Umetnica, učiteljica, pravnica ... a najprej gospodinja

Nameni so dobri, realizacija pa katastrofalna, pišejo na Hrvaškem, kjer so posebno vroče debate na družbenih omrežjih. »Ženskam na Hrvaškem je dovoljeno delati! Devetnajsto stoletje vlada možganom. Popolnoma nazadnjaško. Piškot je piškot, ne pa politični pamflet. Še ena neumnost iz EU ...« Nekateri to kampanjo imenujejo seksistična, drugi keksistična, torej piškotna, celo Krašgate so jo poimenovali. Brez feminističnih očal se slišijo pripombe, da je bolj problematična napol prazna škatla piškotov.

Domaćica se je rodila leta 1957 in postala priljubljen posladek v gospodinjstvih nekdanje Jugoslavije. FOTO: Ronald Gorsić/Cropix

V podjetju Kraš so z akcijo hoteli poudariti, kaj vse počnejo ženske in da je skrb za gospodinjstvo skupno delo vseh njegovih članov. V naslednji fazi oglaševalske akcije naj bi spodbujali moške k prevzemu tovrstnih opravil in mlade k pravični porazdelitvi med vse družinske člane. In to še ni vse. Kot piše na spletni strani podjetja, ki ima sedež v Zagrebu, pozivajo vse, da postanejo del teh sprememb.

V anketi, ki so jo izvedli, namreč večina vprašanih tako odraslih kot mladostnikov meni, da ženske opravijo največ dela v gospodinjstvu. Zato Kraš pod ključnikom #IJaSamDomacica #JaCuDanas (tudi jaz sem gospodinja, tudi jaz bom danes) vabi vse, da za začetek podpišejo zahtevo za posodobitev besede domaćica v hrvaških slovarjih, potem pa preidejo od besed k dejanjem in s fotografijo ali videom pokažejo, kako močni so sami pri gospodinjskih opravilih. Podjetje napoveduje, da bo v dogovoru z Inštitutom za hrvaški jezik sprožilo tudi pobudo za spremembo in posodobitev definicije gospodinje v slovarjih.

Kot bi Božička oblekli v roza kombinezon

Dejan Verčič s katedre za tržno komuniciranje in odnose z javnostjo na FDV meni, da je Kraš začel zanimivo komunikacijsko kampanjo z namenom sprožanja sprememb na bolje. Ta je po njegovem razburila predvsem tradicionaliste, s tem pa je bil prvi cilj že dosežen. »Gre za hvalevreden poskus uvajanja širšega družbenega smisla v poslovanje podjetja in tovrstne prakse so v bolj razvitih državah že povsem običajne. Podjetja niso samo stroji za delanje izdelkov oziroma storitev in denarja, temveč tudi družbene institucije, ki pomembno vplivajo na naše doživljanje sveta.«

Marketinški strokovnjak Aljoša Bagola pa se sprašuje, ali sploh še drži staro komunikacijsko pravilo, da slaba publiciteta ne obstaja. »Ker živimo v ekonomiji pozornosti, si blagovne znamke prizadevajo poudarjati vrednote, zastopati relevantna stališča in vzbujati pozornost, zato govorijo o stvareh, ki so aktualne, ki imajo neki čustven naboj, taka so, denimo, rasna vprašanja ali opolnomočenje žensk. Danes si lahko hkrati zelo priljubljen in všečen, po drugi strani pa te del javnosti prezira in obsoja. Ko neka prijazna in zadržana blagovna znamka zakorači v spremembo, se javnost burno odzove, saj spremeni vsa njihova prepričanja. Kot da bi Božička preoblekli v roza kombinezon,« še dodaja Bagola, ki pozdravlja potezo Kraša. »Drznost, pogum in avanturizem so nujni in pomembni, zgolj kozmetične kampanje ne koristijo niti družbi niti trgu.«