Z Bobrom v čas koliščarjev

Jutri se na Špici v Ljubljani, kjer so že v 50. in 60. letih, nazadnje pa pred osmimi leti odkrili koliščarska naselja, ponuja ena redkih priložnosti za zaplutje v njihov čas. Ob splavitvi drugega letošnjega deblaka, izdelanega z orodjem in po postopkih, kakršne so poznali v prazgodovini, bodo tako predstavniki tehnološko razvite civilizacije 21. stoletja sedli v koliščarski navtični dosežek.



Priložnost za plutje je redka zato, ker bi to starodavno enostavno plovilo iz drevesnega debla še največ težav utegnilo imeti prav z ljudmi 21. stoletja, natančneje njihovo ureditvijo plovnih poti po Ljubljanici in skrbmi z varnostnimi predpisi, s katerimi se avtorji projekta, člani skupine Stik, še niso utegnili spoprijeti. Vendar načrtujejo, da bi si v prihodnjih letih vsakdo, ki bi se mu z deblakom zahotelo na izlet, denimo na kopanje više po Ljubljanici, kamor so se sami večkrat podali v vročih poletnih dneh, plovilo lahko tudi izposodil.

Drugače je deblak (vsaj prvi letošnji z imenom Brkati som), preverjeno, kljub svojim šestim metrom veliko bolj stabilen kot marsikateri od njegovih novodobnih naslednikov ter navdušuje tudi s svojo podobo – od sonca zapečeno sivo hrastovino. Izkazal pa se je celo kot zavidanja vredno tekmovalno plovilo. Šestčlanska ekipa projekta Navis International je z njim na julijski mednarodni regati deblakov na Špici že drugo leto zapored v svoji kategoriji zmagala, v absolutni konkurenci pa osvojila drugo mesto.
 

Hrasta iz Krakovskega gozda

Vsekakor sta deblaka – drugi je dobil ime Bober – pritegovala poglede obiskovalcev Špice še pred stikom z vodno gladino. Za to sta v zadnjih treh mesecih poskrbela njuna »očeta«, arheologa Matic Perko in njegov slovaški stanovski kolega Ladislav Duranka, ki sta na eni od priljubljenih ljubljanskih turističnih točk zasekala v debli iz Krakovskega gozda. Edini korak, pri katerem je imelo prste vmes 21. stoletje, je bila motorna žaga, pod katero sta padla hrasta, najprimernejša za izdelavo čolna.
Večina plovil iz različnih zgodovinskih obdobij, ki so jih našli na Ljubljanskem barju, je bila izdelala iz te vrste lesa.



»Očitno je človek že zelo zgodaj pogruntal, da se hrast dobro obnese zaradi strukture in tanina, še zlasti če je ustrezno shranjen. Najbolje je, da je ves čas v vodi, najbolj mu škoduje izsušitev, pri čemer nastanejo razpoke, s katerimi pa se v prazgodovini še niso znali učinkovito spoprijeti. Drugače je bilo v rimskih časih: če se je poškodoval premec, so naredili novega in ga z železno spojko oblekli in pritrdili,« je povedal Perko, ki je skupaj s slovaškim kolegom lani in predlanskim izdelal rimskodobna deblaka. Prvi je zaradi nepridipravov, ki so ga odvezali, odplaval neznano kam, po Ljubljanici pa občasno še vedno zaplujejo z lanskim, ki je bil v izvirniku namenjen tovoru, težkem do dve toni. Od letošnjih je daljši za tri metre, meri jih devet ter tehta kar 700 kilogramov, zato je tudi manj okreten. Je pa bil zaradi dejstva, da so Rimljani že poznali dobre železne sekire, hitreje končan. Ker ima debelejše dno, je po Perkovih besedah veliko bolj ploven in stabilen, kot so mislili. To je videti še zlasti, ko ga je treba spraviti na zimovanje – potopiti pod vodo.

Tudi prvi letošnji deblak sta izdelala z železnim orodjem, pri drugem pa sta preizkusila kamnito. Kako zahtevna je obdelava z njim, je pred dnevi izdala trojica starejših moških, ki so se ustavili pri drugem deblaku v zadnji fazi izdelave, poprijeli za orodje in po udarcu ali dveh smeje se odnehali. Fanta sta njihov trud kljub vsemu pospremila z besedami: »Bravo, pridite še kaj naokoli! Čez dve, tri ure vas bova potrebovala.«

Podobno hitro je v zadnjih tednih odnehalo kar nekaj mimoidočih, svetla izjema, najbolj zvesta prostovoljka, je bila mama petih otrok, ki je s kamnito sekiro vsakič zagreto sekala kakšni dve uri.


 

Za prvega 168 ur

Prvi koliščarski deblak sta sogovornika končala v treh tednih, kakšnih petdeset ur pred koncem izdelave drugega pa priznala, da ju je zadnja faza že pošteno utrudila. »Ko vidiš, da si tako daleč, da bi ga z železno sekiro dokončal v dobrem dnevu, te motivacija mineva. Sekire s kamnito glavo, ki nam jih je tako kot drugo orodje naredil češki mojster po prazgodovinskih vzorih, so tako težke, da se izmučiš že v eni uri. Sicer jih ni treba vihteti z vso silo, ker dolbejo že s težo glave, pa vendarle. Poleg tega se utegnejo hitro odlomiti. Povrhu je treba orodje kar naprej popravljati, saj so posamezni deli pritrjeni z usnjenimi jermeni. Ko popustijo, kar se hitro zgodi, pa je treba vse na novo zavezati skupaj,« je pojasnil Perko.

Dolbenje debla z 90-centimetrskim premerom, v katero sta do tedaj vložila 230 ur dela, je bilo vse bolj težavno tudi zaradi bolj izsušene in zato trde sredice. Kljub vsemu sta ugotavljala, da jima gre delo iz leta v leto bolje, še zlasti ko sta usvojila vse prednosti tehnike cepljenja in jih uporabila pri izdelavi letošnjih dveh deblakov. Pri zadnjem sta preizkusila še, kako si je mogoče zamahe s sekiro prihraniti z ognjem. Na gorenje je kazala črno ožgana sredina deblaka. »Najteže je prepričati ogenj, da gre v globino. Pomagala sva si s preprostimi mehovi, ki so jih uporabljali pri pridelavi bakra. Tako nama je uspelo v razmeroma kratkem času deblo poglobiti celo za dva centimetra,« sta povzela.

Če se lotiš takšnega primera izkustvene arheologije, tudi kot strokovnjak arheolog drugače dojameš znana dejstva o prednikih. »Ko so v prazgodovini potrebovali deblak za lov in ribolov, ga je verjetno izdelovalo pol vasi, in to dokler ni bil gotov. Midva pa sva ga delala od devetih do petih popoldne, vmes odšla domov ... Ko sva začela s kurjenjem ter vmes ogenj ugašala, se nama je še bolj zdelo, da vse skupaj ni preveč učinkovito. A ko sva izračunala, da sva žgala 32 ur, je bilo to le za dan in pol.«


 

Garancijskega lista še nimajo

Po koncu poletja bodo tudi te rosno mlade deblake (namerno) potopili v Ljubljanico, kjer so strokovnjaki, skupaj z območjem Ljubljanskega barja, dokumentirali okoli sedemdeset plovil iz različnih obdobij. Kako dolgo garancijo pa imajo letošnji? »Tega ne ve nihče. Ampak prepričan sem, da bi ob redni uporabi moral zdržati celo generacijo.« Zagotovo pa je zelo aktualen tudi v današnjih časih. Ko so fantje zadnjič zaveslali do konca Petkovškovega nabrežja in je eden od njih povrhu še zatulil v rog, so pritegnili takšno pozornost, kot če bi se po eni od ljubljanskih prometnic pripeljali s kakšnim sodobnim lepotcem.