Vse, kar odvržemo, se nam vrne na krožnik

Epidemija in priprtje javnega življenja sta nakupovalne in prehranjevalne navade spravila v bolj vzdržne okvire – obiske trgovskih centrov so zamenjali obiski bližnjih kmetij, več se je kuhalo in manj hrane zavrglo – a nekateri podatki nakazujejo, da smo se zopet vrnili k starim, netrajnostnim vzorcem. Priložnost za razmislek, kako s hrano in vsem, kar je z njo povezano, ravnati bolj preudarno, ponuja ogled razstave Človek in hrana v začaranem krogu v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki.

Ob hitrem pregledu razstavljenih gospodinjskih pripomočkov najprej zbode v oči, da je med njimi komaj kakšen plastičen. Še eno človeško generacijo nazaj je bila večina predmetov iz kovine, lesa, stekla, gline in drugih materialov z dolgo uporabno in življenjsko dobo, kar ustreza prvemu pravilu obrnjene piramide ravnanja z odpadki, da si je predvsem treba prizadevati za preprečevanje njihovega nastanka.

Danes si življenja brez plastike, zlasti plastične embalaže, ne moremo predstavljati, čeprav se že dušimo v njej. Posledice odvržene plastike, zlasti v obliki mikro- in nanodelcev, za zdravje ljudi, živali in narave pa bodo v prihodnosti dobile vse bolj jasno obliko. Ali kot pravi višja kustodinja Ana Katarina Ziherl, ena od avtoric razstave: »Vse, kar odvržemo, se nam vrne na krožnik, sploh v današnji potrošniški družbi, kjer pretirano onesnažujemo okolje.«

Razstava prikazuje razvoj tehnoloških rešitev v pridobivanju in predelovanju živil, pri njihovem shranjevanju in skladiščenju, pri pripravi in uživanju ter vpliv prehranske verige na okolje. Poudarek je na tem, da so bili še nedolgo tega samopreskrba, recikliranje in ponovna uporaba del vsakdanjika, razvoj tehnologije pa je sčasoma spremenil prehranske navade in omogočil drugačne načine preživetja. V skladu s splošno usmeritvijo razstave so se organizatorji načela ponovne uporabe držali tudi pri izboru razstavne opreme – namesto da bi kupili in izdelali novo, so uporabili številne elemente prejšnjih razstav in jim tako »podaljšali« življenjsko in uporabno vrednost ter privarčevali energijo, delovne ure in denar.

Predmeti so razdeljeni na vsebinske sklope, posvečene sejanju, meroslovju, embalaži, kuhanju, konzerviranju in predelovanju. FOTO: Jaka Blasutto

Ljubezen do strojev

Predmeti so razdeljeni na vsebinske sklope, posvečene sejanju, meroslovju, embalaži, kuhanju, konzerviranju in predelovanju, poseben del pa se ukvarja s hrano, potem ko ta konča v straniščni školjki. Kot pravi Ana Katarina Ziherl, vsi razstavni eksponati nimajo zgodbe, a je prav pri vsakem videti, da so jih lastniki dolgo in skrbno uporabljali. V zgodbah, ki spremljajo nekatere, pa je začutiti celo ljubezen do »strojev«, ki izvira iz tega, da so uporabniku dolgo zvesto služili do zadnjega. Pred covidom-19 bi razstavo gotovo postavili tako, da bi obiskovalci lahko preizkusili vsaj nekatere predmete, zaradi ukrepov za omejitev širjenja virusa pa se jih ni dovoljeno dotikati. »Vračamo se v klasični muzej, ko razstavljene predmete spet samo gledamo,« z obžalovanjem pove Ziherlova.

Prehranska varnost se začne s preskrbo s semeni. »Na različnih koncih sveta so naši predniki udomačili nekaj samoniklih trav in to je bil začetek kmetijstva. Že zelo zgodaj so ljudje začeli odbirati rastline z želenimi lastnostmi in tako sčasoma pridobili semenski material. Z razvojem in industrializacijo kmetijstva se je staro znanje izgubilo in pestro raznolikost lokalno prilagojenih semen je zamenjala peščica gensko spremenjenih 'super' semen.« V zadnjih letih pa smo se zaradi različnih vzrokov zopet zavedeli pomena avtohtonih, tradicionalnih in domačih sort, obiskovalca nekoliko populistično seznani besedilo na razstavnem panoju.

