Demokracija

Danes so vsi demokrati, hkrati pa demokracijo prezirajo, pravi profesor Žiga Vodovnik, ki se boji, da se je model, ki se je uveljavil po drugi svetovni vojni, izpel. Ko je bilo ljudstvo, demos na oblasti, ni bilo velike razlike med levimi in desnimi, med demokrati in republikanci ali laburisti in konservativci, so v petdesetih letih ugotavljali komentarji. Zakompliciralo se je, ko so na oblast prišle korporacije, transnacionalni kapital, digitalne transformacije in umetna inteligenca.

Leonardo da Vinci je človeka narisal kot središče in merilo vsega. Vsa moderna razmišljanja in številne ideologije izhajajo iz tega. Problem, ki sledi, se zdi bolj praktične narave. Suverenost človeka, posameznika trka ob suverenost drugega in se lahko uveljavi le v dogovoru oziroma s kompromisom. V dobrih dveh tisočletjih od starogrške civilizacijske zibelke smo posameznikova stremljenja dodobra izbrusili in vpeli v skupinske, lažje obvladljive interesne skupnosti. In da se ne bi vsak zase potegoval za svoje interese, smo si izmislili zastopniške in delegirane predstavnike, stranke in poslance. Vsi se na vse pač ne moremo spoznati, zato brez zaupanja, da tisti, ki v našem imenu odločajo, z našim koščkom suverenosti pazljivo, odgovorno in pošteno ravnajo, ne gre.

Kar pa seveda ni lahko. Svet je vedno bolj kompliciran in vedno bolj prepleten z interesi, ki so pogosto komajda prepoznavni in spretno prikriti, sploh pa včasih tudi povsem nezdružljivi.

Na me, na mojo demokratično suverenost in interes se sklicujejo, ko ugovarjajo gradnji dvestometrskega kanalizacijskega kanala, ki naj nadomesti več sto greznic, češ, da bo zanesljivo puščal in kontaminiral ljubljansko pitno vodo. Ker je greznice in umetna gnojila pa ne?

Kako naj vem, ali je šel Janković obiskat Dodika, ker ga tako zelo pogreša, ali da bi mu prodal ljubljanske odpadke in preskrbel nekaj premoga za toplarno?

Plečnikovega stadiona še prihodnjih dvajset let ne bo, ker se stanovalci sosednjih blokov borijo proti brezobzirnemu in nespoštljivemu kapitalu ali za svoje solatne gredice, ki bi jih lahko izgubili?

Borci proti parkirni hiši pod tržnico ugovarjajo »iz inata«, sovraštva proti podžupanu, ali pa imajo prav?

Opredeliti se niti ni težko, če si svojo dušo in pamet že zaupal tej ali oni opciji, huje je, če bi rad razumel s svojo glavo. Pa vendar brez zaupanja tej stroki, vedno sta najmanj dve, se ne izide. Manj ko te problem neposredno prizadeva, lažje se obrneš stran, čeprav si na koncu vedno sam. Tistih, ki so zadevo demokratično zakuhali, ni več nikjer.

Infantino ima mogoče prav, ko očita hipokrizijo tistim, ki po dva tisoč letih izkoriščanja delijo nauke in levite manj razvitim in njihovim kulturam. Naj jim prepustimo prihodnjih dva tisoč let onesnaževanja, da se izenačimo?

Greta trdi, da časa ni, in da se ne smemo drzniti igrati z usodo edinega planeta, ki ga imamo.

Marko Pogačnik ve, da Gea ni mrtev goreč kamen, ampak živo bitje, ki potrpežljivo tolerira roje mrčesa in metuljev ter civilizacije človeštva, ki si prizadevajo, da bi na njej uničile pogoje za svoj obstoj. Z iz kamna izklesanimi umetniškimi instalacijami, ki jih postavlja po vsej celini, bi jo rad potolažil in pomiril, a zaman. Planet, na katerem vsi skupaj potujemo po vesolju, sploh ni ogrožen. Tudi če še bolj zastrupimo atmosfero, onesnažimo vode in požgemo gozdove, če dovolimo, da se stalijo ledeniki in oceani zalijejo obale, naše Zemlje ne bo prizadelo. Še vedno bo najlepša v vsem kozmosu, ki ga poznamo. Le nas bo za nekaj milijard manj.

Vojn, ki so menda res način bivanja človeštva, ne znamo obvladati, velikih nasprotij, ki nam grozijo z armagedonom, tudi ne, nekatere stvari so očitno preprosto nerešljive. Vsaj z našo sposobnostjo in spodobnostjo ne. In navsezadnje tudi mi sami, četudi postavljeni v center vsega, nismo tako zelo pomembni. Več kot enega objektivno kratkega življenja nima nihče. Še tisti, ki jih tudi po smrti častimo, nimajo prav nič od tega. In tudi demokracija se očitno ni zares izkazala. Pod njenim lepim plaščem, pod izgovorom, da smo mi, demos na oblasti in zato odgovorni za vse, smo na robu kataklizme.

Morda bi le, vsaj začasno, umaknili tisto Leonardovo risbo z razpeto človeško podobo iz našega osrednjega civilizacijskega fokusa. In demokraciji malce zmanjšali njen vsezveličavni pomen. Če je demos res na oblasti, pa čeprav le posredno, potem je tudi v resnici odgovoren za vse zlo, ki ga legitimira. Vsi mi, tudi ti in jaz.

Nebo je črno, zemlja je modra, je ugotavljal Gagarin, ko je kot prvi iz vesolja pogledal na planet. Neskončno lep je ta »tretji kamen od sonca«, ki mu pravimo Zemlja, Gea. Pravzaprav ni pomembnejše ideje in hvalevrednejšega dejanja ali vsaj prizadevanja kot to, da jo zaščitimo.

Geokracija torej?

***

Jure Apih, publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.