Drugi val epidemije, peti teden šolanja na daljavo: učitelji, ujeti v nenehne priprave, nekateri za nameček še učenje lastnih otrok, učenci poskušajo slediti razlagam po videokonferenci, a ni težko opaziti, da jim misli in prsti hitijo k drugim vsebinam, starši obupujejo ob vseh nalogah, ki so jih doletele v zadnjih tednih. Povezali smo se s štirimi takšnimi šolskimi enotami izmed več kot 427.000 (v Sloveniji je namreč približno toliko družin z otroki do 18 let). Na daljavo, seveda.
 

Ko vlogo učiteljice prevzame mama

Okoli enajstih dopoldne je bil pri Ladinekovih z Breznice nad Prevaljami odmor, kar je nakazovalo, da so dobro organizirani. V njihovo domačo šolo hodijo trije otroci, učenci 2., 8. in 9. razreda OŠ Prevalje, vlogo učiteljice je prevzela mama Tatjana Ladinek, ki ima sicer dopolnilno dejavnost na domači kmetiji (mož je zaposlen in tudi v tem času hodi v službo). Šolanje treh otrok različnih starosti je že samo po sebi zahtevno, da je še zamudno, poskrbi izjemno slaba internetna povezava, ki kljub ojačevalcem signala dovoli le enemu uporabniku sodelovanje na zoomu, pa še to s številnimi prekinitvami. »Če ima eden pouk po video­konferenci, se morajo drugi odklopiti z interneta.«



Toda Tatjana Ladinek se niti zaradi izjemno slabe povezave niti zaradi podaljševanja šolanja na daljavo ne priduša. Po izkušnjah iz prvega vala si je rekla: trajalo bo vse do januarja, in na to je pripravljena. Starejša otroka začneta pouk na daljavo bolj zgodaj, ko ima ona še delo v hlevu, z drugošolko, ki nima videokonferenc, sedeta za zvezke dopoldne, proti večeru se loti svojega dela: zeliščarstva, izdelovanja blazinic, mil, mazil in drugih izdelkov.

Otroci so med poukom na dal­javo gotovo manj zbrani: »Šolsko okolje je prilagojeno izobraževanju, doma pa se preprosto počutijo – doma. Psihično jih je nemogoče prisiliti, da tako sledijo pouku kot v šoli.« V drugem valu epidemije tudi zares dojema razsežnosti tak­šnega poučevanja otrok. Pri devetošolcu težav ni, saj najlaže sledi snovi in tudi razume, zakaj je treba naloge rešiti. Več primanjkljaja opaža pri drugorojencu, ki je manj odnesel že iz sedmega razreda, pri drugošolki sploh čuti pomanjkanje stika s šolo. »Zdaj je čas, ko usvajajo pisanje, računanje, branje, vendar nimam nobenega občutka, na katerem nivoju so njeni vrstniki,« je opisala Tatjana Ladinek.
 

Prvi razred na daljavo: to ni to

Učiteljico prvega razreda OŠ Dobrova Tatjano Diaci smo ujeli v krogu nenehnih priprav na pouk. Dopoldne ima pred sabo že nasled­nja dva dneva, delo si delita s kolegico Andrejo Mutec. »Ravnokar sem na splet izobesila priprave za jutri, da se starši, če imajo dopoldne službo, laže organizirajo. V prvem razredu otroci še ne znajo pisati in brati, zato se s kolegico veliko snemava, veliko uporabljava power point, usvojila sem tudi orodje active presenter, saj lahko tam razlagi dodaš fotografije, animacijo, glasbo …«



Na šoli so dogovorjeni, da delajo vsi učitelji v Arnesovih spletnih učilnicah, kako so te urejene, pa je odvisno od učiteljev. »Odločila sem se, da naredim tako, da je vse na enem kliku, od tam pa otroci sledijo povezavam.« Tako namreč lahko veliko naredijo sami, tudi starši so, kakor ji povedo, zadovoljni in poročajo, da otroci sploh nimajo občutka, da se učijo. A da učiteljica vidi, kako so opravili naloge, morajo kljub vsemu tudi starši kdaj sodelovati in fotografirati strani ter jih izobesiti v spletno učilnico.

