Vse več mladih nezdravo navezanih na starše

Sindrom »poročen z mamo« je v psihologiji dobro znan in raziskan. Patološki odnos med materjo in sinom je pogostejši v družinah, kjer zaradi različnih disfunkcionalnosti med staršema vladata odtujenost in praznina, zaradi česar – na nezavedni ravni – mati nezadovoljene čustvene potrebe začne zadovoljevati v odnosu s sinom.

Lahko tudi s hčerjo, ali pa, kar je sicer redkeje (po ločitvi z otroki največkrat ostane mati), to stori oče v odnosu s hčerjo ali sinom, zlasti v družinah, v katerih je mati zaradi različnih razlogov odsotna. Letos je pri založbi Pivec izšel prevod knjige dr. Kennetha M. Adamsa in Alexandra P. Morgana​ Poročen z mamo, ki obravnava predvsem dinamiko nezdravega odnosa med materjo in sinom.

Psihološka poroka

»V zdravem odnosu mati skrbi za sinove potrebe, svoje potrebe po čustveni podpori in druženju pa zadovoljuje drugje. Posledica materine čustvene nezrelosti je psihološka poroka med njo in sinom, ki postane njen nadomestni partner. V nezdravem odnosu se sin nauči, da mora zadovoljevati materine želje in ji biti v čustveno oporo, kar mu jemlje mladostno energijo in oblikuje njegovo nezavedno do mere, da je v življenju trajno nezadovoljen. Nekateri moški v zavesti ohranijo idealizirano podobo matere in svojega otroštva, lahko se celo počutijo privilegirane, ker je mati izbrala prav njih, zaradi česar so še bolj zmedeni,« razlaga psihoterapevt Peter Topić, ki je napisal predgovor h knjigi.

Otrok, ki se počuti ujetega v odnosu z materjo, se kot odrasli spoprijema s težavami, bodisi v odnosu do žensk, s katerimi se zaradi strahu pred ponovno ujetostjo ne bo hotel vezati, bodisi na delovnem mestu, lahko tudi razvije zasvojenost, z alkoholom, drogami, spolnostjo ... »Pogosto menja partnerice, pri čemer ne gre za to, da se noče resno zaplesti, ampak se preprosto ne zmore, ker je spomin na odnos z materjo globoko vtisnjen v nezavedno in tako nadzoruje njegovo vedenje, da ima fobijo pred resno zvezo. Pri sindromu poročen z mamo so pogosti občutki manjvrednosti, pretirana želja ugajati in se razdajati v lastno škodo,« pojasnjuje sogovornik.

Opisana dinamika v Sloveniji ni nobena redkost. Ne preseneča, da je bilo v malo več kot pol leta prodanih 90 odstotkov naklade knjige Poročen z mamo, tudi izposoja v knjižnicah kaže na veliko zanimanje. K temu verjetno pripomore več dejavnikov, poglavitni je vsekakor, da je teh težav pri nas veliko. »Takšen odnos se lahko razvije v vsaki disfunkcionalni družini, v kateri so starši zasvojeni in imajo nerazrešene travme ali pa jo zaznamujejo kronična bolezen, rigidna ali pretirana religiozna stališča, druge težave v duševnem zdravju ali kakršenkoli razlog, katerega posledica je čustvena odsotnost staršev. Družine, v katerih sta eden ali oba starša zasvojena, so gojišče te čustvene dinamike med materjo in sinom,« razlaga Topić.

Sindrom opazen tudi na instagramu

Milena Pleško, ki je v preteklosti kot pravnica sodelovala v mnogih ločitvenih postopkih, danes pa se ukvarja s svetovanjem samskim, pojasnjuje, da je nezdrave navezanosti na otroke, ki ima odločilno vlogo pri oblikovanju stabilnega partnerstva, vse več. »Manj je je opaziti pri ljudeh med petdesetim in šestdesetim letom, veliko več pri vseh mlajših, neverjetno veliko pa pri dvajsetletnikih.« Še posebej alarmantno je, pravi sogovornica, da se niti ne zavedajo, da so v nezdravem odnosu s starši. »Popolnoma normalno se jim zdi, da še pri dvajsetih hodijo s starši na potovanja, izlete ob koncu tedna, da jih spremljajo na dogodkih, se z njimi vsak dan pogovarjajo po telefonu.«

