Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Zanimivosti

Že 90 let blizu sonca in modrega neba

Februarja pred devetdesetimi leti so na vrhu najvišje stavbe v srednji Evropi sprejeli prve goste.
Celoten kompleks treh stavb je zrasel v slabih dveh letih po položitvi temeljnega kamna in s kar 95 odstotki domačega kapitala. Slovel je kot delo domačih rok in pameti. FOTO: Blaž Samec
Celoten kompleks treh stavb je zrasel v slabih dveh letih po položitvi temeljnega kamna in s kar 95 odstotki domačega kapitala. Slovel je kot delo domačih rok in pameti. FOTO: Blaž Samec
24. 2. 2023 | 19:00
2. 3. 2023 | 09:58
11:29

Za predvojne generacije je bil ljubljanski Nebotičnik velika turistična znamenitost, ki so jo poveličevali na razglednicah, s 70 metri je bil najvišja stavba v Kraljevini Jugoslaviji, kakšno leto celo v srednji Evropi, in do druge svetovne vojne najvišja stavba na Balkanu. Za generacijo baby boomerjev je bila opevana znamenitost iz znane skladbe Belih vran, za današnje Ljubljančane je morebiti še največkrat ime tamkajšnje knjigarne ali lokacija ene od postaj mestnega avtobusa.

Vsekakor je bila to leta 1933 ljubljanska stavba, ki je bila najbližje »sonca in modrega neba«, a hkrati velik polom investitorja Pokojninskega zavoda (PZ), katerega posledice je nosilo več kot deset tisoč zavarovancev. Kot so namreč zapisali ob položitvi temeljnega kamna leta 1931, bo to »viden izraz naložbe imovine zavarovancev za njihova stara leta«.

Blok hiš Nebotičnika je slovel kot delo domačih rok in pameti. FOTO: Voranc Vogel
Blok hiš Nebotičnika je slovel kot delo domačih rok in pameti. FOTO: Voranc Vogel

Četudi se je že leta 1929 zlomila newyorška borza in v provincialni Ljubljani v nasprotju z ameriškimi mesti tudi ni bilo potrebe, da bi mesto gradili vertikalno, pravzaprav za to ni bilo niti ekonomskega opravičila, je podpredsednik PZ Evgen Lovšin zagovarjal ne samo gradnjo proti nebu, ampak tudi njeno ekonomičnost.

Prepričal je vodstvo zavoda in januarja leta 1930 so za svojo parcelo med tedanjimi Dunajsko cesto ter Gajevo in Beethovnovo ulico razpisali natečaj. A med tridesetimi prispelimi projekti, za štiri- do petnadstropne stavbe, kolikor so tedaj dovoljevali graditi ljubljanski mestni predpisi, ni bilo zmagovalnega. Komisija, katere član je bil tudi arhitekt Vladimir Šubic, je podelila le tri tretje nagrade in tri odkupe.

Šubic, ki se je nad ameriškimi nebotičniki navduševal že v začetku 20. let, je nato s svojim predlogom osemnadstropnega stolpa prepričal može pri PZ, po zaslugi nadrejenega Šubicu, ravnatelja mestnega gradbenega urada Matka Prelovška, pa je načrt uspešno prešel takratne mestne zakone, ki niso dovoljevali gradnje, višje od štirih nadstropij.

Vse, kar je pri »bloku stavb Nebotičnika«, kakor se je stavba imenovala uradno, višje od četrtega nadstropja, je bila neke vrste črna gradnja, ki pa so jo legitimno zaobšli, je na enem od javnih vodstev po stavbi pred leti poudaril dr. Bogo Zupančič, ki je Nebotičniku pred časom posvetil podrobno ekonomsko-arhitekturno analizo ter jo izdal v knjigi pod naslovom Ljubljanski Nebotičnik – denar in arhitektura.

Nerentabilen in neekonomičen

Zrasel je v slabih dveh letih po položitvi temeljnega kamna, kar se z današnjega vidika, ko nekatere načrtovane mnogo nižje stavbe na uresničitev čakajo leta, zdi zelo hitro. Na koncu se je dvignil kar trinajst nadstropij visoko. Zgrajen je bil s kar 95 odstotki domačega kapitala in je slovel kot delo domačih rok in pameti, a kot je zapisal Zupančič, je bila pri Nebotičniku izjema le arhitektura.

Četudi se je na vrh mogoče povzpeti z dvigalom, povsem drugače vtis pusti vzpon po stopnišču. FOTO: Blažž Samec
Četudi se je na vrh mogoče povzpeti z dvigalom, povsem drugače vtis pusti vzpon po stopnišču. FOTO: Blažž Samec

»Nebotičnik je bil ponos Pokojninskega zavoda, slovenskega dela in znanja samo do otvoritve kavarne, potem se je iz ponosa spremenil v sramoto omenjenega zavoda, zato se z njim niso ponašali. Njegovi lastniki so upali, da pridejo boljši časi, a ti so se izmikali, kot sta se spreminjala poimenovanje ulice ob Nebotičniku in oblast.«

Tudi ob odprtju Kavarne Nebotičnik 22. februarja 1933 je bila zgolj intimna čajanka, in ne razkošna zabava. Nebotičnik ni bil samo nerentabilen, ampak tudi neekonomičen, kar je bilo posledica masivnega armiranobetonskega skeleta, Zupančič je prepričan, da je v visokih stroških in slabi donosnosti iskati tudi razloge, da v Ljubljani niso zgradili še ene take stavbe.

Računali niso niti z gospodarsko krizo, ki je prišla z zamikom, vse skupaj pa se je kazalo v visokih najemninah in precejšnjih težavah z zapolnjevanjem prostora. Deloma so jih na Pokojninskem zavodu rešili kar tako, da so se sami preselili v del hiše, kjer je imel biro tudi arhitekt Vladimir Šubic. Najvišji del bloka, torej Nebotičnik sam, je bil mišljen kot poslovni objekt, vendar ni bilo tolikšnega povpraševanja, tako da so tudi tam uredili stanovanja.

Velemestno in metropolitansko

Kljub vsemu zgodovina te ikonične ljubljanske stavbe premore tudi bolj navdihujoče in slavnejše podrobnosti. Arhitekt Boštjan Vuga je nekoč zapisal, da »bi Šubičeve mega strukture lahko primerjali z Rockefellerjevim centrom na Manhattnu, zgrajenem v tridesetih letih, saj gre pri obeh za programsko prepletenost in hkrati integriranost v urbano tkivo«.

Ponašale so se s pasažo, tudi s tehnološkimi novostmi. V kleti je bila urejena centralna kurjava na olje, vodo so v peto nadstropje in više dovajali s črpalkami, vgradili so dvigala in aparature za hlajenje. V kavarni je bila tudi telefonska govorilnica.

Nebotičnik od tal do vrha špice meri nekaj več kot 70 metrov, poleg pritličja ima trinajst nadstropij ter tehta 7000 ton. Prepoznavnost mu podeljuje glorieta, o kateri je Zupančič ob razstavi makete, ki jo je pridobil za muzej, pred tremi leti ugotovil, da avtor ni arhitekt Marjan Mušič, ampak Milan Sever, kar je razbral iz zapiskov njunega kolega Iva Medveda.

Nebotičnik od tal do vrha špice meri nekaj več kot 70 metrov ter tehta 7000 ton. FOTO: Voranc Vogel
Nebotičnik od tal do vrha špice meri nekaj več kot 70 metrov ter tehta 7000 ton. FOTO: Voranc Vogel

Stare fotografije pričajo, da je bila terasa leta 1933 na nivoju današnjega bara, leto pozneje pa so zabetonirali in podaljšali ploščo ter jo prestavili nadstropje više. Takrat so v baru, ki ga je opremila znamenita tovarna Naglas, odprli plesišče, tako imenovani dancing, kupili tri biljardne mize in v tla pričvrstili kovinske barske stolčke. Za vsak primer, če bi se ljubljanski purgerji stepli in kakšen od stolov ne bi letel skozi okno.

Velika senzacija je bilo 45 stropnih luči z jedkanimi stekli, ki jih je izdelal ljubljanski oblikovalec stekla Ivan Klein. Na Nebotičniku so v začetku stregli samo v srebru in kristalu, v pritličju so bile prestižne trgovine; z notranjo opremo arhitektov Jožeta Mesarja in Dragutina Faturja, cvetličarna Herzmansky in optik Zajec.

V enem od stanovanj v petem nadstropju je deloval znameniti krojaški atelje Vere Miklič, med znamenitejše prebivalce pa so se vpisali farmacevt, izumitelj in športnik Ljuban Mušič, brat slikarja Zorana, in umetnica Eka Vogelnik s hčerama. V kavarno je pred vojno na kavo zahajal pisatelj Vladimir Bartol. Med anekdotami, ki se držijo stavbe, je tudi ta, da so slovenski prijatelji tedaj še nepremičninskega mogotca Donalda Trumpa želeli, da bi ga kupil za darilo Melaniji.

Kot je ob 90-letnici Nebotičnika za Delo povedal Bogo Zupančič, je »arhiv arhitekta Vladimirja Šubica izredno skromen, saj je umrl mlad in v sumljivih okoliščinah. Preučevanje življenja in opusa tega tako pomembnega in drznega slovenskega arhitekta, ki je končal študij v Pragi in se navduševal nad ameriškimi nebotičniki, ljubil avtomobile in razkošje, pa ostaja še naprej izziv za slovensko arhitekturno zgodovino.«

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine