Veliki orkester malih glasbenikov

Skoraj neverjetno se zdi, da se lahko 80 violončelistov, mlajših od 15 let, po le dveh dneh vaje poveže v orkester. Minuli konec tedna se je to zgodilo drugič: v okviru Cellofesta, ki poteka do petka, so izvedli delavnico mladih violončelistov, in ta je potrdila vse tisto, kar je cilj tega praznika violončelov: pokazati, kaj vse je in zmore ta inštrument. Da je zastrupil mlade glasbenike, kakor je njegovo moč opisala vodja delavnice Ksenija Trotovšek Brlek, je lahko ugotovil tudi vsak laik, ki jih je prišel poslušat.

V petek popoldne je bilo treba na Konservatoriju za glasbo in balet samo slediti zvoku ogrevanja številnih violončel in urnim korakom malih glasbenikov, oprtanih z velikimi kovčki. K sodelovanju so tokrat povabili 80 violončelistov od pet do 14 let, kajti prav toliko jih je bilo še mogoče spraviti na oder dvorane L. M. Škerjanca na ljubljanskem konservatoriju. »Pred dvema letoma jih je bilo 76, in videli smo, da bi še štiri lahko dodali,« je direktor Cellofesta Niko Houška ponazoril, kako dragoceno je vsako mesto. V petih dneh so bila vsa mesta zapolnjena.



Poseben izziv za večino udeležencev, zlasti najmlajših, je bil že to, da so prvič igrali v tako veliki zasedbi, kjer je ključnega pomena, da znajo slišati in poslušati druge ter si izostriti intonacijo. »To je za godala zelo zahtevno in orkester je odlična priložnost za urjenje,« je poudaril Niko Houška, prav tako nekdanji violončelist. S tem orkestrom dosegajo tudi enega od ciljev festivala – povezati vse čeliste iz Slovenije ter predstaviti inštrument v vseh njegovih razsežnostih.
 

Letos so program še obogatili

Udeleženci delavnice, najmlajši so bili ob našem obisku stari sedem let, najstarejša 15, so nekaj tednov pred začetkom dobili seznam pesmi in tisti, ki so jih že vadili, so si zagotovili lahkotnejši začetek. Kajti profesorici na Glasbeni šoli Ljubljana Moste-Polje Kseniji Trotovšek Brlek, ki je tudi sama ponovila vajo in v drugo vodila največji orkester violončelov, kar jih je kdaj bilo pri nas, ni ušla nobena napakica.



Ni bilo težko ugotoviti, da je stroga učiteljica, toda to je večkrat omilila s šalo in nasmehom, po katerih so mali glasbeniki spet iskrivo pogledali v notno črtovje. Vse tisto, kar je na začetku zvenelo bolj kot vaja vsakega posameznika, se je hitro spremenilo v skladbo. Zimska, Abeceda, Zajčki, Mazurka … so bili naslovi skladb, ki so se vrstili, mentorica je vodila skoznje z napotki, kakršen je: »Ali imamo kakšen piano? Psssst, po tiho …« Ali pa: »Mazurka je ples, vesela je, zato bomo igrali kratke note, ne tako kot sloni, ampak kot kakšne manjše živalce.«

Po uri in pol – in v tem času sta v dvorani vladala mir in disciplina, kakršna si je med šolarji težko predstavljati – se je zdela zelo zadovoljna. »Letos smo program še obogatili, težavnostno stopnjo malo zvišali, zato morajo tudi starejši malo vaditi,« je dobrovoljno dejala mentorica, sicer tudi članica orkestra SNG Opera in balet Ljubljana in prejemnica državne nagrade za življenjsko delo na področju glasbenega šolstva.



Seveda ni bilo prvič, da je imela pred sabo večjo skupino čelistov, z godalnimi orkestri ima lepo prakso, toda to delavnico je pomagala pripraviti šele drugič. »Že prvič mi je bilo v veliko zadovoljstvo, da smo lahko zbrali čeliste z vse Slovenije in pripravili lušten program.« Violončelo je v zadnjih letih zelo priljubljen inštrument, na glasbeni šoli v ljubljanskih Mostah, denimo, se ga uči igrati 30 otrok, na godalnem oddelku jih je okoli sto. »Ko imamo na šoli prikaz inštrumentov in ga preizkusijo, jih zelo pogosto pritegne. Zvok strun čela je tako blizu človeškemu glasu, da takoj osvoji.«



