegovih sodobnikov, ki je bil inovativen, drzen in pragmatičen. Pokazali so, da sta za izhod iz krize potrebna novo politično razmišljanje in odmik od preteklosti. Storiti moramo enako in priznati, da bomo potrebovali nove zamisli in orodja, s katerimi bomo omogočili okrevanje. Zavedati se moramo, da Evropa po krizi ne more biti in ne bo enaka Evropi, ki je vanjo vstopila.
Najprej moramo narediti več, da se izboljša življenje najrevnejših in najranljivejših v družbi. Preveč ljudi v Evropi je že pred krizo imelo težave s preživljanjem iz meseca v mesec. Zdaj se več milijonov ljudi spopada z negotovo prihodnostjo, saj so izgubili službe ali zaprli podjetja. Prizadeti so predvsem mladi in ženske, ki potrebujejo konkretno in odločno podporo. Evropa mora biti drzna in narediti vse, da bi zaščitila življenja in življenjske pogoje, predvsem na območjih, ki jih je kriza najbolj prizadela.
Unija mora biti tudi zdrava in trajnostna. Eden od naukov te krize je, da moramo prisluhniti mnenju znanstvenikov in ukrepati, preden bo prepozno. Ne moremo več odlašati z bojem proti podnebnim spremembam, ponovni zagon pa mora temeljiti na evropskem zelenem dogovoru.
Bližje moramo biti državljanom, s čimer bo naša Unija postala preglednejša in bolj demokratična. Konferenca o prihodnosti Evrope, ki naj bi se začela danes in zamuja samo zaradi pandemije, bo zelo pomembna za razvoj teh idej. Trenutno smo ranljivi in le močna Evropska unija lahko zaščiti našo skupno dediščino in gospodarstvo držav članic.
Včeraj smo zaznamovali 75. obletnico konca druge svetovne vojne. Vedno se moramo spominjati grozot in barbarstva vojne ter žrtev, ki so bile potrebne za končanje vojne. Zdaj razmišljamo o tem, kaj se je zgodilo potem. Ne pozabimo generacije 50. let, ki je verjela, da je mogoče boljšo Evropo in boljši svet zgraditi iz ruševin vojne, in to je tudi storila. Če se bomo česa naučili iz preteklih izkušenj, če ostanemo združeni v solidarnosti in stojimo za vrednotami, potem lahko Evropa izstopi iz krize močnejša kot prej.
***
Ursula von der Leyen, predsednica evropske komisije
David Sassoli, predsednik evropskega parlamenta
Charles Michel, predsednik evropskega sveta
Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno stališča uredništva.