Enkrat na teden se z otroki dobijo na videopovezavi. »Zadnjič sva pripravili kviz, danes bomo imeli skritega gosta …« je navedla in se že veselila srečanja, še posebno zato, ker je lepo opazovati, kako so učenci srečni, ko se spet vidijo. Letos jih je šola na daljavo doletela že na začetku leta; se jim je z otroki sploh uspelo ujeti? To je sogovornico res malo skrbelo, še zlasti ker še ni dodobra spoznala vseh staršev, a zdaj lahko reče, da zelo dobro sodelujejo: »S kolegico, s katero se vsak dan slišiva, sva ravno ugotavljali, da so res vestni. Zato sem pomirjena.«

Ob vsem tem je najbolj zoprna negotovost, ko iz ted­na v teden ne vedo, ali bodo vendarle lahko začeli delati v šolah ali naj nadaljujejo priprave na daljavo. Te namreč vzamejo ogromno časa, ne glede na to, da so se učitelji do zdaj izurili v takšnem poučevanju: »Včasih sem ves dan za računalnikom, kdaj se še kaj zapletem s kak­šnim programom. Takrat se resda nekaj naučim, vendar se mi na koncu kljub vsemu zdi, da nimam kaj pokazati.«



Med pogovorom slišimo v oddaljenosti glas, kar da vedeti, da se vzporedno dogaja še ena šola; tudi ona ima štiri otroke, ena je že doštudirala, eden je študent, eden je v srednji šoli, ena pa še v osnovni. Večji so samostojni, pri šestošolki pa tudi opazi, da pozornost hitro zaide, če ni nadzora. »Za vse je ta situacija težka, za otroke, starše in učitelje. Ampak tako je in v teh okoliščinah moramo narediti največ,« je sklenila. O posledicah pa težko razmišlja: »Kar zadeva znanje, sem kar zadovoljna, ker poučujem prvošolce, saj pri njih primanjkljajev v znanju ni. Bodo pa ti gotovo opazni pri starejših. Šolanje na daljavo nikakor ne more nadomestiti pouka v živo. To ni to.«
 

Radi bi nazaj v šolo

Na daljavo smo prekinili tudi domačo šolsko rutino peto- in šestošolke Ele in Pie iz Ljubljane, ravno v času, ko je bila ena pri koncu s šolskim delom, druga pa se je pripravljala na srečanje z razredom po videopovezavi. Starejša sestra je tista, ki je prva v akciji; srečan­je s sošolci in učitelji na videokonferenci na aplikaciji teams se začne ob osmih zjutraj. Ob tej uri se najbrž pred računalnik izmuzne kar v pižami, smo si poskušali predstavljati jutranjo vnemo. »Ne, prej se oblečem, uredim in umijem zobe,« je med smehom odgovorila šolarka, ki bo kmalu dopolnila 12 let. Poleg tega učiteljice, je dodala, zlasti tiste bolj stroge, opazijo, ali so oči še zlepljene in lasje zavozlani. Vsak dan imajo tri predmete (urnik je v tem času prilagojen in objavljen na šolski spletni strani), delajo pa sproti.

V vmesnem času, ko je Pia v otroški sobi na videopovezavi z razredom, Ela za kuhinjsko mizo sledi šolski snovi po navodilih. Ta dobijo za teden vnaprej, potem pa ravno tako po videopovezavi (teams) pregledajo, kaj so naredili

Dekleti v drugi etapi šolanja na daljavo pri sebi sicer ne čutita, da bi imeli kakšne težave z učenjem, tudi naloge lahko opravita pravočasno, a se zavedata, da takšen pouk ni primerljiv s tistim v živo. »Tudi za učitelje je težje, zlasti na začetku, ko spletne učilnice niso dobro delovale. Zdaj teh težav ni več, a se še vedno pojavljajo zapleti,« je povedala Pia.