Gre za starše, ki otrokom ne pustijo uresničevati lastnih ciljev in zgraditi lastne identitete. »Ker so sami ali ker se v partnerskem odnosu ne počutijo dobro, svojo potrebo po čustveni intimi zadovoljujejo z otroki. Otrok v takih primerih ne razume, kdo je, in edino, kar mu prinaša dober občutek, je, da zadovoljuje potrebe staršev. To je do določene starosti naravno, nikakor pa ne v odraslosti. Instagram je poln podob staršev s svojimi najstniškimi ali odraslimi otroci. Takšna dinamika v odnosu ne omogoča odcepitve in oblikovanja lastne identitete, odnosov, partnerstev in družine. Otroci tudi nimajo vzorca o tem, kakšno naj bi bilo partnerstvo.«

Dejstvo je, pravi Topić, da se danes otroci vse pozneje odcepijo od primarne družine. Razlogov za to je več. »Mlade je strah odraščanja in samostojnosti, starši pa jim v vsem ugodijo. Zato so navajeni, da jim starši perejo, likajo, kuhajo in opravljajo hišna opravila namesto njih. Tako 'ugodje' jim otežuje odhod od doma in zmanjšuje željo po raziskovanju sveta, samostojnosti in ustvarjanju lastne družine, saj je za vse poskrbljeno. Denar želijo trošiti za lepe stvari in zabavo, ne pa z njim plačevati najemnine za stanovanje, potovanja pa tako ali tako plačujejo starši. Po drugi strani so lahko starši tisti, ki dodatno otežujejo otrokovo odraščanje in osamosvajanje. Lahko mu sporočajo, naj jih ne zapusti, naj ostane doma, v slogu 'kaj ti pa manjka doma?'.» V skrajnih primerih otroka čustveno izsiljujejo ali pa med njimi in otrokom pride do psihološke poroke, tako imenovane inverzne simbioze, ki je v omenjeni knjigi podrobno opisana.

Starši skrbijo za otroka, in ne obratno

Kot poudarja Milena Pleško, s tem, ko zamenjujemo svoje otroke za partnerje, delamo veliko škodo: »Gre za nezavedni mehanizem, starši se ga ne zavedajo in tudi težko sprejmejo, ko jih z njim seznanimo. Razumljivo, vse življenje skrbijo za otroka, potem pa se morajo kar na lepem posloviti od njega. Otrok staršu daje brezpogojno ljubezen, ga občuduje in ne kritizira, torej nekaj, kar bi bilo treba najti v odnosu s partnerjem. Ker tega ne dobijo, to izživijo z otrokom.«

A kako vedeti, da odnos prerašča v nezdravega? Avtorja knjige Poročen z mamo pravita, da je treba poiskati odgovore na vprašanja, kot so, ali ste obremenjeni, ker je vaša mama nezadovoljna, ali menite, da je vaša mama popolna, ali se čutite dolžne urejati materine težave, ali ob stikih z mamo čutite, da zanjo ne storite dovolj, ali mama kritizira vaše izbranke.

Kje pa je zdrava meja pri skrbi za starše? »Po zakonu je starš dolžan poskrbeti za otroka, in ne obratno. Normalno je, da smo do staršev spoštljivi, vendar ni naša naloga, da smo njihovi prijatelji in skrbniki,« pravi Pleškova. Topić pa dodaja: »Za svoje težave moramo odrasli poskrbeti sami v odnosih z drugimi odraslimi ljudmi. Zato moramo otrokom, tudi ko imamo težave ali smo v stiski, jasno povedati, da ni njihova naloga, da skrbijo za nas, da je z nami vse v redu in da jim ni treba skrbeti za nas.«

Za moškega, ki je ujet v odnosu z materjo, je zelo pomembno, da se nauči postavljati meje, kar omogoča zdrav odnos z njo, svetuje Topić. Z leti se temu pridruži še naravna težnja poskrbeti za starajoče se starše, kar dodatno zaplete dilemo v odnosih. »Seveda smo dolžni za svoje starše poskrbeti, vendar ne v obsegu, kot to pričakujejo čustveno nezreli starši, ki svojemu otroku otežujejo osamosvajanje in ločevanje od njih tudi v odraslosti.«