»Tonemo v spanje, medtem ko se stroji prebujajo«

Amy Webb, kvantitativna futuristka in nagrajena avtorica, pravi, da je matematično nemogoče napovedati prihodnost tehnologije. Veliko je spremenljivk in odvisnosti. Rezultat dogodka lahko napovedujemo z diskretnimi spremenljivkami, na primer za volitve ali bejzbolsko tekmo, vendar ne za leto 2039. Zato futuristi ustvarjajo modele verjetnih prihodnosti.

Sogovornica je profesorica strateškega predvidevanja na NYU Stern Business School in ustanoviteljica inštituta Future Today, vodilnega podjetja za predvidevanja in strategije, ki pomaga voditeljem in organizacijam, da se pripravijo na zapleteno prihodnost. Nekdanja preiskovalna novinarka brez sramu pove, da se vsak teden sprašuje, ali živi svoje življenje ali le simulacijo nekoga drugega. »Borim se z vprašanjem svobodne volje, ali jo sploh imamo. Če so roboti samo zabojniki za umetno inteligenco, ali ni naše telo le zabojnik za biološke algoritme,« se sprašuje Amy Webb, ki meni, da smo v dobi sodobne tehnologije zaspali.



»Čas je, da stopimo korak nazaj in se vprašamo, kam gremo.« Tako pravi tudi v lani izdani knjigi Kako bi tehnološki giganti in njihovi pametni stroji lahko spremenili človeštvo, v kateri predstavlja trende, ki so tehnologijo usmerili na nevarno pot. V ZDA Google, Microsoft, Amazon, Facebook, IBM in Apple –​ Webbova jih imenuje »G-MAFIA« – ovirajo kratkoročne zahteve kapitalističnega trga, zaradi česar dolgoročno, premišljeno načrtovanje umetne inteligence ni mogoče. Na Kitajskem Tencent, Alibaba in Baidu kopljejo po velikanskih količinah podatkov, da bi spodbudili vladne avtoritarne težnje. Če ne bomo spremenili te poti, opozarja sogovornica, smo na dobri poti v katastrofo. Ampak še je čas za ukrepanje, pravi.
 

Priča smo vzponu skrb vzbujajočih tehnologij in tudi gospodarskih in političnih trendov. Kateri vas najbolj skrbijo in zakaj?

Če bi morala izbrati enega, bi rekla, da nam manjka sodelovanja. Poslovni svet dela po svoje, vlade delajo po svoje, večina potrošnikov se s tem sploh ne ukvarja ali pa ves svoj čas nekritično posveti uporabi tehnologij. Imamo sistemske težave in bojim se, da se jih bomo zavedeli prepozno.


 

Nekateri mediji so nedavno pisali, da tehnološka podjetja že obžalujejo, v kaj se je spremenil internet.

Prihodnost gradijo naše odločitve. Če hočemo boljšo prihodnost, moramo sprejemati boljše odločitve.
 

Kako bi lahko to naredili?

Na več načinov. Ali ima slovenska vlada dolgoročen načrt? Ali je v vladi človek, pristojen za pripravo dolgoročnih scenarijev? Ima ljudi, ki se ukvarjajo z zbiranjem podatkov ali z vprašanji, katera tehnologija bo problematična v prihodnje? Če se ukvarjate z vsem tem, ustvarjate strategijo prihodnosti. Varovanje osebnih podatkov je danes velik posel, je pa tudi nuja, ker vsak dan ustvarjamo ogromno podatkov. Ameriška podjetja nimajo izdelanega načrta upravljanja s podatki, drznem si trditi, da tudi slovenska ne. Običajni ljudje pa se moramo začeti spraševati, kako tehnologija deluje, kako nam sledi. Če človek to ve in se s tem strinja, potem je v redu. Če pa ne, je treba spremeniti vedenje.


 

V Veliki Britaniji je leta 2014 odmeval primer zavarovalnice, ki je kupila podatke zdravstvenih ustanov o svojih strankah. Lani so poročali o podobnem primeru, le da so se dokopali do seznama nakupov s plačilnimi karticami in tistim, ki so sodeč po nakupih živeli nezdravo, zvišali zavarovalno premijo. Avtomobilske zavarovalnice eksperimentirajo z zaračunavanjem premije na podlagi dejanske vožnje, ne pa po običajnih statističnih podatkih, kot so vožnja, lokacija in starost.

Eden ključnih trendov, ki ga proučujemo, je ocenjevanje. Ko govorimo o digitalnih ocenah, vsi omenjajo Kitajsko. V resnici pa smo ocenjevani vsi, ne le državljani Kitajske.
 

Kitajska se je ocenjevanja lotila odkrito.

Res je. Pri etničnih manjšinah je to lahko izredno sporno, po drugi strani pa je kitajska vlada odkrito povedala, kako bo to izvedla. Državljanom so povedali, da bodo ocenjevani in kako bodo dobivali točke. Ocenjevanje je seveda najmanj problematično, a Kitajska vsaj pojasnjuje, kaj počne, pri nas je to bolj prikrito. Ocene podeljujejo finančna podjetja, zavarovalnice in izobraževalne ustanove. Prav zadnje so v ZDA zakuhale neverjetno zgodbo: študij na ameriških univerzah je izredno drag, kandidate pa izbirajo po točkovanju s testi SAT, ki so v domeni zasebnega podjetja. Mediji so nedavno razkrili, da je podjetje podatke prodajalo univerzam, te pa so k prijavi nagovarjale tudi kandidate, ki niso imeli nobene možnosti, da bi bili sprejeti, saj niso imeli dovolj točk.
 

Zakaj bi univerze tratile čas in denar za privabljanje kandidatov?

Glavni razlog je izkrivljanje podatkov. Če velika univerza objavi, da se je prijavilo sto tisoč kandidatov, vzeli pa so jih le deset, so sprejemne številke zelo nizke; to pomeni, da sprejmejo samo 4 odstotke prijavljenih. Univerza je tako videti bolj konkurenčna, kot dejansko je. Če se preiskovalni novinarji ne bi lotili zgodbe, nihče ne bi vedel, da se to dogaja. Zato do neke mere Kitajske ne obsojam zaradi preglednosti pri točkovanju.


 

Kako kot futuristka vidite razvoj oziroma kako daleč v prihodnost lahko zanesljivo pogledate?

O času ne razmišljam na tradicionalen, linearen način. Nekateri napovedujejo, da bomo do leta 2030 vsi živeli v mestu in da se bomo prevažali v letečih avtomobilih, kar je nesmisel. Teorija kaosa nam pove, da je preveč spremenljivk in da je napredek tehnologije še vedno podvržen zunanjim vplivom, kot so naravne nesreče, vladni predpisi, kaprice razvijalcev. Namesto da bi poskušali napovedati, kakšen bo svet leta 2030, je bolje razviti vrsto podatkovnih scenarijev in strategij, ki jih je treba pogosto ponovno umerjati.
 

Kateri so ključni elementi, na podlagi katerih sklepate o prihodnosti?

Ne delamo napovedi, to je brezpredmetno. Iščemo signale, pri čemer uporabljamo razmeroma strogo metodologijo, ki je precej podobna zbiranju podatkov pri novinarskem poročanju. Tako smo identificirali deset virov sprememb: spremembe v ekonomski politiki, razporeditev bogastva, javno zdravstvo, tehnologija … Ko dobimo vzorce sprememb, iščemo trende, ki imajo tri značilnosti: rešujejo osnovno človeško potrebo, se razvijajo s pojavnostjo ali se začnejo z več nepovezanimi stvarmi, ki sčasoma postanejo enotne. Za nas trendi pomenijo ključne trenutke sprememb v človekovem vedenju. Mobilni telefoni, ki se prepogibajo, niso trend. Trend, ki ga opažamo v tem segmentu, je, da ljudje potrebujejo več prostora na telefonu, saj drugače gledajo na informacije.
 

Potem tudi leteči avto ni trend?

Ne. Vsi se pritožujejo, da še nimamo letečih avtomobilov, ampak kaj je bistvo letečega avtomobila? Izogibanje prometu in hitrejša pot od točke A do točke B. V resnici je trend avtonomni prevoz, ki pa je že skoraj med nami.
 

Kaj so trendi prihodnosti?

Eden naših modelov predvideva, da bodo mobilni telefoni izginili. Že zgodovina nas uči, da se je z napredkom razvoja tehnologija spreminjala. Leta 1999 smo imeli digitalne kamere in prve prenosne računalnike. Če bi takrat rekli, da bo čez deset let imel oboje v mobilnem telefonu, ki ga bo naredil Apple, in da bo Apple kraljeval na področju mobilnih telefonov, bi se vsi smejali. Pa se je zgodilo leta 2007. Danes pri mobilnih telefonih ni veliko inovacij, tudi prodaja upada. Že pred časom smo napovedali, da bo po letu 2018 prodaja mobilnih telefonov po svetu upadala. In vsi so se nam posmehovali, čeprav smo imeli podatke, ki so to nakazovali.
 

Kaj bo prišlo po mobilnih telefonih?

Danes raste prodaja brezžičnih slušalk s tehnologijo bluetootha, prek katerih lahko upravljate telefon. Vse več je komunikacije z napravami z glasovnimi ukazi. Menimo, da kmalu ne bomo imeli ene naprave z enim zaslonom, ampak konstelacijo naprav, ki bodo začasno povezane z našim telefonom. V prihodnjih desetih letih se bodo naprave »združile« v očala, morebiti še kakšno zapestnico. Leto 2020 bo začetek obdobja pametnih očal. Ironija je, da za človeka, ki res dobro vidi, Američani rečemo, da ima vid 20-20. To se bo zdaj uresničilo v povsem drugačnem ekosistemu. Podjetja, ki se že zdaj posvečajo temu, lahko zgradijo uspešen poslovni model, sicer jih bo povozil čas. Enako velja za države, te morajo začeti razmišljati o regulaciji, pravilih igre.


 

Tehnološka podjetja svarijo, da regulacija zavira napredek in inovacije.

Zavedati se moramo, da največja tehnološka podjetja za branjenje svojih interesov najemajo ljudi z ministrstev po vsem svetu in oblikujejo interne globalne (politične) skupine, ki pišejo uredbe. Uredbe so tako krojene po meri tehnoloških podjetij.
 

Menite, da je Kitajska v tem pogledu korak pred zahodnim svetom?

Da. Kitajska je tiho, a vestno izvaja dolgoročno strategijo, ki povezuje fizično infrastrukturo z industrijsko in državno politiko. V odročnih delih sveta gradijo mostove in ceste, navzoči so na vseh trgih v razvoju in gradijo infrastrukturo za lažje trgovanje. Sočasno gradijo digitalno infrastrukturo z optičnimi kabli in tehnologijo 5G. Od decembra morajo tisti, ki na Kitajskem zaprosijo za delovno dovoljenje, oddati svoje biometrične podatke. To pomeni, da vam skenirajo obraz.

Poleg tega je Kitajska inovativna v diplomaciji. ZDA in Evropska unija so zmanjševale in umikale osebje iz odročnih držav, Kitajci so zapolnili vrzel in stkali vezi in se zdaj držijo te strategije. Lahko sklepamo, da Kitajska gradi nov ekonomski red.
 

Bo to zatiralski svet?

Odvisno od tega, kdo ste. Nekoč sem živela v Hongkongu in poznam ljudi iz Kitajske, ki nimajo težav z nadzorom. Poznam tudi akademike in novinarje, ki so zaskrbljeni. Sama sem v precepu: verjamem v teorijo svobode govora, verjamem pa tudi, da imamo na Zahodu težavo. Imamo demokracijo in kapitalizem, močan odpor do komunizma in vprašanje je, kam bomo šli. V tem trenutku bi moral vsak človek odpreti oči in se zavedati dogajanja okoli sebe. Skrbi me, da zapiramo oči in počasi tonemo v spanje, medtem ko se stroji in tehnologija prebujajo.