Pomen semen ponazarjajo sejalna košara za prenašanje semen pri ročni setvi z začetka 20. stoletja, zbirka vzorcev semen, ki jih je uporabljal študent agronomije okrog leta 1950, lesena omarica za semena Semenarne Sever, iz katere je izšla Semenarna Ljubljana, in škatlica za shranjevanje semen, ki jo je Semenarna Ljubljana izdala ob 110-obletnici.

Od preskrbe s semeni je odvisna prehranska varnost. FOTO: Tomo Jeseničnik

Jabolka so bila nekoč manjša

Velik pomen za proizvodnjo in trgovanje s hrano, kakor tudi za delovanje družbe kot celote, ima merjenje. »V obdobju antike, Bizanca in pozneje so skozi kraje današnje Slovenije vodile vojaške in trgovske poti, z njimi pa je prišla tudi blagovna menjava in z njo povezane meroslovne dejavnosti. Cesarica Marija Terezija je na področju meroslovja uvedla za tiste čase vzoren red, zaradi česar je imela Slovenija že v 18. stoletju urejen meroslovni sistem. Leta 1875 je bila podpisana metrska konvencija, ki se ji je pridružila večina razvitih držav, tudi Slovenija. V konvenciji je definiran mednarodni sistem enot SI s sedmimi osnovnimi enotami (meter, kilogram, sekunda, amper, kelvin, mol in kandela).«

Med predmeti s tega področja je razstavljen kalibrator za krompir in jabolka iz prve polovice 20. stoletja. Po njem vidimo, kako majhna so bila nekoč jabolka – najmanjša mera na kalibratorju je 3,5 centimetra.

Kanglica za mleko pa bo marsikoga spomnila na otroške dni, ko je na bližnjo kmetijo, ki je zdaj ni več, hodil po sveže kravje mleko. Kanglica je z začetka 20. stoletja, proizvedli so jo v tovarni kovinske posode Westen Celje, ki jo je ustanovil Nemec Adolf Westen. V njej so izdelovali raznovrstno emajlirano, pocinkano, pokositreno ter brušeno hišno in kuhinjsko posodo, kotle in posode za vodo ter jeklene radiatorje in emajlirane reklamne table. Tovarna je doživela bliskovit razvoj po letu 1918, saj je bila edina te vrste v tedanji Jugoslaviji. Z izdelki ni oskrbovala le domačega trga, veliko so izvažali zlasti na Balkan in Bližnji vzhod. Po drugi svetovni vojni je bila nacionalizirana in se preimenovala v Emo, še vedno pa izdeluje emajlirano posodo.

Vsa življenja steklenice za rum

Hrano, ki so jo ljudje pridelali ali kupili, je bilo treba nekje shraniti, da se ni prehitro pokvarila. Od tega je bilo odvisno preživetje. Naši predniki so v zaledenelih votlinah hranili mesne in mlečne izdelke in gradili kašče za shranjevanje žita. Skoraj vsako gospodinjstvo na slovenskem podeželju je še ne tako dolgo nazaj za shranjevanje živil uporabljalo posodo za mast. Kašče, posode in drugi pripomočki so bili predhodniki zamrzovalnih skrinj in sodobnih tehnologij konzerviranja hrane.

Na razstavi vidimo Weckov lonec za vkuhavanje sadja v steklene kozarce iz okoli leta 1910. Bil je v lasti slovenskega pisatelja Frana Saleškega Finžgarja in njegove sestrične Anice Finžgar, najverjetneje sta ga kupila tik pred prvo svetovno vojno ali po njej. Lonec je potem prešel v roke nečakinje Anice Finžgar, mame dr. Janeza Bogataja, ki ga je podaril tehniškemu muzeju.

Škatlica za topljeni sirček Jazon, mlekarska zadruga Vrhnika, 30. leta 20. stoletja. FOTO: Tomo Jeseničnik

Embalaža, ki se je pojavila ob prvi blagovni menjavi, je bila namenjena zgolj enostavnejšemu prenosu dobrin. Danes mora biti dovolj privlačna, da pritegne kupca, postala je pomemben tržni nosilec komunikacij med podjetjem in kupcem. Embalažna industrija je doživela velike spremembe šele v zadnjih petdesetih letih, ko je začela prevladovati plastika.

Kako je ljudem v preteklosti uspelo živeti in preživeti brez plastenk? Uporabljali so posode iz, danes bi rekli, trajnostnih materialov. Putrih s konca 19. stoletja je sodček, ki se je uporabljal za prenašanje različnih pijač oziroma tekočin. Razstavljene so tudi posode za vino, narejene iz buče, iz prve polovice 20. stoletja. Steklenica za rum znamke Fructal je bila tovarniško polnjena v začetku 70. let 20. stoletja, vse do prihoda v tehniški muzej leta 2021 pa večkrat ponovno polnjena z doma destiliranimi alkoholnimi pijačami, o čemer pričajo ročno izpisane etikete.

V embalažo v obliki tetraedra so Ljubljanske mlekarne od 60. let pakirale jogurte, sladko smetano in mleko. FOTO: Tomo Jeseničnik

Kakšna embalaža, ki je v preteklosti veljala za inovativno, pa se je pozneje pokazala kot problematična. Takšen je tetrapak, ki ga je švedska kraljeva akademija za inženirske znanosti razglasila za enega najboljših švedskih izumov, a je problematičen zaradi težavnejšega recikliranja. V embalažo v obliki tetraedra so Ljubljanske mlekarne od 60. let pakirale jogurte, sladko smetano in mleko. Za to so kupile poseben stroj, v katerega so vložile veliko denarja, pripoveduje Ana Katarina Ziherl.

V drugi polovici 20. stoletja se je zasnova kuhinjskega prostora in pohištva začela prilagajati novim gospodinjskim aparatom. Njihova prodaja se je povečala v 60. in 70. letih, ob televizorjih in osebnih avtomobilih so bili simbol višjega standarda. FOTO: Jaka Blasutto

Švedska kuhinja

Del razstave je posvečen tudi kuhinji. Sodobna kuhinja z visečimi, na steno pritrjenimi omaricami, funkcionalno razporeditvijo pohištva in vsemi (dotlej) znanimi tehničnimi pripomočki je bila oblikovana leta 1927, vendar se pri nas niti v mestih ni povsem uveljavila. Po sejemski predstavitvi na Švedskem leta 1930 se je kuhinje prijelo ime švedska kuhinja. V drugi polovici 20. stoletja se je zasnova kuhinjskega prostora in pohištva začela prilagajati novim gospodinjskim aparatom, predvsem hladilniku in električnemu ali plinskemu štedilniku s pečico, kasneje pa tudi zamrzovalnim omaram in malim gospodinjskim aparatom. Prodaja teh se je povečala v 60. in 70. letih, poleg televizorja in osebnega avtomobila so bili simbol višjega standarda.

Kuhalnik Mojca proizvajalca Saturnus iz okoli leta 1968. V publikaciji Za izboljšanje življenjskih pogojev našega kmetijstva iz leta 1938 najdemo zapis: »Z električno lučjo spada v vsako kmečko gospodinjstvo vsaj še mali električni kuhalnik, ki naj bo vedno pri roki, zjutraj če vstane mož ali sin k prezgodnjemu delu, za skodelico toplega mleka ali čaja ...« FOTO: Tomo Jeseničnik

Dober primer uporabe do zadnjega je aparat za domačo peko kruha japonskega podjetja Funai Electric, ki je prvo že sredi 80. let prejšnjega stoletja izdelovalo tovrstne gospodinjske aparate. Aparat je muzeju podaril Rudi Bučar. Kupil ga je leta 1990 in odtlej kruha pri njih niso več kupovali. Aparat je uporabljal vse do leta 2021 in ga vmes večkrat sam popravil. Z leti je od znancev celo odkupil nekaj pekačev za rezervne dele. Kljub pestri ponudbi je z nakupom novega odlašal, ker s kakovostjo novejših pekačev ni bil zadovoljen.

Med najnovejšimi izdelki pa sta na razstavi zastopana kuhinjski kompostnik Bokashi Organko podjetja Skaza in Gorenjev kuhinjski robot (2021).