Vinski in arhitekturni okus Goriških brd

»Tudi tradicionalnim vinarjem po svetu so se spremenile potrebe tako zaradi večje pridelave in izvoza kot trženja svoje zgodbe. Tudi zelo stare vinske kleti dobivajo sodobne dopolnitve, včasih ekstravagantne arhitekturne rešitve, pristopi so zelo različni. Večinoma je namen, da bi obiskovalce, četudi morda niso ljubitelji vina, pritegnil že objekt,« pripoveduje vinar Aleks Simčič iz Vipolž, kamor poslej sam prav tako vabi – v sodobno vinsko klet in degustacijski prostor.

»Ker nimamo stare domačije, temveč hišo iz sedemdesetih let, dograjeno v devetdesetih, je bil sodobni pristop edina prava smer. Gradnjo nove vinske kleti so narekovale predvsem potrebe glede proizvodnje in skladiščenja vina, obenem pa smo si želeli, da bi obiskovalci lahko skupaj z vinom okusili lepe poglede in naravo Goriških brd,« je povedal sogovornik. Na razdrobljenih vinogradih, ki v skupnem seštevku merijo 13 hektarjev, Simčičevi pridelajo za od 65.000 do 70.000 steklenic vina. Že leta ga več kot polovico izvozijo, trenutno najbolj obetavna trga sta ZDA in Kitajska, prav tako Japonska, preostanek izvoza prodajo po srednji Evropi.



Kot pravi sogovornik, imajo za sabo precej značilno zgodbo mnogih slovenskih vinarjev, ki so še v osemdesetih imeli veleprodajo vina, tako se je nadaljevalo v novem tisočletju, po vstopu v Evropsko unijo pa se je vinarski posel spremenil predvsem zaradi tujih gostov, ki so na pokušnjo slovenskih vin začeli prihajati v vse večjem številu. Turizem se je v teh krajih zaradi prizadevanj tako vinarjev kot države in vse več obiskovalcev, ki iščejo gastronomska doživetja in pristnost, še izraziteje razmahnil v zadnjem desetletju. »S tem je rasla potreba po primernih prostorih, ne samo za skladiščenje vina, ampak tudi za prezentacijo,« je poudaril. Sami so od leta 1989, ko so ustekleničili prvih 3000 litrov rebule, belega pinota in tedaj še tokaja, danes jakota, torej v treh desetletjih, trikrat povečali klet pod hišo, zaradi prostorske stiske pa so se pri delu pogosto morali zateči k improvizaciji.
 

Terasast in razgiban kot parcela

Ker hiša stoji na robu razložene briške vasi z nizkimi stanovanjskimi objekti, na razgibanem zemljišču s strmim pobočjem, je bila, kot pripovedujejo arhitekti iz biroja Plusminus30, zanje najtežja naloga umestitev precej velikega objekta v tako občutljiv prostor. »Obliko okoli 1500 kvadratnih metrov velikega objekta smo prilagodili terenu in obliki parcele, zato je terasast in razgiban. Da bi ostal čim bolj neopazen, smo ga vkopali, kolikor je bilo mogoče, kar je obenem ugodno za skladiščenje vina. Edini del objekta, ki je viden že od daleč, vendar ne presega hiše, je degustacijski prostor,« je pojasnila arhitektka Lara Melon.



Podobo vinske kleti, ki se razširja tudi čez nekdanjo klet, je po njenih besedah narekovala predvsem funkcija. Gre za izčiščen prostor iz betona, po tleh z epoksi premazom za lažje čiščenje, skladiščenju vina v sodih in steklenicah pa je prilagojen tako, da ima čim manj podpornih stebrov in da je mogoča vožnja z viličarjem. V zgornjem prostoru, namenjenem degustaciji, so z velikimi steklenimi okni skušali ujeti najlepši pogled na bližnje vinograde, zato so orientacijo proučevali kar nekaj časa, lep razgled pa podprli še s prijetnim, toplim prostorom, opremljenim s tradicionalnimi materiali.
 

