O ljudeh, ki tvegajo življenje za junaštva drugih

Gora, za alpiniste predmet hrepenenja, za Šerpo in njegovo družino način preživetja, morda celo upanje za boljše življenje potomcev, pa čeprav nad tem visi morebitni srd bogov. Dokumentarni film Stena senc, v katerem spremljamo ta trk svetov, je bil nagrajen na lanskem Festivalu gorniškega filma, na letošnjem, ki ravnokar poteka, je poljska režiserka Eliza Kubarska članica žirije. Filmska ustvarjalka je tudi alpinistka in po svoje ravno tako razpeta med tema svetovoma: pripada svetu alpinizma, hkrati pa hoče povedati zgodbo domačinov, ljudi, ki omogočajo velike dosežke.

Hoja po svetu bogov – toda na velikem platnu

Vživljanje v vsakdanjik domačinov, pogosto pripadnikov ljudstev, ki jih prišleki iz razvitega sveta spregledajo, medtem ko se ženejo za lastnimi cilji, je v središču zanimanja režiserke Elize Kubarski. Debitirala je z dokumentarnim filmom What Happened on Pam Island (2011), v katerem je sicer v ospredje postavila odnos s partnerjem Davidom Kaszlikowskim, fotografom in ravno tako alpinistom, med njuno odpravo na Grenlandiji, na nadaljnjih potovanjih pa je spremljala predvsem zgodbe drugih ljudi. Na Borneu je snemala pripadnike ljudstva Badjao (Walking Under Water, 2014), v enega od baznih taborov pod drugo najvišjo goro sveta je spremljala potomce alpinistov, umrlih avgusta 1986, ta čas je v zgodovino zapisan tudi kot črno poletje (K2: dotik neba, 2015).

V dokumentarnem filmu Stena senc (2020) je v središču družina Šerpe, ki med zahtevnimi alpinističnimi podvigi ne tvega le življenja, ampak z vodenjem pod goro Kumbhakarna, za katero pripadniki njegovega ljudstva verjamejo, da je sveta, izziva tudi jezo bogov. Hkrati pa je to edini način, da bi sinu lahko omogočil študij medicine … Film je prejel 30 nagrad na uveljavljenih mednarodnih festivalih, kar ni priznanje le zanjo, pravi Eliza Kubarska, ampak tudi za glavne protagoniste filma.

Eliza Kubarska združuje dve svoji strasti, plezanje in ustvarjanje filmov. FOTO: David Kaszlikowski/Vertical Vision

V utemeljitvi nagrade na lanskem Festivalu gorniškega filma so pohvalili prav neevrocentrično predstavitev družine. Kako vam je uspelo vzpostaviti tako pristen stik?

Ves proces je trajal vsaj štiri leta. Ko sem šla prvič v Nepal zaradi tega projekta, sem že imela izoblikovano idejo, da bi posnela film o Šerpah. Veliko je namreč zgodb o ekstremnih podvigih alpinistov, zelo redke pa govorijo o nosačih, brez katerih njihovi dosežki ne bi bili mogoči. Vedela sem tudi, da za Šerpe plezanje v Himalaji ni le zelo nevarno, ampak gledajo na to gorovje kot na kraljestvo bogov. Film sem sprva nameravala posneti v okolici Kangčendzenge, tretje najvišje gore na svetu, saj sem dobila informacijo, da je to njihova sveta gora. Šla sem tja, v eno izmed vasi, kjer živijo Šerpe, in izvedela, da ta gora ni več sveta, vsaj z nepalske strani ne. Potem so mi pokazali Kumbhakarno, ki pa je izredno zahtevna, na svetu je le malo ljudi, ki bi jo sploh zmogli preplezati.

Po naključju sta se prav takrat na goro odpravljala vrhunska ruska alpinista Dimitrij Golovčenko in Sergej Nilov, ki sta ravno iskala nosače. Tako se je vse nekako sestavilo.

Kako je iz potovanja klavirja v Himalajo nastal filmski prvenec

Kako pa ste člane družine prepričali, da so bili pripravljeni povedati svojo zgodbo?

Ko smo se srečali, sem jim odkrito povedala, da bi rada povedala zgodbo z njihove perspektive. V to so takoj privolili. To je bilo namreč obdobje, ko se je med Šerpami že širilo nezadovoljstvo. Malo pred tem se je zgodila velika nesreča na Everestu, v kateri je umrlo 16 nosačev, in takrat so se prvič uprli in rekli, da ne bodo delali v takšnih razmerah brez vsakega zavarovanja za njihove družine. Poleg tega so se pojavila družbena omrežja in tudi Šerpe, vsaj nekateri, imajo pametne telefone in vidijo, da so turisti, kakor pravijo svojim strankam, za katere vse uredijo in jih pogosto skoraj dobesedno potisnejo na vrh, v svojih državah zelo priljubljeni, tako rekoč junaki. Na drugi strani imamo Šerpo, ki tvega svoje življenje, a še vedno nima dovolj denarja, da bi sinu plačal šolanje.

Podobno ste na Borneu spremljali pripadnike ljudstva Badjao, ki pa ni povezano z doseganjem višav, ampak morskih globin. Kaj vas je potegnilo v ta, vsaj na videz, povsem nasprotni svet?

Ravno sem končala svoj prvi film in sem si želela oddiha. Zato sva z Davidom za pol leta odpotovala v Azijo. Na Borneu sva hotela preplezati eno izmed sten na njihovi najvišji gori, a sva kmalu ugotovila, da bi nama birokracija vzela preveč časa, pa tudi predrago bi bilo, zato sva na koncu šla na obalo. Tam sva videla ljudi, ki so živeli v kolibah nad morjem in imeli neverjetne veščine potapljanja. Nekega dne sva na morju v čolnu opazila fantička, ki se je zdel popolnoma sam. Seveda ni bil sam, ampak je bil z očetom, ki se je potapljal. Dolgo sva ga čakala, in ko se je naposled prikazal iz vode, je imel na sebi pulover, očala in plavutke, narejene iz lesa. Ko sem to videla, sem hotela izvedeti več. To je ljudstvo brez domovine, že stoletja živi od morja in je tipična žrtev kolonizacije, ki jo izvajajo ljudje iz razvitih držav, tokrat so to turisti.

Poljska režiserka in alpinistka Eliza Kubarska je prejemnica cele vrste nagrad na mednarodnih filmskih festivalih. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Kako pa se je razvijala vaša pot? Kaj ste bili prej, filmska ustvarjalka ali alpinistka?

Približno v istem času, ko sem začela študirati na varšavski akademiji lepih umetnosti, sem začela tudi plezati in spoznala svojega plezalnega partnerja in bodočega moža Davida Kaszlikowskega. Zelo sem si tudi želela potovati. Ko sem odkrila plezanje, sem ugotovila, da je lahko to povod za potovanja, in to sva počela: potovala sva in plezala, odkrivala nove smeri. David je fotograf, jaz pa sem začela zlagoma delati s kamero in snemati kratke filme. Na potovanjih sva spoznavala najrazličnejše izjemne kraje, a še bolj kot to naju zanimajo ljudje, ki tam živijo, na primer Inuiti na Grenlandiji ali pripadniki plemena Peul v Maliju, Berberi v Maroku …

Pa vendar je bil vaš prvi film What Happened on Pam Island pogled vase, zgodba o lastnem boju, strahu, iskanju smisla ...

Takrat sva odpotovala na Grenlandijo, da bi preplezala pečino, ki se dviga 1500 metrov iz morja. Bilo je zelo zahtevno, že to, kako priti do stene. Izbrala sva kajak, jaz pa s tem nisem imela veliko izkušenj. Bilo me je groza veslanja po zamrznjenem morju, hkrati pa sem bila tako prevzeta nad tem, kako se je v teh izrednih razmerah spreminjal najin odnos. To sem hotela prikazati v filmu, res pa je, da sem bila takrat še mlada. Zdaj bi film najbrž naredila drugače.

V dokumentarnih filmih ste posredno načeli tudi večna vprašanja o smislu alpinizma. Ste se prebili kaj bliže odgovoru?

Ker sem alpinistka, seveda razumem alpiniste. Ko smo snemali Steno senc v baznem taboru, sem bila tam z družino, toda v nekem trenutku sem začutila bližino s plezalci, kajti vedela sem, kaj počnejo, kaj bi radi dosegli, še zlasti ko so postale razmere zelo resne.

Tudi ko smo snemali dokumentarni film K2: dotik neba z otroki umrlih alpinistov, je bilo zelo čustveno. Nekateri so bili v času nesreče že skoraj odrasli, nekateri starša, ki je bil na odpravi, nikoli niso spoznali. To je velika travma, zato sem se v nekem trenutku začela spraševati o svoji prihodnosti in ali naj imam otroka. A po drugi strani sem začutila, da so na svoje starše tudi ponosni, saj so sledili svoji strasti. Hčerka britanske plezalke in režiserke Julie Tullis, denimo, je pravo nasprotje svoje matere. Ko smo potovali proti baznemu taboru, jo je bilo zelo strah, toda ko smo prispeli tja, se je zdelo, kakor da se je približala materi in njenemu hrepenenju. Kakorkoli, ko smo končali film, sem bila že noseča.

Družina Šerpe Ngada, ki jo spremljamo v filmu Stena senc. FOTO: David Kaszlikowski/Vertical Vision

Kako se vam je kot materi spremenil pogled na smisel alpinizma?

Smisel alpinizma se ni spremenil, le zame je drugačen. Ne hodim na odprave, bolj se osredotočam na snemanje. Z otrokom sicer veliko potujem, a predvsem na plezalne izlete. Za naju z možem to seveda ni preprosto, saj sva bila plezalna partnerja, toda povedala sem mu, da lahko še vedno gre na odprave, le brez mene, še zlasti če so zelo tvegane. Vendar prav ničesar ne obžalujem, zelo srečna sem tudi kot mati, to je neverjetna izkušnja.

Pred štirimi leti je bil član žirije na Festivalu gorniškega filma poljski režiser Pawel Wysoczański, ki si je, kot je dejal, prizadeval razbiti mit o alpinistih kot superjunakih. Kako pa jih vi vidite?

Mislim, da bo odgovor na to vprašanje dal moj naslednji dokumentarni film, o Wandi Rutkiewicz, eni najboljših alpinistk v zgodovini. Njena zgodba je zelo zanimiva, z njo se ukvarjam že pet let, pravzaprav sem se že vzporedno s snemanjem Stene senc, saj je umrla prav na Kangčendzengi. Tudi ljudje iz vasi so jo poznali. To bo zgodba o ženskem alpinizmu in je zelo kompleksna, kajti svet alpinizma je še vedno pretežno moški in precej seksističen.