»Bilo je 18. novembra 1947. Na majhno vasico Doupě na Češko-moravskem višavju je padala siva megla. Začel se je prebujati nov dan. To ni bil običajen delovni dan, bil je pomemben datum najinega odhoda v Afriko, kjer naj bi preživela približno devet mesecev,« je brati v dnevnikih čeških zakoncev Foit na začetku njune poti v Afriko. Tam sta preživela 24 let in doživela skoraj filmske pripetljaje. Ustvarila sta dragoceno zbirko afriških artefaktov in glasbe centralne Afrike, ki je obogatila češke muzeje in tudi stalno zbirko Muzeja Velenje. Za praški živalski vrt pa sta priskrbela prvo šimpanzinjo.

Že na fotografijah iz Afrike iz mladih let se Irena Foit kaže kot lepotica, pogosto je bila naličena, nosila je lepa oblačila in nakit. FOTO: Zbirka Afrika/ arhiv Muzeja Velenje

Akademski kipar František Vladimír Foit se je od severa proti jugu Afrike, največ časa se je mudil v Egiptu, podal že leta 1931 z doktorjem Baumom, ki je pozneje, med drugo svetovno vojno, umrl. Ob načrtovanju druge poti v Afriko po vojni ni našel sopotnika in je s seboj vzel ženo Ireno.

V Afriko sta se odpravila v imenu češkega ministrstva za kulturo in Antropološkega inštituta Karlove univerze, da bi izdelala antropološke maske afriških ljudstev. Ireno so celo njeni starši spodbujali, naj odpotuje z možem, in se zavezali k skrbi za njuno osemletno hčer Regino, navsezadnje je bila pot načrtovana v podobnem časovnem okviru kot prvič, za približno slabo leto dni.

Toda kot pripoveduje Tanja Verboten, kustosinja, odgovorna za Afriško zbirko, in direktorica Muzeja Velenje, kjer hranijo del njune bogate zbirke, sta se Foitova z avtomobilom stežka prebila čez od vojne še ne povsem obnovljeno Evropo. Na pot sta krenila novembra, začenjala se je huda zima in težko je bilo najti že ladijski prevoz čez Sredozemsko morje. A tudi čez Saharo ni šlo po načrtih, zapletalo se jima je že na začetku. Na potovanju, na katerem sta naposled v skoraj četrt stoletja med drugim obiskala Alžirijo, Kraljevino Esvatini in Ruando, sta največ časa preživela v različnih delih Konga, Tanzaniji in Keniji.

Obtožena ljudožerstva

V Belgijskem Kongu so ju obtožili ljudožerstva. »Foit je izdeloval žgane kipe glav, in ko sta jih zapakirane v škatle poslala v belgijski del Konga, so kipi sprožili nemire med temnopoltimi prebivalci; bili so prepričani, da gre za prave glave, trupla pa da sta pojedla. Zgodba je bila odmevna, o njej so poročali svetovni časopisi, to je bil čas, ko so beli kolonialisti postali nezaželeni. Obtožili so ju, da širita idejo o komunizmu in poskušata prebivalstvo spodbuditi k uporu. Uradniki so želeli, da podpišeta izjavo o priznanju krivde, sledil bi izgon na Češkoslovaško, kar pa sta zavrnila. Povojna komunistična oblast na Češkoslovaškem je namreč njuno premoženje, tudi kamnoseško delavnico, nacionalizirala,« pojasnjuje Tanja Verboten.

Po obtožbi ljudožerstva in širjenja komunizma v Belgijskem Kongu so ju za sedem mesecev izgnali v pragozd. FOTO. Zbirka Afrika/ arhiv Muzeja Velenje

Za sedem mesecev so ju izgnali v pragozd, živela sta v majhni vojaški koči pod strogim nadzorom policistov, konzul češkoslovaškega veleposlaništva pa jima je vzel potna lista pod pretvezo, da ju bodo na Češkoslovaškem obnovili. Pozneje so jima češki prijatelji pomagali, da sta pridobila državljanstvo v Tanzaniji.

Foit, ki si je ves čas prizadeval raziskovati pristno afriško umetnost, je ob ustanovitvi nacionalne pedagoške fakultete Kenyatta v Nairobiju poučeval bodoče afriške učitelje likovnega pouka predvsem v duhu pristne afriške umetnosti, ki je bila razširjena pred prihodom belcev oziroma kolonialistov, poudarja sogovornica. V velenjski zbirki so se ohranile tudi seminarske naloge njegovih slušateljev.

Ločena od hčerke Regine

»V vsem tem času – prej nista hotela, potem se nista mogla vrniti v Evropo – sta bila ločena od hčerke Regine. Po incidentu v Kongu sta si želela, da bi prišla k njima, a menda češki Rdeči križ ni dovolil, da bi zapustila Evropo. Tudi ko sta se naselila v Tanzaniji, se jima ni mogla pridružiti. Se pa pri tem postavlja vprašanje, koliko je odraščajoča hči še želela zapustiti svoj dom in oditi v Afriko. Prvič je starša obiskala šele po enaindvajsetih letih, leta 1968 v njunih zadnjih letih v Afriki, v Nairobiju, ko je bila stara 29 let, videoposnetki njenega obiska so shranjeni v našem muzeju,« povzema kustosinja.

Irena Foit z mamo Boženo, hčerjo Regino in ravnateljem velenjskega kulturnega centra Marjanom Marinškom v Telču leta 1978. FOTO: arhiv družine Marinšek

Irena Foit je v svojih dnevniških zapisih večkrat omenjala, kako se v Afriki počuti osamljeno, saj ob sebi nima hčerke, Regina, ki je naposled postala profesorica klavirja v Telču (nikoli se ni poročila in ni imela otrok), pa je Afriko štela za črni del njenega življenja. O tem se menda nikoli ni hotela niti pogovarjati.

S fotografij se kaže, da sta njena starša praznino zaradi ločenosti nekako zapolnjevala s šimpanzinjo Moko, s katero sta preživela devet mesecev, leta 1950 pa sta jo z letalom poslala v Prago, kjer je postala prva šimpanzinja tamkajšnjega živalskega vrta.

»Da priskrbita šimpanza za živalski vrt v Pragi, je bila njuna naloga. Iz glasovnih posnetkov na magnetofonski žici in iz Ireninega pripovedovanja je razbrati, da so jima mladičko pomagali uloviti domačini v pragozdu, a so za to morali ubiti njeno mamo. Moko je zraven na večini fotografij tega obdobja; držita jo v naročju, vodita za roko, pogosto je bila oblečena, videti je kot njun otrok, in ko sem o njej poizvedovala v praškem živalskem vrtu, je tam res zavedena kot njihov prvi šimpanz,« pripoveduje sogovornica. A tudi z Moko ni šlo po načrtih, ni bila vajena živeti v ogradi, nekaj časa je živela pri oskrbnikih, potem pa se je za njo, vsaj v pisnih virih, izgubila sled.

Po obtožbi ljudožerstva in širjenja komunizma v Belgijskem Kongu so ju za sedem mesecev izgnali v pragozd, živela sta v majhni vojaški koči pod strogim nadzorom policistov. FOTO: Zbirka Afrika/ arhiv Muzeja Velenje

Prometna nesreča s smrtnim izidom

Ko sta se Foitova nastanila v Nairobiju v Keniji, sta bila že v letih in sta tudi zaradi političnih razmer začela razmišljati o vrnitvi v Evropo, a na Češkoslovaško nista mogla. V Keniji sta spoznala jugoslovanskega veleposlanika Iva Pelicona, ki ju je predstavil dr. Borisu Kuharju, ravnatelju Slovenskega etnografskega muzeja, zaprosila sta za preselitev v Jugoslavijo, kar so jima odobrili zaradi njunega slovesa in zbirk.

Na velenjskem gradu med drugim hranijo osnutek pogodbe, kaj sta zahtevala v zameno za zbirko – Foit naj bi jo urejal kot kustos in poučeval na fakulteti. Toda stvari so se zalomile in ob Kuharjevem posredovanju je zbirka naposled prišla v Velenje, kjer sta dobila stanovanje in državno pokojnino.

»Toda Foit je kmalu po prihodu v Velenje, ko je še prevzemal predmete, ki so z zamikom prihajali iz Afrike, umrl v prometni nesreči v Arji vasi. Irena je ostala sama v neznanem okolju,« še povzema Tanja Verboten. A je tu vendarle našla krog prijateljev, Velenjčani se je še danes spominjajo kot dame z vselej urejeno pričesko, ki je v čevljih s peto prihajala na velenjski grad, tu je imela delovni prostor in je med drugim urejala fotografije.

Slovela je kot zelo disciplinirana oseba, govorila je angleško, francosko, svahili, tudi slovensko. A že na fotografijah iz Afrike, v svojih mladih letih, se kaže kot lepotica, pogosto je bila naličena, nosila je lepa oblačila, ure, zapestnice … Po padcu železne zavese leta 1989 je znova pridobila češkoslovaško državljanstvo, na Češko pa se je preselila šele leta 2000. Umrla je pet let pozneje pri 92 letih.

Nezanemarljiv prispevek Irene Foit

Letos mineva 110. obletnica njenega rojstva, ob kateri je Tanja Verboten v sodelovanju s češkimi kolegi iz Muzeja Vysočiny Jihlava pripravila razstavo Irena Foit, ki je do konca meseca na ogled v podružnici tega muzeja v Telču, od koder sta izhajala zakonca in sta tam pokopana.

Na začetku 60. let je Irena Foit osvojila Kilimandžaro, njen mož pa se je kar visoko pod vrh povzpel na svoji prvi poti v Afriko. FOTO: Zbirka Afrika/ arhiv Muzeja Velenje

Bogato fotografsko gradivo – več kot 8000 negativov so na novo odkrili med prenovo Foitove velenjske zbirke pred petimi leti v zaboju v eni od vitrin – pa na aktualni razstavi dopolnjujejo dnevniški zapisi zakoncev ter spomini čeških muzealk, ki sta se z Ireno večkrat srečali.

Kot poudarja Tanja Verboten, vselej govorimo o Foitovi zbirki, a tako s fotografij in iz dnevnikov kot tudi iz gradiva je razbrati, da je njegova soproga veliko pripomogla k terenskemu delu. Snemanje glasbe na poti, nabralo se je je za dvanajst ur in pol, je bilo večinoma njeno delo.

Poleg tega da se je šolala na poslovni šoli v Pragi, kjer je spoznala moža, je študirala tudi klavir, a zaradi poroke in materinstva formalne izobrazbe ni pridobila. »Res je toliko zanimivega materiala, že njuno življenje je za film, od ljudožerstva do tega, da sta hčerko pustila in odšla v Afriko ...« dodaja sogovornica in poudarja, da je treba njuno življenje razumeti predvsem v kontekstu časa.