Zvezdast strop se ponovi v vinski kleti

Spuščen lesen strop so zasnovali v obliki zvezde – ta se ponovi na stropu vinske kleti v betonskih nosilcih – prav tako so lesena tla. Obod degustacijskega prostora obdajajo omare in regalniki črne barve za prezentacijo vin. Tudi dobesedno, saj je na eni od teh črnih sten z omarami zemljevid Brd z označenimi vinogradi Simčičevih (za zemljevidom se skrivajo pisarna in stranišča), v steni pa bo kmalu prikazan prerez zemlje treh izbranih vinogradov s steklenicami v njih pridelanih vin – chardonnaya iz Kozane ter rebule in sauvignona iz Fojane. »Naši vinogradi so, tako kot je značilno za te kraje, zelo razpršeni, grozdje pridelujemo na kar dvanajstih lokacijah. Želimo si, da gostje skozi našo družinsko zgodbo spoznajo celotno območje, Brda, tukajšnje klimatske posebnosti in vplive in tako dobijo občutek, kje se je rodilo vino, ki ga okušajo,« se Simčič zaveda tudi edukativnih trenutkov takšnih pogostitev. Ob vinu jim skušajo približati še druge dele Slovenije, postrežejo z domačo salamo, planinskim sirom in oljčnim oljem, na željo gostov poskrbijo za katering.

»Nove prostore smo odprli šele pred nedavnim, a že v tako kratkem času se je pokazalo, da si lahko obetamo drugačne goste, tako podjetnike, ki sem pripeljejo poslovne partnerje, kot goste, ki iščejo posebna doživetja. Upamo, da bomo poslej več obiskovalcev privabili pozimi ter v spomladanskih in jesenskih mesecih tudi čez teden. Poleti smo bili že doslej zasedeni tako čez teden kot konec tedna,« je dejal sogovornik. Med obiskovalci zgodaj spomladi in jeseni prevladujejo Slovenci, do konca maja jih obiskujejo Avstrijci, do sredine junija Nemci, poleti, ko je struktura še bolj pisana, pa opažajo vse več Belgijcev. Toda tudi novi prostori so zasnovani tako, da sprejmejo le manjše skupine, skupno največ trideset gostov, saj bi radi ohranili butično ponudbo.


 

Družinska zapuščina za piko na i

Interier tega reprezentančnega prostora dopolnjujeta betonska točilni pult in odprt kamin, že stoletja značilen za te kraje, ki v družbi žlahtnega lesa in črnine delujeta kot izčiščena poudarka, vse skupaj pa v družinsko zgodbo zaokrožajo še podedovani kosi: stara vitrina, klavir pa rogovje, ki priča, da je lovstvo prav tako del družinske zapuščine. »Malo bolj posebni so toaletni prostori, o katerih so tudi obiskovalci na ogledu na Odprtih hišah minuli teden dejali, da so eni najlepših v hiši. Pri opremi smo se prav tako zatekli k tradiciji, in sicer planetam, tankim opekam, ki so bile nekoč položene na lesene letve strehe, med drugim za obtežitev pred sunki burje. Pri kakšni stari hiši jih razkrivajo napušči,« je pojasnila arhitektka. Planete so uporabili kot talne obloge, na stropu pa so jih položili med kovinske lamele, da bi vse skupaj dobilo sodobnejši pridih.



Objekt, ki se ponaša z ozelenjeno streho, so arhitekti biroja Plusminus30 projektirali dve leti, dve leti je vzela gradnja, saj je bila zaradi težkega dostopa in plazovitega terena precej težavna. Predlansko trgatev so izpeljali tako rekoč na gradbišču, pripoveduje vinar, lanska je že bila v novih prostorih, ki so dokazali, da bo poslej delo precej olajšano. Lastnik je zadovoljen tudi z drugimi vidiki nove pridobitve. »Čeprav je objekt med hišami in na zelo omejenem prostoru, dobro skriva svojo velikost, med drugim zaradi materiala in pristnih barv, saj smo v gabione nasuli zdrobljen kamen s parcele. V degustacijskem prostoru, ki je zelo domačen, pa se dobro počutimo tudi mi, ki tam delamo,« je povzel.

Kakšen pa je odziv sosedov na tako sodoben objekt? »Precej radovedni so bili, ko je zaradi izkopa nastal velik kup zemlje, in zaskrbljeni, ko so začeli v vas prihajati kamioni za betoniranje, toda na splošno so bili zelo razumevajoči. Tisti, ki so prejšnji teden prišli na ogled v okviru Odprtih hiš, pa so bili presenečeni, kako velik objekt se v resnici skriva v tistem, kar se vidi z ulice,« je poudaril Simčič. Tudi njegov oče Edi Simčič, po katerem še vedno nosijo ime njihova vina, je najprej spraševal, ali je treba zastaviti tako na veliko, saj so morali zaradi objekta presaditi skoraj 40 oljk. Nazadnje so nekatere kot zeleni okras vrnili nazaj.