V iskanju sezone našel Slovenijo – in ostal

Za Čilenca Francisca Espíndolo, Mema, kot mu pravijo bliž­nji, so reke življenje, to se čuti iz njegovega pripovedovanja. O njih govori vedro, nekako predano, naj je to reka Futaleufú v čilski Patagoniji, kjer je odraščal, ali Soča oziroma Nadiža, ki sta vsaj njegov trenutni, če ne že stalni (novi) dom.

Memo je izurjeni kajakaš, vešč je raftinga in drugih (vodnih) športov, rad deska na snegu in rolka ter se ukvarja z gorskim kolesarjenjem, a če bi moral izbrati najljubši šport v smislu prostočasne dejavnosti, bi izbral v Čilu zelo priljubljeni nogomet. Kot inštruktor vodnih športov je Memo zadnjih petnajst let preživel na poti, vselej v iskanju »sezone«. Ko se je ta končala ob reki Futaleufú, si je poiskal delo drugod, zdaj je bil tu, potem tam, pa zopet tu.

Tu, v Evropi, se je v iskanju dela prvič znašel pred tremi leti. Po slabi sezoni v Španiji, vodostaj reke je bil prenizek, se je nameraval odpraviti na Norveško, a ga je prijatelj nagovoril, naj ga obišče v Sloveniji. Vabilo je sprejel, ob in na Soči je preživel več mesecev, nato pa nenačrtovano dobil delo, spoznal sedanjo partnerko Meliso in po letu dni odpotoval v Čile z željo, da bi se lahko vrnil in – ostal v Evropi. Dolgoletna potovanja in iskanja sezon človeka utrudijo, pripoveduje. »Sem človek poletja,« reče in doda, da za ljubezen zdrži tudi zimo (po špansko invierno). Tudi infierno, pekel, pomislim, ko me zmrazi ob misli na zime z veliko snega v Posočju.

Rafting malo drugače

Francisco Espíndola se v Sloveniji preživlja kot vodnik športov na reki. Ker ima večletne izkušnje v turizmu tudi njegova partnerka Melisa, sta se pred marčevsko krizo zaradi koronavirusa odločila za odprtje centra za dejavnosti na prostem Me2, spomladansko obdobje stroge karantene pa izkoristila za priprave. Urejala sta sprejemno pisarno v Kampu Nadiža v Podbeli in dokumentacijo. Sezona se je začela nepričakovano hitro – zaradi negotovosti ob prvi karanteni ni bilo znano niti, ali ta sploh bo, kar jima je povzročilo nemalo preglavic –, proti pričakovanjem sta s sezono zadovoljna, od konca junija do začetka oktobra sta delala vsak dan. Namesto tujcev, ki sta jih pričakovala, saj se jih poleti navadno tre v Posočju, je letos v njun center zašlo veliko Slovencev.



»Po svetu se rafting izvaja nekoliko drugače, vsak kraj ima svoje specifike,« pojasni Memo. Rafting je v Posočju že dolgo priljubljena oblika rekreacije, agencij, ki ponujajo doživetja na reki, je precej (več deset), zato Memo in Melisa v svojem centru uvajata drobne spremembe, prakse, ki so običajne v tujini. Svojim strankam, denimo, ob koncu dejavnosti ponudita prigrizek, kot to počnejo v Čilu. Prigrizek je vselej lokalno pridelan, vključuje tolminski sir ali slanino, včasih kobariške štruklje oziroma druge sladice, ki jih izdelujejo okoliški mojstri peke. Prav tako stremita k temu, da delata z majhnimi skupinami, izogniti se želita tako imenovani množični mcdonaldizaciji. Ker kot izkušena potovalca vesta, kako pomemben je spomin v obliki fotografije, in ker obiskovalci med dejavnostmi na vodi nimajo pri roki telefona, za fotografiranje poskrbita onadva in jim fotografije poklonita.

Znanje slovenščine je ključno

Osebni stik s strankami na raftingu je za Mema, ljubitelja živali in fotografiranja z dronom, še posebej pomemben. »Pred raftingom so ljudje velikokrat nejevoljni. Veliko mi pomeni, ko vidim, da so po raftingu sproščeni, nasmejani, trudim se za to,« pojasni. Na raftingu ni velikih razlik, naj je stranka iz Slovenije ali tujine: »Ljudje cenijo, da se trudim spregovoriti v njihovem jeziku, smejijo se z mano in zato se imamo lepo.« Kot vsestranski športnik preživi veliko časa na prostem, deževne dni pa si krajša z igran­jem kitare ter zbiranjem nalepk in kap.



Memo se uči slovenskega jezika, veliko že razume, pove, težje mu je govoriti – preglavice mu povzročajo predvsem časi –, a to je nujno. Čeprav ljudje v Sloveniji govorijo več jezikov in ga včasih, v trgovini, recimo, nepričakovano ogovorijo v španščini, je znanje slovenščine za Mema, ki poleg španščine govori tudi angleško in italijansko, še vedno ključno v komunikaciji s starejšimi in otroki. »Rad sem z otroki. Ogovarjali so me v slovenščini in pričakovali, da bom odgovoril, in tako sem prebil led.« Ker pa z Meliso komunicirata v španščini, se mu včasih zgodi, da v španščini nagovori tudi druge. »Presenečeni ljudje mi nato govorijo si, si, zmedeni so,« pripoveduje nasmejan.

Najbolj pogreša reko Futaleufú

Načina življenja v Sloveniji in na območju čilske Patagonije, od koder prihaja, sta si zelo podobna. Veliko je navezanosti na naravo, močno je kmetijstvo, nihče noče izstopati, Francisco Espíndola opiše svoja opažanja. Posploševanju in stereotipom, kot je ta, da smo Slovenci zaprti, ni naklonjen. Povsod po svetu živijo ljudje odprte in zaprte narave, pravi, povabil na druženje mu v Posočju zato ne manjka. »Všeč mi je tu,« sklene, v Sloveniji ima veliko dobrih prijateljev, med njimi so tudi drugi tukaj živeči Južnoameričani.



Pokrajini ob čilski reki Futaleufú in Soči sta si podobni, slikoviti, a Patagonija je le … Patagonija. Reka Futaleufú je večja, za Mema pa še posebej pomembna, saj ga nanjo veže kopica spominov. »Zelo pogrešam družino,« pove, v Čile se – tudi zaradi pandemije – ni vrnil približno leto dni oziroma »dve sezoni«, kot meri čas. »A če me vprašaš, kaj pogrešam najbolj, je to reka,« navrže nekoliko nostalgično. »Reka Futaleufú je najboljša za rafting na svetu, gigantska je in z drugačno energijo, ima očiščevalni učinek,« pripoveduje nekoliko zamišljeno. Futaleufú je namreč stičišče, kjer se je Memo srečal z družino in prijatelji, ko se je vrnil domov po sezoni na tujem, od tod je črpal energijo.

Je pa Memo, vneti gojitelj čilijev (in ljubitelj pekoče hrane nasploh), v Sloveniji, kjer se je ustalil, dobil priložnost, da prvič v življenju obdeluje vrt. Z Meliso sta pridelala bučke, čebulo, tudi melone, mi v španščini pripoveduje z navdušenjem, tako značilnim za prebivalce Slovenije, ob tem pa, da je slika popolna, s slamico srka mate čaj, ki ga pije iz tipično oblikovane skodelice (jarro). Definicija mešanja navad in običajev z različnih koncev sveta, pomislim.