Ugani, kdo pride na večerjo v slovensko morje

V teh dneh ni najbolj hvaležno pisati o toplem morju, saj so mu včeraj pred Piranom namerili »skandinavskih« 15 stopinj Celzija, kar je vsaj dve stopinji pod dolgoletnim povprečjem. Toda vreme nasploh nikakor ni običajno in je daleč od povprečja. To potrjujejo tudi veliki morski klobučnjaki (Rhizostoma pulmo), ki bi morali v tem času že zdavnaj odplavati iz našega morja, a jih je po pričevanju biologov in ribičev nenavadno veliko. Če so nas pred dvema mesecema strokovnjaki tolažili, da se klobuki v začetku maja odpravijo v večna lovišča, je zdaj vse drugače.

Veliki morski klobuki se še naprej zadržujejo v našem morju v velikih rojih in spravljajo naše ribiče v obup. Obtežujejo, potapljajo in tržejo jim mreže ter tako bistveno vplivajo na manjši ulov. Koprski ribič Renato Bonja, ki lovi tako s povlečnimi kot s stoječimi mrežami, se komaj prebije do pičlega ulova. Prepričan je, da bo klobukov tudi poleti več kot prejšnja leta, saj je v velikih rojih zdaj opaziti tudi nešteto komaj za pest majhnih klobučnjaških mladičev, ki bodo do poletja le še zrasli in najverjetneje ostali v našem morju.

Temu pritrjuje tudi biolog dr. Borut Mavrič z Morske biološke postaje NIB, ki klobuke opaža pri svojih rednih potopih in spremljanjih morskega življa. »Zdaj velikih klobukov skoraj ne bi smelo več biti v takih rojih, hkrati pa še ni uhatih klobučnjakov (Aurelia aurita), ki jih je sredi maja v našem morju po navadi že vse polno. Opažamo le posamezne primerke.«

Klobuki so se izrazito množično pojavili že januarja, ko je bilo morje toplejše kot v običajnih zimskih mesecih v preteklosti. Prav višje temperature oceanov so eden od vzrokov za množične pojave različnih vrst meduz v morjih po svetu. Drugi vzrok je ribiški prelov, s katerim človek posega v ravnovesje prehranjevalne verige v morju. Tretji vzrok pa so onesnaževanje in drugi človekovi posegi v morje (na primer betoniranje obale).

Čeprav je morje trenutno hladnejše od povprečja, se temperatura vseh svetovnih morij in oceanov, še bolj pa Sredozemskega, nenehno in postopoma zvišuje.

Mali morski pes in kaval ali konj v Akvariju Piran. FOTO: Jure Eržen/Delo

V 20 letih za dve stopinji

Sredozemlje pokriva dobrih 2,5 milijona kvadratnih kilometrov površine in mu pravijo mini ocean. Zanj je značilna negativna vodna bilanca, ker iz njega izhlapi več vode, kot je prinesejo reke ali padavine. Gladino in s tem višino morja ves čas uravnava prodor morja iz Atlantika skozi Gibraltarsko ožino. Sredozemsko morje ključno vpliva na podnebna dogajanja v regiji in je hkrati bolj občutljivo za klimatske spremembe in vpliv človeka.

V strokovni reviji založnika Elsevier Regional Studies in Marine Science je skupina raziskovalcev letos objavila obsežen članek o trendih temperaturnih sprememb površine Sredozemskega morja. Njihove raziskave kažejo, da se je od leta 2003 do 2019 temperatura te vsako leto povišala za 5,5 stotinke stopinje, v celotnem obdobju torej za 0,9 stopinje Celzija. Najpočasneje se ogreva v Alboranskem morju (najzahodnejšem delu Sredozemlja), za le dve stotinki stopinje na leto, in najhitreje v Jadranu (za sedem stotink stopinje na leto). Razlike so tudi po letnih časih: najhitreje se Sredozemsko morje ogreva poleti in pozimi, počasneje spomladi in še počasneje jeseni.

