Vrh

Beseda vrh ima v Slovarju slovenskega knjižnega jezika kar 11 pomenov, prvi, najbolj običajen, označuje eno od vzpetin, v katere se gorovje razcepi v višjem delu, oziroma njen najvišji del, zadnji, enajsti, pa vinograd. Ker Slovenci precej slovimo po hribolazenju tako doma kot tudi v tujini (dober prijatelj mi je svojčas zatrjeval, da so na vzpetinah hrvaških otokov itak skoraj samo Slovenci in nekaj nemško govorečih tujcev, ki prav tako pozdravljajo »Tober tan«), so nam vsaj pravi vrhovi zelo pri srcu.

Tudi kar nekaj slovenskih krajev nosi ime Vrh, z Vrha pri Sveti Trojici je bil celo Martin Krpan. Vrh pa označuje tudi srečanje dveh ali več državnih voditeljev. Po navadi navadni smrtniki za te zadnje vrhove izvemo iz medijev, v katerih se vrhovni poglavarji nastavijo fotografom in kameram z bolj ali manj zadovoljnimi nasmeški ter nam sporočajo, naj nas ne skrbi (vsaj ne preveč).



Toda tako kot pri osvajanju vzpetin ne ostanemo na vrhu gore ob znamenju ali žigu, temveč si tega pritisnemo v planinski dnevnik in se vrnemo v dolino, tudi voditelji ne ostanejo nasmejanih obrazov in srečni, kot so bili pred množico fotografov na vrhu. Do vrha vzpetine ali pristnega nasmeška na fotografiji namreč vodi dolga pot, ki zahteva veliko truda. Na vrhu pa tudi ni veliko prostora, zato se je treba vrniti v dolino, oditi od fotografov in spet poprijeti za delo. Vsak od nas pa lahko pri sebi presodi, kako hitro si želi nazaj na vrh. S poplavo selfijev pa niti fotografov ne potrebujemo ob sebi.

***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša).