V kričečem supermarketu arhitekturnih idej

Arhitekti, urbanisti, umetniki in mnogi drugi sodelujoči z vsega sveta, ki so skupaj z nacionalnimi komisarji in kuratorji pripravili razmišljanja o izzivih prihodnosti – naslovno temo Laboratorij prihodnosti – vse do 26. novembra vabijo na 18. mednarodno arhitekturno razstavo v Giardine in Arsenal v Benetkah. Kaj postavljajo v ospredje, smo si od blizu pogledali v nekaterih nacionalnih paviljonih.

Nemški paviljon

Odprti za vzdrževalna dela

V nemškem paviljonu so se lotili problema velikih dogodkov, kot je bienale, ki z začasnimi postavitvami proizvedejo na desetine ton smeti. FOTO: Saša Bojc

V nemškem paviljonu so se lotili problema velikih institucij oziroma dogodkov, kot je beneški bienale, ki z začasnimi postavitvami proizvedejo na desetine ton smeti. »Če želimo razmišljati o bolj trajnostni arhitekturi, se moramo spustiti tudi na manjše merilo in se soočiti z našimi lastnimi problemi,« je za Delo poudaril eden od kustosov, arhitekt Anh-Linh Ngo.

Zadali so si predstavitev le iz materialov, ki so ostali na beneškem bienalu, v Giardinih, Arsenalu in po Benetkah, začenši z lanskim bienalom umetnosti. »Nabirali smo, kar je ostalo od več kot 40 paviljonov. Novo dostopno rampo pred našim paviljonom smo postavili iz vreč peska, ki so sestavljale ukrajinsko skulpturo, z njimi smo nasuli in uravnali teren, vrhnja plast pa je iz materiala iz ostankov švicarskega paviljona. V paviljonu smo uredili nekakšno delavnico oziroma skladišče zbranih materialov, vsak kos je označen s kodo QR ter povezan s spletnim katalogom,« je pojasnil sogovornik.

Iz tega bodo snovali nove arhitekturne intervencije. »Vsak teden naj bi po ena skupina študentov, ki so si že ogledali, kaj imajo na voljo, začela delavnico in jo razširila v mesto, tako da bi, denimo, izvedli kakšno popravilo v ustanovah, ki ga potrebujejo. Sodelujemo s kulturnim centrom, ki je v eni od skvotersko zasedenih zgradb.

Problem Benetk je, da turizem in dogodki, kakršen je bienale, dvigajo najemnine, zato si člani alternativne kulturne scene ne morejo privoščiti svojih prostorov. Ko zaskvotajo prazne stavbe, pa potrebujejo pomoč pri prenovi prostorov,« je povedal. Med drugim bodo izvedli manjšo prenovo stanovanja, kjer bodo lahko bivali študentje. Najverjetneje bodo na koncu predstavili tudi vse projekte, ki jih bodo izvedli iz zbranih ostankov in elementov.

Nordijski paviljon

Girjegumpi: knjižnica samijske arhitekture

Nordijski paviljon s svojevrstno knjižnico v ospredje postavlja samijsko arhitekturo in oblikovanje. FOTO: Saša Bojc

Nordijski paviljon vabi med grobo obdelane lesene konstrukcije in kože severnih jelenov, in kot piše na oknu ob vhodu: »Prelistajte knjige, poiščite si prostor za sedenje, vabljeni ste, da preživite tu, kolikor časa želite.« To je povabilo v svojevrsten arhiv, ki ga je v zadnjih petnajstih letih s svojo mobilno knjižnico Girjegumpi na smučeh oziroma saneh ustvaril arhitekt in umetnik Joar Nango.

V njej je več kot 500 knjig, ki se ukvarjajo in popisujejo arhitekturo in oblikovanje Samijev, ugrofinskega domorodnega ljudstva iz Skandinavije in Rusije, prav tako literatura o njihovih tradicionalnih graditeljskih znanjih, aktivizmu in dekolonializaciji ter najrazličnejše reči, orodja, filmi in podobno. Projekt naslavlja relevantnost prvobitne kulture v arhitekturnem diskurzu in gradnji danes, uporabo virov v hitro spreminjajočem se podnebju, pomembnost skupnega dela, vloge prilagodljivih gradbenih tehnik in senzibilen pristop do krajine in narave ter osvetljuje pozicijo arhitekta k bolj večplastnemu razumevanju sveta.

Joar Nanga, tudi sam pripadnik Samijev, se osredotoča na vlogo samijske arhitekture in obrti v sodobni misli, sprožil je že več akcij in sodelovanj za raziskovanje tradicionalnega ozemlja tega ljudstva v severnih območjih Norveške, Švedske, Finske in polotoka Kola v Rusiji. Trenutno skupaj z biroji Snøhetta, Econor in 70°N arkitektur gradi novo samijsko narodno gledališče v Kautokeinu na severu Norveške.

Njegov Girjegumpi – girji pomeni knjiga, gumpi majhna premična koča za pastirje severnih jelenov na saneh – je bil prvič odprt za javnost leta 2018 in je postal prostor za zbiranje in promocijo domorodne kulture, sicer pa domuje v Sápmiju, na tradicionalnem ozemlju Samijev, ter se povečuje s popotovanji.

»Na vsaki lokaciji pobere predmete, ideje in lokalne materiale ter se prilagodi tistemu kraju. Odprtje omogoča pogovore, delavnice in dogodke. Kot prostor združevanja gosti skupine ljudi. Kot bralni prostor ponuja kotiček za študij v tišini in razmišljanje. Kot kritičen projekt gradi prostore za prvobitno domišljijo,« ga predstavljajo na bienalu.

Latvijski paviljon

TCL, supermarket arhitekturnih idej in izdelkov

Latvijski paviljon je zasnovan kot supermarket arhitekturnih zamisli iz več kot 500 paviljonov iz zadnjih desetih bienalov. FOTO: Saša Bojc

Eden najbolj instragramabilnih paviljonov je latvijski v Arsenalu. Spominja na supermarket v najbolj kričeči obliki. Police so polne izdelkov, ki vabijo k nakupu, obiskovalcem so na voljo nakupovalni vozički in košarice pa tudi nakupovalni katalog. V resnici gre za arhitekturne zamisli iz več kot 500 paviljonov, predstavljenih na zadnjih desetih beneških arhitekturnih bienalih – od leta 2002, ko se je Latvija prvič predstavila na bienalu, in do prejšnjega leta 2021 –, avtorji pa so te misli s pomočjo umetne inteligence spremenili v na videz vsakdanje izdelke široke potrošnje.

Na istih policah se tako demokratično srečujejo različne arhitekturne ideje in koncepti, hkrati pa postavljajo v analogijo razmerje med bienalom (supermarketom) in nacionalnimi paviljoni (izdelki). A kot poudarjajo, »niso pomembni izdelki, ampak odločitve, ki jih sprejmemo«. Supermarket ponuja priložnost, da se obiskovalci na zabaven način glasovanja vključijo v letošnjo naslovno temo. Sodelovati je mogoče celo v spletni trgovini, po nakupu – za nič evrov – pa kupec prejeme na elektronski naslov zahvalo, da je bil del Laboratorija prihodnosti.

Tako je z dvodimenzionalno embalažo za šampon, denimo, mogoče »kupiti« perzijski vrt, ki ga je Iran na 12. beneškem arhitekturnem bienalu leta 2010 predstavil kot metaforo raja in manifestacijo iranske umetnosti in ustvarjalnosti. Predstavitev je izpostavila pet vrtov iz različnih iranskih mest in analizirala njihovo oblikovanje in filozofske koncepte. V na videz rumenem zavitku bonbonov pa lahko »kupimo« modernost skozi tradicijo.

Brazilski paviljon je namreč na beneškem bienalu leta 2014 prikazal kompleksnost in raznolikost brazilske arhitekture 20. stoletja, ki je prispevala h krepitvi nacionalne identitete. Brazilski način spoprijemanja s sodobnim časom, predvsem družbenoekonomskimi izzivi, ki so povzročili hiter in neuravnotežen razvoj, je igral pomembno vlogo v tedanji arhitekturi.

Danski paviljon

Obalni imaginarij

Danska razstava obravnava ranljivost današnjih obalnih pokrajin in kruto realnost podnebnih sprememb ter potrebo po ponovnem premisleku arhitekture na teh območjih. FOTO: Saša Bojc

Danska razstava obravnava ranljivost današnjih obalnih pokrajin in kruto realnost podnebnih sprememb ter izpostavlja potrebo po ponovnem premisleku arhitekture na takšnih območjih. Danska ima približno 8000 kilometrov obale, ta je tudi pomemben del identitete prebivalstva.

V središče so postavili København, mesto, ki slovi po kakovosti urbanega okolja, je tudi Unescova svetovna prestolnica arhitekture leta 2023, vendar je pod stalno grožnjo zaradi dvigovanja morske gladine in poplav. Danski krajinski biro Schønherr je v povezavi z razstavo, pri kateri so sodelovali različni profili od umetnikov do znanstvenikov, pripravil novo strategijo za mesto, s katero so klasični urbanistični načrt iz leta 1947 nadomestili z urbanim razvojem, ki v ospredje postavlja topografijo mesta in druge naravne danosti.

Kot je v sporočilu za javnost poudarila kreativna direktorica Schønherrja Rikke Juul Gram, je treba spremeniti odnos med mestom in naravo. Obala bi se morala razvijati z nekakšno spužvasto cono, ki bi lahko absorbirala in zadržala vodo, ko bi je bilo preveč, in jo počasi sproščala, ko bi je bilo premalo.

Kot upravičeno pričakujejo avtorji, je za obiskovalce najbolj privlačna tridimenzionalna instalacija Mermaid Bay (Zaliv Morske deklice), ki jo je ustvaril oblikovalec postavitve Christian Friedländer. Predstavlja prihodnjo obalo Københavna s pozicije ikoničnega kipa Male morske deklice, s skale, s katere gleda na mesto. Morska deklica je svoj habitat zapustila in se znova združila z oceanom.

Danski paviljon je v ospredje postavil še en okoljski vidik ter je eden najbolj trajnostnih. Uporabili so veliko odpadnih materialov s prejšnjih razstav, ki so bili proizvedeni lokalno, da bi čim bolj skrajšali transportne poti, povrhu jih bo mogoče ponovno uporabiti tudi za prihodnje razstave.

Ena bolj poetičnih razstav se s filmskimi posnetki, ob katerih obiskovalci tako rekoč lahko plujejo ob reki Nil, zdi egipčanski paviljon. FOTO: Saša Bojc