Vogue Italia brez fotografij

»Sto petdeset ljudi, dvajset poletov in ducat poti z vlakom. Štirideset avtomobilov v pripravljenosti, šestdeset mednarodnih poštnih številk. Luči so gorele vsaj po deset ur, deloma na bencinske generatorje. Catering hrana, plastična folija za zaščito oblačil, elektrika za polnjenje telefonov, fotoaparatov …« je bil račun za okolje za osem modnih zgodb, ki jih je revija Vogue Italia objavila v lanski septembrski številki. Zato so v aktualni objavili ilustracije in denar namenili za odpravo posledic novembrskih poplav v Benetkah.

Novoletno sporočilo ene najvplivnejših izdaj Vogua, četudi ima vsaj desetkrat nižjo naklado od ameriške, je jasno: opozoriti na vpliv, ki ga modna fotoprodukcija pušča na okolju. Da bi čim bolj glasno odmevalo, so naslovnice tokratne številke pa tudi likovno opremo zgodb v notranjosti zaupali osmim umetnikom, med njimi tako vzhajajočim umetnikom kot legendam stripa.

»To so modne zgodbe v pravem pomenu besede: umetnikom so pomagali stilisti in upodobili so prave manekenke. Toda izziv je bil dokazati, da je mogoče pokazati oblačila, ne da bi jih fotografirali,« je na spletni strani priznal odgovorni urednik Emanuele Farneti. Vogue vse od iznajdbe fotografije ni izšel brez fotografij, to je tudi prva ilustrirana naslovnica Vogua Italie. In tudi sicer je na njenih straneh zaznati duha časa; pišejo o oblekah, ki obstajajo samo v digitalnem svetu, oblačilih, izdelanih iz ostankov, kosih, ki menjavajo lastnike. O tem, da je tudi kozmetična industrija zakorakala v svet iz druge roke, o katarzični moči neuspeha in tem, kako moda lahko opiše migracije, spol, identiteto ...



»Odločili smo se, da je čas, da si tudi sami postavimo neprijetna vprašanja, še zlasti dve: ali si moda z obsedenostjo z novostmi in fetišem, da jih tudi imamo, res lahko prizadeva biti resnično trajnostna? In ali je v iskanju za drugačnostjo – ki je zelo potrebna in je nikoli ni dovolj – res iskrena ali zgolj taktična? Vprašani – družbenopolitična aktivistka Naomi Klein in transspolna manekenka Lea T. – nista ničemur pritrdili. In to je po mojem prepričanju neprecenljivo,« je odlike januarske številke povzel urednik.
 

Zaveza k trajnosti

Čeprav so tudi njegovi kolegi, odgovorni uredniki preostalih petindvajsetih izdaj tega slavnega generatorja potrošniških želja, pred mesecem dni podpisali zavezo k večji trajnostni usmerjenosti, med drugim z besedami, da »je Vogue zavezan praksam, ki slavijo različne kulture in varujejo naš planet za prihodnje generacije«, pa se je italijanska izdaja v zgodovino vpisala kot prva med tujimi publikacijami Condé Nasta, ki bo letos začela uporabljati le biorazgradljivo folijo.

Kar je po Farnetijevih besedah nezanemarljiv, a potreben strošek. »Spremembe so težke, toda kako naj k temu pripravimo druge, če tega ne zahtevamo od sebe? Zato smo ta mesec izpostavili sporočilo. Da nas ustvarjalnost – ki je bila temelj Vogua skoraj 130 let – lahko in mora pripraviti, da raziskujemo drugačne poti.«

Od tega »raziskovanja« bi radi, da nekaj tudi ostane zapisano v trajen spomin, »majhna, a stvarna gesta«, ki je je bil deležen projekt, ki »si to res zasluži« – beneška Fondazione Querini Stampalia, »kraj umetnosti, tišine in zavetja, ki je bil v poplavah lani novembra zelo poškodovan«, »naslov, kjer so dobrodošli študentje, ko drugje v mestu ugasnejo luči«. A v resnici so posebno dobrodošlico mladim – dvema 17-letnima fotografoma – namenili tudi sami. Januarska številka kljub opevanju ilustracij le premore tudi (njuno) modno fotozgodbo, in kot so zapisali, »so si (njune) oči prihodnosti izposodili za sedanjost«.
 

Ena in edina Franca

Emanuele Farneti je šele tretji odgovorni urednik Vogue Italia. Njegovo imenovanje januarja 2017, pri dvainštiridesetih letih, je prišlo nepričakovano zaradi prav tako nepričakovane smrti njegove predhodnice France Sozzani, za katero niti večina predstavnikov modne industrije menda ni vedela, da je bolna. Bila je tista, ki je italijansko izdajo, neznano bralcem v drugih državah, spremenila v eno najbolj opevanih. Kot je v nedavnem intervjuju poudaril Farneti, danes vsi govorijo o inkluzivnosti in drugačnosti, toda če je kdo iznašel ta diskurz, je bil to Vogue Italia France Sozzani v zadnjih petnajstih letih. Bila je »kriva« za tako imenovano temnopolto izdajo leta 2008, s katero se je zgovorno postavila po robu rasističnim standardom zahodnjaškega modnega tiska in modnih revij.

