»Pikčasti vzorci so spet v ospredju za zimo in poletje 2021, aktualni bodo tudi karirasti, prepleteni črtasti ter mali geometrijski vzorci, rože pa so tako ali tako večni evergreen,« pravi Alenka Marsh, lastnica agencije za prodajo vzorcev, ki deluje v Londonu in Milanu, med svojimi naročniki in kupci pa navaja znamke Emporio Armani, Victoria Beckham ter tudi Zaro in Promod.

Nekaj vzorcev je prodala celo Missoniju, znamki, ki bo za večno ostala sinonim za barvite vzorce. Te dni se je mudila na konferenci o sistemu mode v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je vrvelo od modnega dogajanja v različnih smereh, tudi smernic, ki so jih predstavili slovenski modni oblikovalci.

Alenka Marsh živi razpeta med Veliko Britanijo in Italijo, v London je odšla konec 80. let, da bi izboljšala znanje jezika, potem pa diplomirala iz trženja in oglaševanja. Delala je v turizmu in kozmetični industriji, za British Council in na slovenskem veleposlaništvu v Londonu, tudi kot simultana prevajalka, za britansko zunanje in notranje ministrstvo; še vedno občasno prevaja. V modni industriji se je znašla bolj kot ne po spletu življenjskih okoliščin. »V prodajo tekstilnih vzorcev sem padla leta 2003 po naključju prek prijateljice, modne oblikovalke Darje Malešič, ki je tedaj delala v Milanu za znamko D&G. Povezala me je s tekstilno oblikovalko Darjo Miklaužič iz Ljubljane, ki je potrebovala agenta za prodajo vzorcev. Tako sva začeli in še vedno uspešno sodelujeva,« je opisala svojo pot v modno industrijo, natančneje v svet modnih vzorcev.


 

Bolj obrtniško delo

Vzorci, ki krasijo oblačila, nastajajo različno. Lahko jih ustvarjajo hišni oblikovalci pri znamki. Če znamka svojih oblikovalcev nima, vzorce ponavadi naročijo v oblikovalskem oddelku tekstilne tovarne, se povežejo s kakšnim samostojnim studiem ali pa jih naročijo oziroma kupijo pri agenciji za vzorce, kakršna je njena. Najbolj slavni centri, v katerih se rojevajo vzorci, so po besedah sogovornice v Comu pri Milanu v Italiji in Lyonu v Franciji, pa tudi v Angliji, ki se prav tako ponaša ne samo z bogato tradicijo izdelovanja tekstila, ampak tudi najbolj cenjenimi oblikovalskimi šolami na svetu.

»S srednje šole za tekstilno oblikovanje Paolo Carcano Setificio di Como v bližini Milana še danes izhaja večina oblikovalcev v tovarnah in studiih. Toda oblikovanje vzorcev ni visoka umetnost, kot si marsikdo predstavlja, temveč bolj obrtniško delo, ki pa je pred digitalnim tiskom vzelo veliko časa. Za prenos vzorca na tkanino so takrat potrebovali od enega do dveh mesecev, saj so morali motiv ročno prerisati po vsej širini blaga, da so ga lahko pripravili za cilindrični tisk. Danes oblikovalec nariše vzorec in že naslednji dan je natisnjen na tkanino.«

Za njeno agencijo Alenka Marsh Design trenutno dela med pet do sedem oblikovalcev, in sicer iz Anglije, Italije, Slovenije, Nemčije in Irana. Z nekaterimi sodeluje redno, z drugimi občasno, vzorce pa ji dajo v komisijsko prodajo. Do sodelovanja jih je pripeljalo takšno ali drugačno mreženje. »Če se predstavljaš na Première Vision v Parizu in Munich Fabric Start v Münchnu, ki sta poleg Milano Unica najpomembnejša sejma tekstila na svetu, te oblikovalci zasujejo s ponudbami za sodelovanje. Tam se tudi vidi, kakšna konkurenca vlada med agencijami, ki ponujamo vzorce; na pariškem Première Vision se običajno predstavlja 250 agencij z vsega sveta,« je povedala.
 

Za hitro modo že nekaj dni po modni reviji

Med njenimi naročniki so vrhunske blagovne znamke, kot sta Emporio Armani in Victoria Beckham, svetovno priznani proizvajalci tekstila za visoko modo Clerici Tessuto, Achille Pinto in Ratti pa tudi velike verige trgovin Topshop, Reiss, Jaeger, Marks & Spencer, Zara, Promod, Cos in Asos kot tudi proizvajalci njihovega tekstila Lisa, Gallus, Akbaslar in Hantas. Naročniki pri njeni agenciji največkrat povprašujejo o določenem tipu vzorcev oziroma ji pošljejo brief, zbir tistega, kar jih navdihuje pri kolekciji, tudi barve, ki jih bodo uporabili, in tako oblikovalci, s katerimi sodeluje, izdelajo avtorske predloge.

»Za prestižne znamke je individualistična kreativnost oblikovalcev zaželena. Za hitro modo, ki se ravna po smernicah vrhunskih modnih hiš, pa je treba ponuditi podobne vzorce, kot jih je videti na njihovih revijah na znanih tednih mode, in to že nekaj dni zatem. Pred nekaj tedni so bile modne revije za prihajajočo pomlad in poletje v Milanu in Parizu in znamke hitre mode imajo zdaj že izoblikovan večji del kolekcij za poletje. Po tistem, kar so njihovi oblikovalci in predstavniki videli na revijah prestižnih znamk, bodo dodali le še glavne poudarke. Moje delo je tudi to, da identificiram, kaj bi naročnik potencialno potreboval. Denimo, ko sem pri Marniju videla vzorec rož, ki so videti, kot bi bile narisane na roko, sem vedela, da jih bo zagotovo želel eden od mojih naročnikov. Ko sem ga obiskala in mu to ponudila, je dejal, da ga že ima, da ga je kupil v Comu, in to le nekaj dni po reviji. Tako hitro gre vse to,« je povedala.

Se pa vzorci, ki jih uporabijo znamke različnih cenovnih razredov, razlikujejo še v enem pogledu. Vzorci za znamke hitre mode so povečini ponovljivi po celi tkanini ali obleki, prestižne modne znamke pa prisegajo na postavitev motiva na določeno mesto. Vse je seveda odvisno tudi od tematike, na katero je bila kolekcija zasnovana. Modna hiša YSL že leta uporablja živalske potiske, vsako leto pa jim na temo leopardjega vzorca dodajajo še nove.


 

Vedno unikatni in ekskluzivni

Je mogoče vedeti, ali morebiti ne hodimo v oblačilu, za katero je vzorec prispevala agencija Alenka Marsh Design? »Največkrat še sama ne vem, kje je bil vzorec uporabljen. Če ga prodam neposredno blagovni znamki, potem sledim objavam na njihovi spletni strani in tako tudi vidim, kdaj pridejo v prodajo. Če prodam vzorec proizvajalcu tekstila v Turčiji ali Angliji, se ta seveda lahko pojavi, denimo, na oblačilih Zara ali H&M in jih je v poplavi potiskov na globalnem trgu skorajda nemogoče izslediti.«

Po njenih besedah se vzorci vedno prodajajo kot unikatni in ekskluzivni, torej samo enkrat. »Podobni vzorci se morajo od že prodanih razlikovati v vsaj 30 do 40 odstotkih, kar pomeni, da morajo biti posamezni elementi drugačni in drugače postavljeni. Večina strank tudi zahteva, da podpišem klavzule o ekskluzivnosti, torej, da vzorci še nikjer niso bili uporabljeni, objavljeni ali oglaševani, po prodaji pa jih tudi nimamo pravice objaviti,« je povedala. Od strank je slišala za primer, ko so vzorec kopirali in si nakopali tožbo v višini 150.000 evrov. Stranka, ki je skopirala element z umetniške slike, pa je bila ob 250 tisočakov.

Čeprav se Alenka Marsh zaveda, da se bo z vse bolj trajnostno in ekološko usmeritvijo modne industrije oziroma zmanjšanjem proizvodnje tekstila zmanjšalo tudi število vzorcev, pa dodaja, da bi se več priložnosti za slovenske mlade modne ustvarjalce odprlo predvsem s pospešitvijo mednarodnega sodelovanja med slovenskimi šolami in fakultetami ter gospodarstvom. »Univerze iz tujine tesneje sodelujejo s podjetji. V Comu, denimo, velikokrat srečam študente iz oblikovalskih in umetniških šol celotne Evrope, ki pridejo za mesec ali dva na prakso v tekstilne tovarne. Ko začnejo delati pri kakšni blagovni znamki ali ustanovijo svojo znamko, pa postanejo tudi njihovi naročniki oziroma kupci.«