Opažata tudi, da pozornost učencev ni takšna kot med poukom v živo. Nekateri se pojavijo samo na začetku, potem pa zapustijo srečanje, nekateri zamujajo, nekateri vmes klepetajo, je naštevala Ela. »Pouk na daljavo dopušča veliko možnosti za izmikanje,« je povzela Pia. In če sta kdaj pomislili, da kakšen dan ne bi šli k pouku, sta zdaj soglasni: »Zelo radi bi šli nazaj v šolo.«
 

Z otrokom s posebnimi potrebami

Željama deklic bi takoj pritegnila naslednja sogovornica, Andreja Cestnik iz Doba pri Domžalah. Ob štirih otrocih si je že tako težko predstavljati šolanje na daljavo, v njihovi družini sta med njimi še dva s posebnimi potrebami. Najstarejša hčerka, Maša, je zaradi zapleta pri porodu na invalidskem vozičku; zdaj je stara že 25 let in ima osebno asistentko, zato mama šolskega dela z njo nima.

Najstarejši sin Tim je star 22 let in ravno tako samostojen, sledita mu 13-letna dvojčka, eden od njiju je avtističen. V takšne družinske razmere se je večini ljudi nemogoče vživeti, dobrovoljna sogovornica pa si je za ilustracijo njihovega razgibanega vsakdanjika izposodila besede enega od dvojčkov: »Gal pravi: Mami samo vpije.« Ob tako dobrovoljnem glasu si je to težko predstavljati, a ni nič nenavadnega, navsezadnje je te dni, kot je med smehom naštevala, »mama, kuharica, čistilka, učiteljica in včasih tudi – zoprnica«, kot menda kdaj ravno tako domiselno reče Gal. V prvem valu so se trudili, da bi dvojčka šolsko delo opravljala skupaj, a je bilo zelo težko, zato zdaj delata ločeno; osmošolec Gal je že dokaj samostojen, zato mama medtem dela z Majem, ki sicer obis­kuje Center Janeza Levca v Ljubljani.

Pri njem je vse odvisno od razpoloženja; včasih je zelo zav­zet in z veseljem naredi vse, kar je na urniku, kakšen dan sploh noče sodelovati, zgodi pa se tudi, da domača učiteljica ne zmore tempa in naloge preložita za naslednji dan, kakor je odkrito priznala Andreja Cestnik, ki sicer dela na Sončku. »Učiteljice pripravijo naloge za tri dni vnaprej. Včeraj sva, denimo, izdelala tri ježke s ščipalkami in razvrščala sadje,« je navedla za primer.

Med šolanjem je kajpak treba pripraviti vse obroke in iti na zrak, saj zlasti Maj potrebuje gibanje, predvsem pa rutino. »Zelo rad gre v šolo in zelo pogreša prijatelje. Ko smo ostali doma, se je zelo težko navadil na to, da ne gre vsak dan od doma.« Rutina je pri njem tako pomembna, da so morali pospraviti jakno in nahrbtnik, saj si ju je sicer vsako jutro nadel in se pripravil za odhod.

Ko enkrat le usvoji novo rutino, jo sprejme, vendar pri njem ni pomembno samo šolanje, ki ga zdaj poskušajo nadomeščati, ampak tudi srečanja z defektologi, logopedi, kakor je hitela naštevat Andreja Cestnik – in niti še ni prišla do tega, kako zelo družbo pogrešajo preostali otroci. Zato je razumljivo, da si želi, da bi se šole čim prej odprle, zlasti za otroke s posebnimi potrebami, predvsem pa si želi, da bi se kmalu lahko svobodneje gibali. »Zelo radi hodimo v hribe, v naši občini pa jih tako rekoč ni,« je dejala, »to je za nas res kot zapor. Upam, da ne bo več dolgo trajalo.«