Že Oscar je vedel

Oscar Wilde je nekoč pisal o cvetju, knjigah, svobodi in luni in se retorično vprašal, zakaj ne moremo biti srečni z vsem omenjenim. Pogled je preozek, za to gre. Širine nam manjka vse prepogosto in zavedanja, da za srečo v resnici ne potrebujemo veliko. Morda kakšno trdo življenjsko šolo, da nas strezni in prizemlji. Če le ni prepozno, se je mogoče pobrati z dna in se naučiti zadovoljiti z malenkostmi. A vendar – saj knjige, svoboda, luna in rože, možnost za potovanja in druženje z ljubimi, uživanje v prostem času in zavedanje, kaj imamo, v resnici še zdaleč niso malenkosti. Ves svet se skriva v njih, vse bistvo našega delovanja, bivanja, dihanja.

Morda na vse skupaj gledam čisto napačno, a veliko mi o posamezniku pove dejstvo, s čim je zadovoljen. Kaj ga razveseli. Zna najti »potešitev« v majhnih, na videz nepomembnih stvareh ali za srečo nujno potrebuje v nebo vpijoče drage materialne dobrine? Oscar je vedel. Jaz počasi spoznavam.

Nekaj stvari je, za katere mi ni bilo nikoli škoda denarja. Potovanja, knjige in – rože. Čeprav se je zgodilo, da je bila turistična vodnica slaba, mi to ni vzelo veselja do odkrivanja lepot določenega mesta. Tudi pri knjigah se mi večkrat pripeti, da me prvih nekaj strani ne pritegne in jo odložim za nedoločen čas. Kljub vsemu nikdar ne pomislim, da sem stran vrgla 20 ali 30 evrov. Knjiga me bo že poklicala, ko bo čas za to. Potem so tu rože, ki pogosto ovenijo, pa če se jim posvečam še s takšno ljubeznijo, zato me je izučilo, da domov prinašam tiste »manj zahtevne«. Potem opazujem in štejem.

Vsak cvet, vsak nov popek mi nariše nasmeh na usta in da, neredko moje »trofeje« pristanejo na družbenih omrežjih. Ko namreč pravim, da sem pogosto zadovoljna z malenkostmi, še zdaleč ne trdim, da sem popolna. Del življenja so vse te »male« reči, tisti nepogrešljivi, preprosti del življenja.

---

Avtorica je zaposlena v Delovnici.