Hiša, ki bi po višini ogrožala primat Ljubljanskega gradu in cerkvenih zvonikov? Zamisel je razdelila Ljubljančane na dva pola. Enim se je zdel načrt za stavbo, ki bi po vzoru ameriških nebotičnikov Ljubljano približala velemestom, imeniten, drugi so zgroženo opozarjali na podobo baročne Ljubljane, v katero takšno poslopje nikakor ni sodilo. Na sodobni čas pa ne spominja le razdvojenost javnosti, ampak tudi dejstvo, da so bila stanovanja v tej znameniti stavbi za večino meščanov predraga. Na Nebotičnik, ki se približuje 90-letnici, nas je spomnila razstava v grajski kapeli Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani.

V tem času ni kakšne prelomne obletnice niti ni zaznati drugih pomembnih sprememb, povezanih z Nebotičnikom. Zakaj torej razstava (na ogled je do konca avgusta)? Iz preprostega razloga: ker je kustos in arhitekt Bogo Zupančič, katerega središče kariere je tako rekoč od vsega začetka Nebotičnik, pridobil eno izmed dveh še ohranjenih maket te ljubljanske stavbe. Maketo »bloka hiš Nebotičnik«, kakor so ga imenovali, so do nedavnega hranili v Zadrugi Nebotičnik, potem pa so morali izprazniti prostore in tako je ta predmet romal v MAO in je zdaj razstavljen skupaj z obtežilnikom iz zbirke Plečnikove hiše.



Maketa, katere avtor ni znan, je v izvirni vitrini, ki je sestavljena in dveh delov, kar kaže, kako so se spreminjali načrti za Nebotičnik. Vmes se je namreč povišal z devetih na trinajst nadstropij, to pa je bistveno pripomoglo k temu, da je postal s 70 metri višine najvišja stavba v kraljevini Jugoslaviji, kakšno leto celo v srednji Evropi. »Makete kažejo želje investitorja in ambicioznost arhitekta in so bile namenjene predvsem prepričevanju javnosti,« je poudaril Bogo Zupančič, tudi avtor knjige Ljubljanski Nebotičnik – denar in arhitektura.
 

Ideje imenitnežev

O Nebotičniku je arhitekt Vladimir Šubic (1894–1946) začel razmišljati v času natečaja časnika Chicago Daily Tribune za »najlepšo in najbolj prepoznavno stavbo na svetu« leta 1922. Dvajseta leta, ko so se rojevale sanje o stavbi po vzoru ameriških, so bila leta zanosa po prvi svetovni vojni, obdobje prosperitete, čas, ko je bila na vrhuncu kultura obiskovanja kavarn in barov, v katerih se je plesalo in so se sklepali posli. Na črni petek leta 1929 je ZDA začela toniti v gospodarsko krizo, za njo pa zlagoma ves svet. To je bil tudi čas, ko so po letih pogovorov in iskanja različnih rešitev – glavna ovira je bil zakon, ki je dovoljeval gradnje stavb, višjih od štirih nadstropij – začeli graditi ljubljanski Nebotičnik. Dela so stekla leta 1931, blok, sestavljen iz treh enot, so odprli 21. februarja 1933.

Pokojninski zavod, ki je financiral projekt, je gradnjo v višino pogojeval tudi z donosnostjo, a se je njihova finančna konstrukcija kar naenkrat porušila. Zahtevali so visoke najemnine, opisuje Bogo Zupančič, in imeli precejšnje težave z zapolnjevanjem vsega tega imenitnega prostora. Razmere, ki spominjajo na današnji čas, najbolje orisuje zapis iz časnika Slovenski narod, ki ga je kustos povzel v svoji knjigi.



Sedemnajstega julija 1933 je časnik takole poročal: »Vedno več je najemnikov, ki iščejo enosobna stanovanja in vedno več je praznih reprezentančnih, 3-, 4-, 5-sobnih stanovanj. Od leta do leta so modernejša manjša stanovanja in najemniki so se selili iz velikih stanovanj v dvo- in trisobna, zdaj pa iz teh v enosobna. Oni pa, ki so včasih stanovali v enosobnih stanovanjih, zdaj iščejo prazne sobe. Z najemniki je križ, kot vidite. Nikdar niso zadovoljni.«

Najemnine za okoli 50 kvadratnih metrov veliko garsonjero v Nebotičniku so leta 1933 znašale 800 dinarjev, stroški za kurjavo in ostalo še 400, povprečna plača uradnika pa se je gibala med 1000 in 1200 dinarji. Najemnine enosobnih stanovanj drugod po Ljubljani so se takrat sicer gibale med 250 in 450 dinarji, je razmere v svoji knjigi povzel Zupančič.



Deloma so težave z zagotavljanjem najemnikov na Pokojninskem zavodu rešili tako, da so se sami preselili v del hiše, kjer je imel biro tudi arhitekt Vladimir Šubic. Najvišji del bloka, torej Nebotičnik sam, je bil mišljen kot poslovni objekt, vendar ni bilo tolikšnega povpraševanja, zato so tudi tam uredili stanovanja. »Ta stanovanja so brez balkonov ali lož, zato so primerna predvsem za ljudi, ki imajo radi urbano življenje, niso pa po željah večine Slovencev, ki si želijo vrt,« je razmišljal Bogo Zupančič.
 

Hutterjevi bloki so bili bolje opremljeni

Da so bile v Nebotičniku visoke najemnine, se spomni tudi Ala Peče - Kolarič, sicer ena od stanovalk z najdaljšim stažem. »Enosobno stanovanje je stalo toliko, kolikor je znašala plača ene visoke uradnice, to je bilo 800 dinarjev.« Njena družina se je v blok preselila leta 1951, ko je bila še gimnazijka. »Moj oče je bil okrožni zdravnik v Mariboru. Kmalu po vojni so ga premestili v Ljubljano.« Njena družina je dotlej živela v znamenitem mariborskem Hutterjevem bloku. »Takrat je bilo zelo težko priti do stanovanja, zato se oče tistemu v Mariboru ni hotel kar tako odpovedati. Tako smo kar pet let čakali na ustrezno zamenjavo. K sreči se je prav v tistih letih eden izmed ministrov preselil v Maribor in smo zamenjali stanovanji.« Toda Nebotičnik je ni takoj očaral, saj so bila stanovanja v Hutterjevem bloku bistveno bolje opremljena in urejena.



Kljub vsemu pa je bilo življenje v Nebotičniku dobro organizirano; dolgo so imeli celo liftboya, prav tako mojstra, ki sta skrbela samo za elektriko in vodovod, ter tri hišnike. Velik del poslovnih prostorov je zasedal zavod za pokojninsko zavarovanje, ki se je pozneje preselil, prostore pa je nasledilo ministrstvo za zdravstvo. »Počasi pa se je začel ustaljeni način življenja v Nebotičniku spreminjati, še posebej ko so stari stanovalci bodisi umrli bodisi se odselili,« je pripovedovala Ala Peče - Kolarič, katere balkonsko ložo je mogoče prepoznati po cvetočih begonijah. »Spremembe v načinu življenja so se začele kazati tudi v odnosih med ljudmi.

Novim stanovalcem ta hiša ni pomenila nič več kakor samo stanovanje, pa čeprav je treba skrbeti za ves prostor.«
S tem so se rodile zamisli, da je ceneje, če hišo razdelijo na tri dele, kar je za sogovornico popoln nesmisel in vnaša veliko zmešnjavo v življenje Nebotičnika. Naniza še nekaj težav, med drugim to, da ni ustreznega požarnega izhoda za goste v kavarni in da je tudi v to stavbo vdrl način oddajanja stanovanj prek Airbnb, pri čemer stanovalcev nihče ni vprašal za dovoljenje.

A ne glede na težave, ki jih vidijo stanovalci, so oglaševane cene stanovanj visoke in dosegajo tudi po pol milijona evrov za približno sto kvadratov. »V mnogih primerih so stanovanja takšna, kot so bila takrat, ko so jih zgradili, brez prenovljenih inštalacij,« je še dejala Ala Peče - Kolarič.