Družinsko nasilje – nova epidemija

Pred kratkim sem prebral knjigo Američana, ki živi v Sloveniji in svojo ženo Slovenko imenuje Boginja. Noah Charney je napisal že nekaj knjig in ena od njih ima naslov Slovenologija. Življenje v najboljši deželi na svetu in popotovanje po njej. Lucidna knjiga s številnimi ogledali, ki jih postavlja nam Slovencem. Eno od njegovih ogledal nam pravi, da smo ljudje tu zelo gostoljubni in prijazni do tujcev in kako smo ponosni, kadar hvalijo našo državo, da pa smo precej neprijetni in nestrpni drug do drugega.

Beseda neprijazen se mi zdi v osnovi premila za naše odnose že v normalnih pogojih življenja, nikakor pa ni primerna za obdobje zadnjega leta in nekaj mesecev. Kaj smo v tem času naredili iz sebe, kaj so naredili iz nas in kako smo to dopustili? Covid-19 je postal krivec za več stvari, in če bi nas slišal, bi se nam privoščljivo smejal. A ne gre za virus, on nam je postavil okvire, omejitve in preizkuša našo vzdržljivost, organiziranost v izjemnih okoliščinah, v katerih je še kako pomembno, da imamo občutek drug za drugega, da smo v svojem delovanju povezani, upoštevani in da so nam dane jasne informacije v zvezi z ukrepi. Kdo je potem za to odgovoren? Odgovorni in zadolženi za organizacijo in vzdrževanje ukrepov, njihovo izvedbo, jasne informacije ter seveda za motivacijo in odgovornost ravnanja do sebe in drugih v času epidemije nismo samo ljudje sami, ampak predvsem tisti, ki smo jih volili, da v takšnih razmerah ukrepe učinkovito in v tesni povezavi s stroko in javnostjo izpeljejo.

Kako ravnati, razumeti in brzdati svoje osnovne občutke ter misli ob pogojih ogroženosti, nemoči, strahu za sebe in bližnje in še kaj ob dejstvu, da v globalnem smislu virus pravzaprav ogroža človeštvo in našo civilizacijo. S tem, da se nam govori in pridiga, da večina Slovencev samo leži na kavču in gleda televizijo, da s svojo kritičnostjo in kritičnostjo medijev škoduje ugledu Slovenije v svetu, da se pomaga »komunistom« in levičarjem, da »kolesarji« strežejo po življenju nekaterim politikom in še kaj, gotovo ne pomaga. Ko so ljudje že utrujeni od osnovnih posledic epidemije, občutka nemoči in brezizhodnosti, takšni očitki seveda poglabljajo že tako prisotno nelagodje in opisane občutke. Grožnje s sankcijami, nejasne informacije, žalitve in cinične pripombe na račun posameznikov in skupin, ki jih poslušamo, stalno pridiganje in žuganje, kako da ljudje vse premalo naredimo v zvezi z ukrepi ob epidemiji (niti ubogamo ne), ter to, da smo Slovenci »butasti«, kot nas je opisal gospod Plemeniti, gotovo ne morejo biti v ničemer spodbudne. Vse to se mora nekje seštevati. Nekateri politiki so že umno ugotovili, da imamo poleg covida-19 še druge vrste epidemije, na področju družbe in gospodarstva, da smo v vojnem stanju z virusom in tako dalje. To nam sporočajo na način, kot da oni nimajo ničesar s tem, vedo pa, kako bi bilo treba ravnati, mi pa temu ne sledimo.

Kaj pa epidemija nasilja? Agresija v naši sredini se je razplamtela kot nasilen in agresiven besednjak, številne žalitve, laži, sprenevedanje in cinizem (eden takšnih vrhuncev se je odvil ob zadnji interpelaciji ministra Simonitija) ter primitivizem, ki se nenadzorovano širi in nenehno dobiva pospeške.



V takšni atmosferi je le še vprašanje časa, kdaj besede preidejo v dejanja, ki se lahko zaključi s fatalnimi posledicami.
V že prej citirani knjigi avtor Charney piše o tem, kako smo v Sloveniji lahko srečni, ker živimo v družbi, v kateri je zelo malo možnosti, da bomo umrli nasilne smrti v smislu uboja ali umora. V ZDA je to vsakdanji pojav. Tovrstna dejanja zanje niso novice, pri nas pa je do nedavnega vsak umor ali uboj predvsem v okviru družine predstavljal alarmantno novico. Stvari pa se očitno spreminjajo, saj v zadnjih mesecih postajajo taki dogodki pogostejši in ne izbirajo predelov države. Ta dejanja se za zdaj dogajajo večinoma znotraj družinskih okvirov, partnerskih in zakonskih odnosov ali zadevajo bližnje in širše sorodstvo. Nedavno smo bili soočeni s podatkom, da je družinskega nasilja s smrtnim izidom več za 53 odstotkov v primerjavi z letom prej.

Kaj se torej dogaja za zidovi naših domov? Znano je, da marsikaj, vendar je večino tega mogoče skriti ali tajiti, smrti pač ne. Seveda ne gre za neposredne povezave med epidemijo in povečanjem nasilja, o katerem pišem, in tudi ne moremo neposredno kriviti nikogar za to, tudi politikov ne. Politika in statistika opisujeta in se ukvarjata s smrtmi ljudi zaradi covida-19, računajo, koliko teh smrti še bo in kako z zapiranjem javnega življenja to preprečiti. Smrti, o katerih pišem, pa gredo mimo. Osebno mislim, da gre le še za en simptom razkroja (ne le v začasnem smislu) in da ta razkroj posega v strukturo in globino celotne družbe. Neprimerno, nesprejemljivo, zavrženo, nevljudno, nediplomatsko in ponižujoče vedenje v vseh plasteh naše družbe ne postaja le legitimno, ampak postaja pravilo in modus operandi našega komuniciranja. Izgubili smo vse pomisleke, merila in zadržke. Kar si politika danes dovoli v odnosu do javnosti pri nas, je začelo pljuskati tudi čez mejo Slovenije, kar že povzroča skrb, kakšno bo vodenje Evropske unije v času mandata Slovenije.

Ljudem je v okviru ukrepov omejeno gibanje in še marsikaj, kar na racionalni ravni večina ljudi razume, sprejema in se tako tudi ravna, pri tem pa sprejema tudi sopojave, ki so del objektivnega stanja. Mnogi posamezniki in družine imajo dovolj možnosti za izhode in pobege iz teh razmer ter si okvire sedanjega življenja naredijo znosnejše in sprejemljivejše. Ko pa vidijo, da si vse več privilegirancev ureja življenje drugače od tega in se pri tem zateka k očitnim lažem in cinizmom, potem seveda ne gre več. Ne gre se torej čudit vse več protestom, ki nasprotujejo ukrepom po svetu, in ti postajajo vse bolj nasilni, se zatekajo v zanikanje epidemije in so viri ali receptorji vse bolj prisotnih teorij zarot.



Ljudje, ki so že do zdaj živeli v skromnih razmerah, z nizkimi dohodki, v majhnih in tesnih stanovanjih, vajeni dela za preživetje, so že prej imeli različne bližnjice, seveda omejene, za reševanje stisk in občutkov brezizhodnosti, saj so vedeli, da zanje ne bo nikoli drugače. Alkohol je bil v takih situacijah v našem okolju vedno pogosta rešitev za takšna občutja. Pri naši populaciji, predvsem moški, se alkohol uživa skupinsko, ob druženju v gostilnah in lokalih, ki so zdaj zaprti, ljudje se ne smejo družiti in se pogosto drugače tudi ne znajo, zato so obsojeni na stalno bližino s tistimi, s katerimi nimajo razrešenih odnosov, zamer in ti odnosi so postali del njihovega življenja. V družinah se širijo transgeneracijsko (ljubosumje, vprašanje dediščin, zamere in podobno) in se v teh pogojih le še poglabljajo v smislu občutka brezizhodnosti ter popolnega nezaupanja do centrov moči, ki so za to odgovorni.

Dogaja se torej klasični obrat. Če ne moreš rešiti svojega neugodnega in brezizhodnega položaja z aktivnostjo in »bojem«, se umakneš v pasivnost in v sebi besniš. To pa so trenutki, ko že manjša sprožilna situacija lahko povzroči nenaden, nekontroliran odgovor ter reakcijo z nasiljem in agresivnostjo. Seveda ne gre za pravilo, toda vse našteto, po moji oceni, generira porast družinskega nasilja, ki smo mu priča v zadnjem času. To vidimo le po številkah tragičnih primerov, nič več pa ne vemo, kako in koliko se širi nasilje v družinah še v drugih oblikah, ki dolgoročno travmatizirajo predvsem otroke v teh družinah. Strašijo nas le podatki, drugega nočemo videti, ne kot posamezniki ne kot družba.

Tako pač je pri nas. Dokler se kaj hudega ne zgodi, gledamo stran in se delamo, da tega ne vidimo. Tudi zakonske podlage za ukrepanje ni, saj so ukrepi mogoči le takrat, ko se zgodi že kaj hudega.

Na koncu bi želel še enkrat poudariti, da to moje pisanje ne pomeni, da gre za jasne trditve, da je tako. Cilj pisanja je odpreti še en vidik, kam vse sežejo in kako se kažejo socialni procesi, ki pod krinko »izrednega stanja« zaradi epidemije rušijo vse več opornih točk demokracije, normalnega življenja z občutkom varnosti, zaupanja ter možnostih videti v svojo prihodnost.
Do kdaj bo še tako!?

***
Prim. Gorazd V. Mrevlje, psihiater, psihoterapevt

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva