Tri bitke za prihodnost Evrope

Poljska je prihodnost Evrope ali pa bodo odločitve, ki jih bo kmalu sprejela, Evropo postavile pred pomembna vprašanja.

Zdaj se bijejo tri ključne bitke. V prvi se spopadata demokracija in avtoritarizem. Epidemija je odprla vrata antiliberalnemu pretiravanju: v številnih državah si oblast prizadeva pridobiti moč na račun svoboščin in zasebnosti. Tudi zrele demokracije niso nujno brez teh skušnjav.

V državah brez demokratičnih temeljev je na kocki prihodnost demokracije, Poljska pa je na meji tega. Čeprav je vrhunec epidemije šele na obzorju, nacionalistično-populistična vlada stranke Zakon in pravičnost načrtuje 10. maja izvedbo predsedniških volitev. Cilj stranke je zagotoviti zmago svojemu izvoljencu Andrzeju Dudi. Strankarski vodje se zavedajo, da bo gospodarska kriza, ki bo neizogibno sledila vrhuncu krize, škodila Dudovi poziciji, ki je zgleden izvajalec volje vodje stranke, to je Jarosł​awa Kaczyińskega.

Kar stranka Zakon in pravičnost predstavlja kot spoštovanje demokratičnih protokolov, je v resnici njihovo smešenje. Kampanje ni, saj javna druženja niso dovoljena. Popoln prevrat volilnega prava pa se obeta zdaj, saj načrtujejo izvedbo volitev v celoti po pošti. Ampak tudi glede tega je še vedno veliko zmede: Poljaki ne vedo, kdaj ali kako bodo volili. Niti ne, ali bodo sploh volili – samo devet odstotkov populacije podpira odločitev, da bi bile volitve maja, sodelovati pa jih želi manj kot tretjina.

Tako se v Evropi v času koronavirusa začne avtokracija. Če bodo volitve, ki kršijo osnovne demokratične norme, izvedene, bo Poljska zdrsnila še globlje v prepad. Legitimnost predsednika bo negotova, hkrati pa se bo začel še en destruktiven politični konflikt: pod krinko epidemije naj bi stranka Zakon in pravičnost prevzela nadzor nad vrhovnim sodiščem. To je institucija, katere neodvisnost je bila jedro spora z Brusljem v zadnjih letih glede vladavine prava.

Druga bitka poteka proti covidu-19. To je bitka zornih kotov. Se bo Evropska unija pojavila obsijana z zmagovalnim sijem – ali bo slava pripadala državam članicam? Uokvirjanje te dihotomije je seveda popolnoma nepravilno. Epidemije niso igra, EU in njene države članice pa niso nasprotniki, ampak partnerji. Vsi študenti prvega letnika evropskih študij poznajo idejo Alana Milwarda, da je EU »rešiteljica držav članic« ter da EU večinski delež svoje legitimnosti črpa iz držav, katerih blaginja, stabilnost in demokratične vlade so, po drugi strani, najlažje uresničljive v evropskem okviru. Predstavljati politiko EU kot boj med Brusljem in sedeži posameznih vlad ni samo fundamentalno napačno, ampak tudi smrtno nevarno za evropski projekt.

Na žalost zdaj vidimo prav to. »Prepričan sem, da je kriza zaradi covida-19 veliko ljudi ozavestila o šibkostih EU in tudi o ključni vlogi, ki jo imajo države članice.« Tako je v intervjuju pred kratkim nakazal Kaczyiński, ko je govoril v prid velikim reformam znotraj bloka, ki bi globoko zarezale v njihove ambicije. S poljskim predsednikom vlade Mateuszem Morawieckim, ki je v parlamentu trdil, da Poljska »ni prejela niti centa od EU [za boj proti virusu]«, imata glede tega enako mnenje. Zelo vplivni minister Zbigniew Ziobro je naredil še korak dlje in dejal, da je »EU v krizi ogrozila samo sebe«. Evropska komisija je zaradi tega v Varšavo poslala pismo, v katerem opozarja na »pomanjkljivosti razprave« o vlogi finančne pomoči EU.



Postavitev Evropske unije v opozicijo glede na države članice samo zvišuje stave v tretji ključni bitki: med dvema različnima – zelo polariziranima – vizijama Evrope. To je odločitev med političnim projektom in gospodarsko unijo. Pred evropskimi volitvami maja lani so nekateri raziskovalci te razlike znotraj naših družb prepoznali kot ključne – take, ki spodkopavajo konsenz, na katerem je utemeljen projekt EU. Tveganje se je vrnilo in tokrat dela v prid nacionalističnim pristopom.

Nova anketa, ki jo je evropski svet za zunanje odnose (ECFR) ta mesec izvedel na Poljskem, razkriva enega najglobljih prepadov med Dudovimi podporniki in podporniki demokratične opozicije v pogledih na Evropo. To je morda presenetljivo: podpora članstvu v EU je na Poljskem večja kot v katerikoli drugi državi članici.



Globlja vprašanja pa kljub temu razkrivajo razsežnosti polarizacije. Sedemintrideset odstotkov Poljakov verjame, da Evropa ogroža poljske vrednote, 31 odstotkov se jih s tem ne strinja. Strah je velik predvsem med Dudovimi volivci, od katerih jih več kot polovica Evropo tega tudi obtožuje. Druga vprašanja potrjujejo globino nestrinjanja: približno pol opozicijskih podpornikov verjame, da bo evropsko članstvo postalo »pomembnejše« za Poljsko v prihajajočih letih. Pogled, s katerim se strinja samo 23 odstotkov Dudovih volivcev. Skoraj dve tretjini predsednikovih podpornikov meni, da bi poljski zakon vedno moral imeti prednost pred evropskim, in skoraj dve tretjini jih meni, da razsodbe Evropskega sodišča ne bi smele avtomatsko obveljati. Na tej točki je javno mnenje razdeljeno: velika večina podpornikov opozicije želi, da se spoštujejo razsodbe najvišjega Evropskega sodišča. Na drugi strani je 60 odstotkov teh, ki volijo Dudo in trdijo, da v današnjem svetu računajo predvsem na državo Poljsko, da se ta spopade s težavami, podporniki opozicije pa najprej gledajo proti EU.

Te tri bitke bodo Evropo gotovo pretresle in v času negativnih posledic epidemije vplivale druga na drugo. Prihodnost evropskega projekta ne bo odločena v Bruslju, ampak v evropskih družbah. Zato je tretji konflikt – povečanje polarizacije med dvema nasprotnima vizijama EU – najpomembnejši. Težko pa je predvidevati, kako bi zagovorniki močne in vladajoče Evrope v tem boju lahko zmagali, če bojišča ne bodo razširili še na drugi dve fronti, na katerih sta ogroženi tako demokracija kot tudi razprava o krizi zaradi koronavirusa. Poljska je zdaj bojišče vseh treh front, tamkajšnji zmagovalec pa bo pomemben za vso Evropo.

Opomba uredništva:

V ponedeljek so predstavniki vladajoče stranke Zakon in pravičnost nakazali, da utegnejo predsedniške volitve »zaradi političnih napetosti« preložiti za teden ali dva. Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah bi med pandemijo s 63 odstotki glasov gladko zmagal sedanji predsednik Andrzej Duda, če pa bi bile volitve pozneje, bi v prvem krogu zanj glasovalo le 44 odstotkov volivcev. Na Poljskem, ki ima 38 milijonov prebivalcev, se je s koronavirusom do zdaj okužilo več kot 14.000 ljudi, umrlo pa jih je že skoraj 700.

***

Piotr Buras, direktor nagrajene varšavske think-tank pisarne Evropskega sveta za zunanje odnose.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.