Več milijonov ton kamenja in zemlje je bilo treba izkopati za švicarski bazni železniški predor Ceneri, tretji največji v državi, ki ga bodo uradno odprli septembra letos. Predor, skozi katerega bodo vlaki drveli tudi do 250 kilometrov na uro, je južni podaljšek baznega predora Gotthard, ki že od leta 2016 velja za najdaljši in najgloblji železniški predor na svetu.

Petnajstkilometrski bazni predor Ceneri poteka pod prelazom Monte Ceneri v južnem kantonu Ticino in povezuje mesta Lugano in Locarno. Je zadnji med štirimi orjaškimi predori (Gotthard, Lötschberg in Zimmerberg), ki so jih Švicarji zgradili kot del nove železniške alpske transverzale (NEAT). Ta bo izboljšala prometno povezavo med južno in severno Evropo, povečala kapacitete tovornih prevozov skozi Alpe, poleg tega naj bi železnica bila prijazna tudi za okolje, saj bo razbremenila avtoceste, z manj ogljikovih izpustov pa naj bi zaščitili občutljivi gorski ekosistem.



Predor bo nadomestil že obstoječega v gorskem prelazu Monte Ceneri, ki zaradi strmega naklona ni bil primeren za hitre vlake in velike tovore. Gradnja se je začela leta 2006, zanj pa so Švicarji odšteli 2,4 milijarde evrov. Tako kot bazni predor Gotthard je Ceneri sestavljen iz dveh enotirnih predorov, ki v širino merita 7,5 metra in sta med seboj oddaljena 40 metrov. Novi predor je še zadnji člen v švicarski alpski železnici, ki je povezala železniška omrežja za visoke hitrosti severa in juga Evrope.
 

Najdaljši čudež sveta

Gotthard velja za kronski dragulj nove alpske železnice in ponos švicarskega inženirstva. Sestavljata ga dva enotirna predora, ki sta dolga 57 kilometrov. Celotna dolžina vseh predorov, skupaj s servisnimi tuneli, ki povezujejo glavni liniji na vsakih 325 metrov, pa znaša 151,8 kilometra. Na najgloblji točki je tunel skoraj dva kilometra in pol pod zemljino površino.



Izkopavanja med mestoma Erstfeld in Bodio v osrčju švicarskih Alp so začeli leta 1999, gradbena dela pa so trajala sedemnajst let. Izkop so izpeljali delno z eksplozivi, delno pa s štirimi orjaškimi vrtalnimi stroji, poimenovanimi megakrti. Odpadnega materiala je bilo za 13 milijonov kubičnih metrov, kar ustreza prostornini petih Keopsovih piramid. Nekaj so ga uporabili za proizvodnjo betona za predor, nekaj pa za obnovitev uničenih območij plitve vode v Lucernskem jezeru.



Po izkopavanjih so začeli polagati več sto kilometrov železniških tirov in na tisoče kilometrov električnih kablov. V sklopu projekta je sprva bila predvidena tudi gradnja najgloblje podzemne železniške postaje Sedrun, ki bi bila s površino povezana prek 800-metrskih jaškov, toda zaradi stroškov, povezanih s postajo, so se pozneje odrekli zamisli. Predor so opremili z najboljšo varnostno opremo. Ob vhodih so nameščene posebne naprave, ki lahko zaznajo okvare vlakov še pred njihovim vstopom v cev. Uporaba evropskega železniškega kontrolnega sistema (ETCS) pa omogoči, da vlaki z veliko hitrostjo vozijo skozi predor v samo triminutnih intervalih.



Gradnja najdaljšega tunela na svetu je Švicarje stala več kot 30 milijard frankov oziroma 27,15 milijarde evrov. Švicarji so za projekt glasovali na referendumu leta 1994, zanj pa so bili pripravljeni plačati tudi več davkov, saj se investiciji v predor Gotthard in Lötschberg verjetno nikoli ne bosta nikoli povrnili.

Orjaški korak za evropsko celino

Ko so bazni predor Gotthard leta 2016 slavnostno odprli, je podrl številne rekorde: kot najdaljši na svetu je prehitel 53-kilometrski predor Seipan, ki povezuje japonska otoka Honšu in Hokaido, 50-kilometrski predor čez Rokavski preliv pa je zdrsnil na tretje mesto najdaljših podzemnih odprtin. Z odprtjem Gottharda se je pot med Milanom in Zürichom zmanjšala za eno uro, zdaj je potovalni čas med mestoma 2 uri in 40 minut. Skozi tunel se vsak dan v le dvajsetih minutah pelje 50 do 80 potniških vlakov in kar 220 do 260 tovornih vlakov.



Švicarske pristojne službe pričakujejo, da se bo do leta 2025 število potnikov podvojilo z današnjih 9000 na okoli 15.000 na dan. »To ni samo orjaški korak za Švico, ampak tudi za naše sosede in vso evropsko celino,« je ob slavnostni otvoritvi, na kateri so se skozi predor zapeljali voditelji Švice, Italije, Nemčije in Francije, dejal Johann Schneider-Ammann, tedanji predsednik švicarske konfederacije.



Tudi Avstrija se je lotila ambicioznih projektov, da bi alpske doline zaščitila pred težkim tovornim prometom. Leta 2028 naj bi odprli za promet 55-kilometrski železniški bazni predor Brenner, ki bo povezoval Innsbruck z Bolzanom. Tako se bo večina tovornega prometa preusmerila globoko pod tirolske Alpe, potovanje z vlakom med tema mestoma pa se bo skrajšalo z zdajšnjih dveh ur na le 50 minut.

Južno od Dunaja, pod prelazom Semmering, pa potekajo izkopavanja za 27-kilometrski bazni predor Semmering, ki bo prispeval k pretoku ljudi in dobrin, namenjenih z Dunaja proti Sloveniji in Jadranu.