V njej so prikazali samo temnopolte lepotice, članki pa so se navezovali na črnski življenjski slog. Čeprav so pričakovali, da bodo zvesti bralci užaljeni, so februarsko številko Vogue Italia v Veliki Britaniji in ZDA razprodali v pičlih treh dneh, in ko so natisnili še dodatnih 60.000 izvodov, je postala najbolje prodajana številka vseh časov.

Med njene najbolj odmevne izdaje sta se vpisali še tista, posvečena vse bolj razraščajoči plastični kirurgiji (julij 2005), in tista z Belle Vere (februarja 2011), kot so na naslovnici in glavni modni zgodbi poimenovali lepotice z vidnimi oblinami in jih je le v spodnjem perilu posnel legendarni modni fotograf in tesni uredničin sodelavec Steven Meisel. Mesec pozneje je Sozzanijeva začela s peticijo, s katero je pozvala vlade, naj zaprejo spletne strani, ki spodbujajo anoreksijo.

Ameriška revija Time (skupaj z Anno Wintour) pa jo je uvrstila med deset najvplivnejših žensk v modi. Leto pozneje je presenetila z dvojno moško izdajo L'Uomo Vogue (maj/julij 2012), ki je v ospredje postavila Afriko, njen razvoj pa tudi revščino in bolezni, skupaj z vplivnimi afriškimi osebnostmi, od predsednikov do manekenov. Ko je revija pred šestimi leti praznovala petdesetletnico, je štirikrat prepognjeno naslovnico krasilo petdeset lepotic, revija pa je imela zajetnih 884 strani (od tega več kot polovico oglasov), na katerih so našli priložnost za obuditev spomina na vrhunce iz svojega arhiva, modne ikone, ekskluzivne intervjuje in fotografije, ki so tudi iz avtorjev naredile zvezdnike.


 

Z izkušnjami iz prava in novinarstva

Za mnoge je bila Franca Sozzani, ki je revijo urejala 28 let, od leta 1988, ena in edina, njen naslednik Emanuele Farneti pa tako zelo drugačen, da bolj ne bi mogel biti. Tako po spolu, generaciji kot tudi poklicnem ozadju in navsezadnje tudi videzu. Ko je prevzel funkcijo, je sicer tiho sedel v prvih vrstah modnih revij, a se mu nihče ni priklanjal, kot se denimo urednici ameriške Anni Wintour ali francoske Emmanuelle Alt, prav tako tega očeta dveh otrok z vikendom v Alpah in v bližini Portofina paparaci niso oblegali. Toda prav to, da je bil tako zelo različen od Sozzanijeve, ga je naredilo za najboljšega kandidata. Njenega duplikata namreč sploh niso iskali.

Član družine uglednih italijanskih pravnikov in novinarjev, ki je študiral pravo na milanski univerzi, kariero pa začel na televiziji, res ni bil podkovan v modi ali vizualnem oblikovanju, a je imel pravniške in novinarske izkušnje. V začetku kariere je bil član ekipe, ki je konec 90. let ustanovila italijansko izdajo moške revije GQ, in od tam zašel v športno novinarstvo, potem pa je postal urednik italijanske izdaje Men's Health, nadaljeval pri prilogah revije Panorama, tudi ženski modni reviji Flair. Leta 2014 je urejal italijansko izdajo Architectural Digest, potem se je vrnil na GQ. Ob prevzemu krmila Vogue Italia pred tremi leti je povedal, da verjame v tisk. Kljub temu da ni bil iz modnega sveta, so bili med njegovimi dobrimi znanci že tedaj modni veljaki; kreativni direktor Valentina Pierpaolo Piccioli, modni legendi Domenico Dolce in Stefano Gabbana, tudi izvršni direktor Tod'sa Diego Della Valle.

Kot je poudaril v enem od pogovorov novembra lani, si želi, da bi Vogue Italia postal platforma za predstavitev italijanskega talenta, da v revijo skušajo vpeljati novo generacijo fotografov, ki v sodobni luči nadaljujejo tisto, kar je najbolj vidno začrtal še vedno nepremagljivi Steven Meisel. Dobro se zaveda, da je bil Vogue Italia uveden kot revija, ki spodbuja večje trošenje, in ne manjšega, in da trajnost ni v ospredju samo pri njihovi izdaji. Da se mu zdi pomembno biti samokritičen in da lahko revija, kot je Vogue Italia, spodbudi debato in s tem morebiti tudi pozitivne učinke vsaj na industrijo, če ne že na življenje ljudi.
Štiriinsedemdeset odstotkov bralcev Vogua – doseg te najvplivnejše modne revije na svetu je 268 milijonov potrošnikov – šteje trajnostno modo za pomembno, 78 odstotkov jih od ustvarjalcev revije pričakuje, da bodo priporočili trajnostno naravnane modne znamke. Kaj naposled kupijo, pa je drugo vprašanje.