Neomejen dostop | že od 9,99€
Tupperware, za marsikoga po svetu še vedno sinonim za plastično posodo, je na robu bankrota. Ob močni konkurenci občutno cenejših plastičnih posod za shranjevanje, manjši potrebi po shranjevanju živil zaradi predpripravljene hrane ter že desetletja nepriljubljeni prodajni taktiki »od vrat do vrat« se prodaja njihovih izdelkov drastično zmanjšuje.
Tupperware je, kot piše BBC, sinonim za vsako plastično posodo in predvsem mlajše generacije sploh ne vedo, da gre za blagovno znamko, ki jo je pred 77 leti ustanovil Earl Tupper. Inovator iz Massachusettsa je odkril način, kako stranski proizvod iz industrijskega obrata, kjer je delal, spremeniti v izboljšavo plastike, ki jo je imenoval poli-T. Plastika je namreč na začetku dvajsetega stoletja, ko je bila odkrita, veljala za nezaželeno v gospodinjstvu, mastno, smrdečo in tako neprimerno za shranjevanje hrane.
Tupper je predstavil svoje izdelke po drugi svetovni vojni, leta 1946. Toda sprva nihče ni razumel njegovih posod in kako jih uporabljati. Največja težava je bil sicer zelo inovativen in kvaliteten pokrov za zapiranje, ki je toliko zmedel potrošnike, da so marsikateri izdelek vrnili v trgovine, češ da pokrov ne ustreza. V resnici pa ga niso znali odpreti oziroma zapreti.
Prodaja je bila zelo slaba, vse dokler se Tupper ni povezal z Brownie Wise. Ločena mama samohranilka, ki bi jo lahko imenovali za prvo vplivnico v svetu oglaševanja, je sprva delala kot prodajna zastopnica za podjetje z opremo za dom Stanley Home, ki je svetu predstavilo »domačo nakupovalno zabavo«. Prodajno metodo, ki je dala priložnost ženskam, da izdelke nakupijo skupaj s prijateljicami, znankami in sosedami ob čaju in piškotih, in ne več na pragu hiše. Wisova je do Tupperja pristopila z idejo, da bi enako metodo uporabili izključno za njegove izdelke.
Kot prva hostesa tupperwara je na domovih in tudi prek amaterskih videoposnetkov na zabaven način prikazovala, kako tupperware ne pušča in se ne zlomi. Izdelke, polne hrane, je prevračala in metala po sobi. Tupper jo je leta 1951, po tem, ko se je dolgo upiral neposredni prodaji izdelkov, imenoval za direktorico prodaje.
Na prvi pogled je bila Wisova s svojimi norimi posnetki nenavadna izbira za direktorico. A uspelo ji je pridobiti skupino privržencev, ki jih je učila o metodi zabavne prodaje (kar danes počnejo spletni vplivneži, ko pred zasloni odpirajo izdelke in razglabljajo o njih) in katerih število se je vztrajno večalo.
Pri tem so ji bile v pomoč velike družbenoekonomske spremembe v povojnem obdobju. Ko se je druga svetovna vojna končala, so ameriška predmestja postala zelo zaželena za ustalitev z družino. Možje so pričakovali, da se bodo vrnili na svoja predvojna delovna mesta, in so številne ženske, ki so se med vojno vključile na trg dela, izrinili iz službe in jih spodbujali, naj ostanejo doma z otroki. Očarane nad valom potrošništva kot posledice povojne blaginje, ki je v trgovine vsak dan pripeljal nove mikavne izdelke, so tudi same želele zaslužiti nekaj dodatnega denarja. »Tupperware je ponudil fleksibilno delo ženskam z domačimi obveznostmi, ki so še želele delati. To je bil čas, ko je še vedno veljalo, da je ženska, ki je hodila v službo od devetih do petih, slaba žena in mati. Za matere samohranilke, kot je bila Wisova, je bilo pogodbeno, občasno delo odlična rešitev. »Ničesar ni, česar ženska ne bi mogla narediti, če se potrudi,« je eden izmed njenih slavnih citatov. To so bile ameriške sanje za ambiciozne ženske, matere samohranilke, ločenke, starejše neporočene ženske in tiste z nižjimi dohodki. Ženske so tako lahko zaslužile nekaj svojega denarja, s katerim so si lahko privoščile nekaj luksuza,« piše Alison Clarke, zgodovinarka z dunajske univerze in avtorica knjige Tupperware: The Promise of Plastic in 1950s America.
V Sloveniji so bile "luksuz" pampers planice Tupperwarove izdelke je ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, vse do začetka vojne leta 1991, skupaj z možem prodajala tudi Suzana Pibernik. »V trgovinah so bile na voljo le smrdeče plastične posode, ki smo se jih vsi izogibali. Z možem sva hodila v Trst, kjer je bilo eno izmed prodajnih središč za izdelke tupperware. Tam so potekale predstavitve izdelkov za prodajalce, tam smo naročali in prevzemali pakete, kataloge, se izobraževali in mrežili. Pred tem in po tem sem spoznala kar nekaj drugih mrežnih načinov prodaje, a ta je bil najbolj transparenten in pošten. Tukaj si moral trdo delati, ampak dogovorjeno si vedno tudi dobil. Drugi so tisti čas obljubljali sanje, da boš vse življenje dobival mesečne rente, če boš le pridobil dovolj prodajalcev, kar je bilo zavajajoče. Tega pri Tupperwaru ni bilo. Tudi odstotki za vodje skupine so bili minimalni, poudarek je bil na prodajalcih, s čimer se res nihče ni počutil ogoljufanega. Tudi kvaliteta izdelkov je še danes nesporno najboljša in brez težav pogledam v oči vsaki od strank. Sama od tistega obdobja, ko sem aktivno delala zanje, še nisem kupila enega kosa nove plastične posode.« Kar se tiče opolnomočenja žensk, Pibernikova med ZDA in Slovenijo vidi večje razlike. »Ženske so v Sloveniji delale in nič ni bilo sramotnega pri tem. Je pa bilo pomanjkanje. Kljub temu da sem imela inženirsko plačo, si nisem mogla privoščiti otroških plenic za enkratno uporabo, zaradi česar sem tudi začela dodatno delati kot prodajalka izdelkov.« V Sloveniji je bilo po njenih besedah tudi več moških prodajalcev kot le nekaj odstotkov, kakor je veljalo za ZDA. Razlike pa so bile tudi v zabavah. »To, kar smo imeli pri nas, ne bi opisala kot zabave, kajti v nasprotju z ZDA so bile naše ženske utrujene od službe in socialnih stikov v njej, zato niso bile najbolj navdušene za novo povezovanje. So pa imele potrebe po kvalitetni plastični posodi. In Tupperware je to potrebo s svojimi izdelki zadovoljil.«
Zabave so bile po njenih besedah tudi način za povezovanje s prijatelji in sklepanje novih poznanstev. Čeprav se je vse dogajalo v dnevnih sobah, so bili dogodki način za odmik (čeprav le začasen) od intenzivnega gospodinjskega dela, ki se je v tistem obdobju pričakovalo od žensk.
Domače zabave tupperware v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja so postale edini način za nakup izdelkov iz linije polietilenskih plastičnih posod za shranjevanje. S to strategijo so do leta 1958 povečali prodajo na deset milijonov dolarjev na leto, kar je danes enakovredno stotim milijonom dolarjev, Wisova pa je postala prva ženska, ki se je pojavila na naslovnici poslovne revije Business Week s svojim sloganom »Če opolnomočimo ljudi, bodo oni zgradili podjetje«.
Vedela je, da je mreženje ključ do uspeha, pa tudi da morajo ženske prodajati ženskam (samo pet odstotkov prodajalcev tupperwara je bilo moških, običajno kot del ekipe moža in žene). Še zdaleč ni bila promotorka patriarhata, kot jo je želel okarakterizirati drugi val feminizma, ampak odločna, neodvisna ženska, ki je promovirala idejo, da je »edini pravi način za pomoč ljudem v težavah ta, da jim omogočimo, da si pomagajo sami«, meni Clarkova. Zabave tupperware niso cvetele samo v predmestjih ali med belimi ženskami. »Temnopolte in latinskoameriške ženske, matere samohranilke in ločenke so tvorile manj vidno silo za širitvijo tupperwara,« še ugotavlja.
Brownie Wise je postala izjemno slavna, kar pa ni bilo pogodu Tupperju, ki jo je na njenem vrhuncu, leta 1958, ko so ji mediji začeli pripisovati zasluge za uspeh podjetja, brez razloga odpustil. Kot pravi njen biograf Bob Kealing, so jo odpustili brez delnic, zgolj z odpravnino v višini letne plače ter prepovedjo omemb o njej v podjetniški literaturi. V poznih 90. letih je Tupperware ustvaril več kot milijardo dolarjev prodaje, po ocenah Alison J. Clarke pa se je vsaj ene izmed zabav tupperware udeležilo 118 milijonov ljudi. Tupper je istega leta podjetje zaradi strahu pred davkarijo prodal in se z bogastvom preselil na Kostariko, kjer je leta 1983 tudi umrl. Patenti so se njegovim izdelkom večinoma iztekli v osemdesetih letih.
Danes podjetje javno kotira na delniških trgih. Prodaja se v manj kot stotih državah, čezmorska prodaja ustvari več kot polovico prihodkov, njegov največji trg pa je Indonezija. In čeprav stranke morda niso več vseprisotne v Združenih državah, še vedno prodajajo ameriške sanje ženskam v državah v razvoju. A to ne pomaga ceni delnice, ki je v zadnjih štirih letih s 40 dolarjev strmoglavila na 1,3 dolarja. Kot piše BBC, se je podjetje glede na ostro konkurenco, ki je skopirala njegove ideje, še dolgo zelo dobro držalo. Prizadevanje za diverzifikacijo strategije, vključno s prodajo v ameriški maloprodajni verigi ter prodajo na spletu, so po pisanju BBC prišla prepozno. Brez izdatne finančne injekcije bo njegov konec kmalu tu, dodajajo.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji