Trifolium: Nova arhitekturna posebnost v Medani

Trifolium je še neodkrita posebnost. Od zunaj, ne glede na to, s katere strani gledamo, ni mogoče razbrati, za kaj tu sploh gre. Vodnjak, nizek kovinski zid in nerazumljiva okrogla odprtina v zemlji, velika kovinska vrata in dve luknji v hribu, če gledamo z druge strani. Lahko bi šlo za ostanke lokalne forme vive, morda pozabljene elemente borjača, ki jih je kdo dal na stran za kasnejšo rabo. Najbrž tudi zato tako veliko ljudi, celo iz bližnjih vasi, sploh ne ve, da je na enem od brežičkov pri Medani v zadnjih treh letih rasla taka stavba: arhitekturna, inženirska in pravzaprav svetovnonazorska posebnost.

Tako kot nova, popolnoma vkopana vinska klet ne štrli v veduto, ki je v teh krajih milo rečeno že precej zapolnjena, investitor ne obremenjuje narave okoli nje. Kristian Keber je visoko izobražen biodinamični vinar in permakulturni snovalec. Klet v resnici še ni uradno odprta; čaka na marec, ko bodo od začetka gradnje minila simbolična tri leta – pa tudi malce na pravo luno. Kako pomembni so za Kebra ti principi, potrjuje vse drugo tu: podzemna struktura je zasnovana kot triperesna deteljica, Trifolium repens, na katero je ob obisku v teh krajih opozoril eden pomembnejših svetovnih biodinamikov Alex Podolinsky: »Varujte belo deteljico,« je naročil. Ta drobna, skoraj neopazna rastlina namreč ljudem, ki znajo razbirati globlje pomene različnih ekosistemov, da vedeti, da je naokoli prst, ki je dobra za trto.

Krajček za odmik

Malo ljudi se je v resnici že spustilo v Trifolium – tisti, ki so se, pa nevede v opisovanju začenjajo uporabljati izraze, ki jih povezujemo s sakralnimi objekti: kapelica, svetišče ... Tudi Keber potrdi: »Da, tu je nekaj več, tu je vmes nekaj spiritualnega. Tu je moja pavza od vsakdanjega življenja vinarja. Tu je moj krajček, kjer se skrijem, kadar imam vsega preveč.« Nihče pa ne reče katedrala, na primer: v nasprotju z vtisom, ki ga puščajo fotografije, ima namreč klet komaj približno tristo kvadratnih metrov, ki se pod zemljo razporedijo v dva nivoja.

Najbolj presenetljivo je, da je v prostoru, ki deluje pravzaprav prazno, taka množica detajlov. Keber navdušeno najprej pokaže na pilote, ki obdajajo vse te obline. Te so v zemljo vlili najprej, potem pa ob njih izkopali luknjo za klet. Dobili so stene, ki so žive. Ne le da se bodo počasi krušile, kajti to pač počne fliš, v katerem tako radostno tu uspeva trta. Peščenjak in lapor, nekje suha, nekje prepredena z majhnimi žilami podzemne vode, se izmenjujeta v subtilnem vzorcu, kamenček ni enak kamenčku. Misel se nehote vrne k pripovedi Kristiana Kebra, da mu je všeč izčiščena sodobna arhitektura – in hkrati Antoni Gaud​í​. Dejstvo, da ti stena počasi odpada, za vse druge zveni kot grožnja in napaka, tu pa je naravi puščeno, da se sama izbrusi v končno stabilno obliko.

Kako v klet uvesti svetlobo

Pred gradnjo je dal investitor svojemu prijatelju, koroškemu arhitektu Markusu Klauri iz biroja Lendarchitektur, dva pogoja: na streho se mora vrniti zelenjavni vrt njegove none, ki je obdelovala zemljo, kjer zdaj stoji klet. In drugo: stavba mora delovati tudi zunaj vodovodnega in električnega omrežja. Vmes so se dogovorili še, da ravni zidovi in pravi koti niso potrebni. Keber ponazori: »Zato pravim, da je ta prostor nekaj več. Tu je, da mi prinese energijo. Kdor potrebuje klet samo zaradi praktičnosti, se ne bo tako lotil: palete so kvadratne in najbolje je, če so potem taki tudi zidovi. A jaz eno tako klet že imam, na družinski kmetiji pri Krminu.«

Arhitekt ga je zelo dobro slišal in odlično sta se ujela, se spominja. Ne nazadnje v teh krajih in pri teh ljudeh ni tujec: načrtoval je tudi klet za kis, ki stoji pri znanem Jošku Sirku v Krminu, delal na Krasu pri vinarju Vodopivcu. Marsikdo pa se bo biroja morda spomnil po razglednem stolpu blizu Celovca, najvišjem na svetu, ko gre za leseno gradnjo, po kateri je biro tudi najbolj poznan.

Izjemno pomembno se je tako investitorju kot arhitektu zdelo vprašanje, kako v klet uvesti svetlobo, pri čemer se niso hoteli zanašati na elektriko, čeprav napeljava je. Prav anekdotično: idejo za rešitev sta tako investitor kot arhitekt dobila sočasno na dopustu. Keber se je zagledal v znamenite terme v Tbilisiju, množico kupol z odprtino na stropu. Arhitekt pa je, neodvisno, predlagal čisto enako idejo.

Luknje na vrhu kupole tudi ne bodo zaprli: če dežuje, teče v klet. Keber zanika, da bi v hudem nalivu lahko poplavilo. Namreč: v spodnji etaži so ogromna vrata, ki se odpirajo proti zahodu. To ustvari dovolj prepiha, da se vse skupaj učinkovito posuši. Pa tudi, pravi, redko dežuje prav naravnost, tako da le malo kapelj pride v notranjost. Pač pa se je izkazalo, da nastopi obdobje, ko poletno sonce skozi luknjo pade pod takim kotom, da segreva sode, kar se bo tudi uredilo, meni Keber, ko bo luknjo deloma zarasel bršljan.

Izjemni so detajli, ki so jih ustvarile različne tehnike obdelovanja betona: od odtisov lesenih deščic v kupolah do štokanega betona v vencu in metličenega na tleh. Prava manufaktura. Keber se pri tem naklonjeno spomni izvajalcev. Mnogi so se temu projektu odrekli. Po domače povedano, težko je dobil zidarje: preveč ročnega dela za premalo dobička. Spet se je našel prijatelj, gradbenik Aleksander Bačovnik (Neptor), z ekipo, pretežno iz Bosne. Ne le da so mojstrsko opravili delo, Kebra so razveseljevali s svojo radostjo do življenja: »Lepe osebe.« Vsako jutro so že navsezgodaj zbirali lesene ostanke z gradbišča, ob pol dvanajstih je bila že sveže pečena peka za vse, praznik, se smeji Keber.

Grozdje pride skozi vodnjak

Klet sicer lahko imenujemo z nabožnimi izrazi, vendar pa mora vseeno biti uporabna, tudi če je majhna. Kebrovi imajo domicil – že zadnjih tristo let – nekaj kilometrov niže, pri Krminu, že v Italiji. Krasno biodinamično posestvo je znano po imenu Kristianovega očeta Edija, z lepo tradicionalno kletjo. Obdelujejo dvanajst hektarov, zasajenih predvsem s tremi lokalnimi sortami: rebulo, istrsko malvazijo in friulanom. Tu, v Medani, pa je Kristian podedoval dva hektara, zapuščino nona Romana. Tu kletari povsem po svojih principih – in te je bilo treba vgraditi v ustroj kleti.

Njegova vina niso sortna, ampak poudarjajo in povzdigujejo teritorij kot chiantiji, bordojci, burgundci ... Na etiketi tistih, ki jih imajo v Krminu, je največji napis Collio, kot pač rečemo italijanski strani, pri teh tu pa Brda. Zvršča jih ne le v sodu, ampak že v vinogradu – jih torej ne sadi več skupaj po sortah. Ta, ki prihajajo s slovenske strani, so macerirana, tudi peclja ne. Zato delo poteka takole: tisti vodnjak na vrhu je pravzaprav vhod za grozdje. Ko ga stresejo s prikolice, pade naravnost v sod, kjer vre. Ko je fermentacija končana, sod – ta je na koleščkih – obrnejo na glavo in vse skupaj skozi luknjo v stropu stresejo etažo niže, naravnost v prešo. Od tod pa gre vino na zorenje v sode in tri betonska jajca.

Keber stopnjo tehnologije, ki jo uporablja, pojasni takole: »Ne potrebujem tesle. Meni je kolo ravno prav.«

In še to: v enem od zračnikov te kleti že gnezdijo ptički.