Balestra v akvariju Piran. FOTO: Boris Šuligoj 

Skrb vzbujajo podatki piranskih oceanografov. Fizik dr. Vlado Malačič je za Delo povzel nekaj podatkov, ki jih beležijo na Morski biološki postaji Piran. Dalj časa, od leta 1985, vendar le enkrat na mesec, merijo temperature na svoji točki F, ki je 1,3 kilometra od Punte Piran. Veliko pogosteje (vsake pol ure, vendar šele od leta 2002) pa lahko zajemajo podatke z oceanografske boje Vida, ki je 2,3 kilometra od Punte. Na točki F so opazili, da je trend rasti temperature v 36 letih (30 centimetrov pod gladino) le tri stotinke na leto, pri dnu pa štiri stotinke na leto. Na Vidi merijo na 2,3 metra globine, kjer je temperatura naraščala celo za 1,4 desetinke stopinje na leto, v globini 21 metrov pa za eno desetinko stopinje. Ko so primerjali trend rasti na postaji F za enako (krajše) obdobje (od leta 2002), pa so bile rasti temperatur zelo podobne tistim z boje Vida.

Iz tega sklepamo, da se v severnem Jadranu morje ogreva še hitreje kot v Jadranu nasploh in seveda precej hitreje kot v Sredozemlju. Predvsem pa se ogreva v zadnjih 20 letih hitreje, kot se je prej. Če je trend ena desetinka na leto, se je naše morje v 20 letih ogrelo za približno dve stopinji, kar je izredna rast. Toda Vlado Malačič opozarja, da je ta podatek vseeno treba jemati z rezervo, ker gre za kratko obdobje merjenja na boji Vida. Temperature severnega Jadrana hkrati nihajo veliko bolj od povprečja v Jadranu in še bolj od tistih v Sredozemlju. Hitrejše spremembe so tukaj zelo odvisne od plitvosti morja, vetrov in količine padavin ter posledično od pritokov sladke vode.

Slanost ne niha tako kot temperatura

Vlado Malačič nas opozori, da nimajo dovolj podatkov o slanosti morja oziroma da dosedanja merjenja ne kažejo večjih sprememb v slanosti morja. Višje temperature morja in višanje njegove gladine bi morali vplivati na slanost, očitno pa je ta proces veliko bolj zapleten, kot se morda zdi.

Navedbe Vlada Malačiča s svojega zornega kota potrdi eden najstarejših solinarjev in dolgoletni vodja proizvodnje podjetja Soline iz Seče Dario Sau. »V Solinah imamo podatke o slanosti morja, ki jih zajemamo najmanj od leta 1960. Nikakor ne opažamo, da bi se v povprečju slanost kaj bistveno spremenila. Res opažamo velika nihanja. Trenutna slanost znaša 42 promilov, kar pomeni, da bi iz 1000 litrov morja pridobili 42 kilogramov soli. To je izredno visoka slanost, ki je posledica letošnjega dolgoletnega pomanjkanja padavin in pičlega pritoka rek. Slanost morja sicer pri Sečoveljskih solinah niha med 30 in 40 promili (v Tržaškem zalivu pa znaša v povprečju med 35 in 37 promili), toda v povprečju smo zmeraj pri istih koncentracijah soli,« ugotavlja Dario Sau.

Fizik Malačič pojasnjuje, da višje temperature morja vplivajo na raztezanje in s tem redčenje vode (torej bi morala slanost pasti), vendar tega pri analizah slanosti še niso potrdili. Tudi zaradi taljenja ledenikov in višanja morske gladine bi pričakovali, da se bo slanost nižala, a meritve tega niso potrdile.

Veliki morski klobuk (Rhizostoma pulmo) v družbi s plaščarji iz rodu salp v kolonijah, ki jih vidimo v ozadju. FOTO: Borut Mavrič

Rolling stones v našem morju

Čeprav številni ljubitelji morja tega ne vedo, premore tudi slovensko morje več vrst kamenih koral. Med njimi so kolonije posebnih okroglih kamenih koral, ki merijo manj kot deset centimetrov v premeru in se po dnu kotalijo, zato so jim znanstveniki nadeli ime korale​ Rolling stones. Nekaj so jih, denimo, odkrili pri rtu Ronek med Strunjanom in Izolo. Biogene kamene tvorbe opažajo tudi nekoliko stran od priobalnega pasu. Toda globalno segrevanje morij in oceanov vpliva na bledenje koral, nas je opozoril biolog in specialist za biodiverziteto dr. Lovrenc Lipej, prav tako z Morske biološke postaje NIB. Posledic segrevanja morja ne čutijo samo korale v tropih, ampak celo v našem morju. »V slovenskem morju smo našli celo 68 centimetrov veliko kolonijo sredozemskih kamenih koral in kolegica je na njej odkrila kar 130 vrst morskih organizmov (nevretenčarjev). To pomeni, da so izjemen biogradnik, ki v sebi gosti orjaško število pridnenih nevretenčarjev. Bledenje povzroči njihove pogine, temu pa sledijo okoljske katastrofe. Zato preučujemo, kako bi kamene korale gojili in pomagali k njihovi repopulaciji,« pravi Lipej.

Višje temperature morja neposredno vplivajo na pojav tropikalizacije. S segrevanjem morja, ki ga zaznavajo že desetletja, se v severnejše dele Jadrana prebijejo ribe, ki jih prej tu nismo opažali.

»Ribe niso sposobne regulirati telesne temperature, zato so za spremembe še toliko bolj občutljive. Najbolj značilna predstavnica tropikalizacije oziroma toplejšega morja, ki se je iz Atlantika in severozahodnega Sredozemskega morja prebila v severne predele Jadrana, je skakavka (Pomatomus saltatrix). Poleg nje so se zaradi toplejšega morja k nam preselile tudi balestre (Balistes capriscus), delfinka ali lampuga (Coryphaena hippurus), črnuh (Centrolophus niger) ali napihovalka (Sphoeroides cutaneus). V nasprotju z vsemi omenjenimi pa skakavka povzroča resen problem. Je trdovraten plenilec, ki pleni predvsem ciplje. Poleg tega pomori veliko več rib, kot jih potrebuje za prehranjevanje,« razlaga Lovrenc Lipej in dodaja podatek, da so hrvaški ihtiologi (dr. Jakov Dulčić) že leta 2003 zabeležili, da so v Tarski vali istrski ribiči nenadoma ujeli 1,5 tone skakavk, to je rib, ki jih domači ribiči nikoli prej niso videli ali prepoznali. Skakavke so v spodnjem toku reke Neretve zdesetkale populacije glavatega ciplja, izredno pomembnega za lokalno ribištvo.

Lovrenc nam pove primer, kako so skakavke ribiču pregriznile ciplja, ujetega na trnek, še preden mu je uspelo ribo potegniti iz morja. Marsikje v Sredozemlju delajo škodo v ribogojnicah, saj pregrizejo mreže, pobijejo več rib, kot jih pojedo, hkrati pa gojene ribe preprosto zbežijo iz gojišča skozi nastale luknje.

Tudi slovenski ribiči tarnajo, da ulovijo veliko več skakavk kot cipljev, potem pa s skakavkami ne zaslužijo veliko, ker jih ljudje ne poznajo ali ne cenijo toliko kot ciplje. Kako pomagati do ravnovesja v morju? Morda bi lahko dovolili posebne izredne izlove skakavk. Hrvaški biologi poročajo, da so v zadnjih letih kar osemkrat opazili morskega psa makoja (Isurus oxyrhinchus), ki najraje pleni prav skakavke. Če jih že delfini ne morejo pospraviti dovolj, bi morda morski psi pomagali. A teh si v Jadransko morje želijo zgolj biologi, kopalci nikakor ne. In vse to samo zaradi dveh stopinj toplejšega morja.