Tudi njo je, kakor se rada spomni. Njen inštrument je bil sprva klavir, ko je preizkusila čelo, pa jo je takoj »zastrupil«. To so bili časi, ko so bili čelisti še bolj redki, zlagoma, tudi po zaslugi 2Cellos, pa je čelo postal precej priljubljen. »Podobno je bilo s flavto, ki je bila nekaj časa zelo priljubljena zaradi Irene Grafenauer, harmonike so bile dolgo v vrhu, tudi klavir, vendar je ta inštrument lahko velik zalogaj za družine.« Čelo pa si je mogoče izposoditi v glasbeni šoli in tako kot druga godala raste z glasbeniki, dokler ne pridejo do »celinke« in si ga sami kupijo. V zadnjem času opaža, da pridobiva na veljavi še mogočnejši kontrabas, tudi med deklicami.


 

Izbor ni vselej zelo romantičen

Med tem, ko je Ksenija Trotovšek Brlek vodila mali veliki orkester, so se med čelisti gibale njene pomočnice, učiteljice in profesorice violončela iz različnih glasbenih šol po Sloveniji. Katja Beguš-Bobek, prav tako profesorica na Glasbeni šoli Ljubljana Moste-Polje, je v ta veliki orkester pospremila tudi ducat svojih učencev. Kakor druge pomočnice se je mirno gibala med malimi violončelisti, tu in tam nakazala ritem, pokazala na note, skoraj neopazno popravila držo, se spodbudno nasmehnila, če je bilo treba, pa tudi hitro pobrala notno črtovje, ki se je nesrečno razsulo po tleh.



Pred delavnico so pridno vadili, je pritrdila, kajti tako otroci laže sledijo in se na vaji dobro počutijo. Tudi ona je nekdanja učenka Ksenije Trotovšek Brlek in še prav dobro se spominja, kako je začela igrati violončelo: »Ko sem bila stara pet let, so me starši peljali h Kseniji. Takrat sem začela igrati, to še vedno počnem in mi je zelo všeč.«




Za marsikoga morda to ne zveni prav romantično, je dodala, toda na izbiro inštrumenta vpliva veliko dejavnikov, kar pa nikakor ne pomeni, da naposled človeka popolnoma ne prevzame. »Moj mož si je, denimo, želel igrati saksofon, a ker ni bilo učitelja, je dobil klarinet in je zdaj profesionalni klarinetist. Takih zgodb je veliko,« je navedla profesorica violončela z lepim seznamom pohval in nagrad. Spomni se, da je bilo v letih, ko je sama prijela v roke ta inštrument, precej manj violončelistov, zdaj se je število precej povečalo, predvsem pa kakovost, ki je zdaj res na vrhunskem nivoju.



 

Mnogi so zastrupljeni za vselej

Tadeja Žele poučuje violončelo na glasbenih šolah v Cerknici in v Ajdovščini, na delavnico je prišlo sedem od 16 njenih učencev. Tudi ona opaža povečano zanimanje za ta inštrument. »Tega smo zelo veseli, saj dobimo malo več materiala, da se razvijamo muzikalno, in navsezadnje tudi več možnosti, da spodbujamo lokalno umetnost.« Predvsem pa vidi številne prednosti tudi v glasbeni šoli: »Glasbena šola ima to prednost, da poleg glasbe same nauči delovnih navad, zbranosti, usmerjanja pozornosti, notranje motivacije ...«



Dvaintridesetletna učiteljica se je čela začela učiti pri enajstih letih. »Želela sem si igrati violino. Prišla sem v postojnsko glasbeno šolo, tam pa so mi rekli: 'Toda v orkestru potrebujemo violončelo.' Ko sem prišla prvič v učilnico, tako sploh nisem vedela, kakšen inštrument je to,« je pripovedovala. Hitro ji je zlezel pod kožo: »To je inštrument, ki postane del nas, tako zelo, da se ti zdi, da ti nekaj manjka, ko greš iz hiše.«



Da so tudi otroci vzljubili inštrument, mnogi so se z njim morda celo zastrupili za vse življenje, je bilo jasno na koncertu, ki se je končal z velikim navdušenjem in dvema dodatkoma. Do konca tedna se bodo na Cellofestu zvrstili še dva seminarja in trije koncerti. Nocoj bo v dvorani walfdorfske šole nastopil Kvartet violončelov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, v četrtek in petek pa bosta v Cankarjevem domu v okviru abonmaja orkestra Slovenske filharmonije koncerta, na katerih se bo predstavil italijanski violončelist Enrico Dindo.