Tri minute in tri sekunde sanj

Leto 1971 je dalo svetu sanje. Za tri minute in tri sekunde sanj. Še vedno jih sanjamo, si predstavljamo svet brez vojn, religij, državnih meja, lastništva … Ob teh besedah se v mislih kar samodejno prikrade znani glas Johna Lennona in zvok klavirja, belega sredi bele sobe, in ob pevcu Yoko Ono z vranje črnimi lasmi v beli obleki. Imagine izzveni in z njo, se vselej znova zdi, da tudi iluzija miru.



O eni najslavnejših pesmi vseh časov in največjem darilu Johna Lennona svetu, kakor so jo opisali pri reviji Rolling Stone, je težko povedati kaj novega, tudi nizanje vsebine je nesmiselno, saj ga verjetno ni besedila, ki bi ga znalo na pamet toliko ljudi, ne da bi pravzaprav to sploh vedeli. Je kakor sanje, ki so se za vselej zarezale v podzavest.

Tudi družbeni vpliv pesmi je izjemen, ne glede na to, da je John Lennon, ki je s Paulom McCartneyjem ustanovil eno največjih glasbenih skupin vseh časov, The Beatles, zaradi nje za vselej ostal sanjač. In čeprav pesem, uvrščena na istoimenski album, govori o miru in ljubezni, enotnosti in sožitju, bi lahko bila politično oporečna – če je ne bi pevec le malo posul sladkorjem, kot je sam dejal.
 

Zapleteni časi za Johna

Nastajala je v času, ko je bilo življenje takrat okoli 30-letnega Lennona polno sprememb. Leta 1969 so se Beatli sprehodili po znameniti Abbey Road, kakor se imenuje album, ki so ga zadnjega posneli skupaj; Let It Be je izšel leto pozneje, 8. marca, približno mesec po tistem, ko je že globoko razklana skupina dokončno razpadla, in je bil večinoma sestavljen iz pesmi, narejenih prej.



Lennon, ki so ga vse bolj vznemirjale družbenopolitične razmere, zlasti ameriška vpletenost v vietnamsko vojno, je bil že poročen z Yoko Ono, avantgardno umetnico, ki ji stereotipno pripisujejo najprej vzrok za razpad pevčevega zakona, nato še skupine. Skupaj sta počela vse, tudi ustanovila skupino Plastic Ono Band, ki sta se ji med drugimi pridružila nekdanja člana Beatlov, George Harrison in Ringo Starr, ter izdala tri konceptualne albume. Leta 1970 je izšel prvi Lennonov solistični album John Lennon/Plastic Ono Band z znamenito himno delavskega razreda Working Class Hero; album so kritiki sicer pohvalili, ni pa dosegel komercialnega uspeha, kakršnega je bil navajen kot član Beatlov.

Imagine je dokončal na začetku leta 1971, neko jutro malo po tistem, ko je Yoko Ono za rojstni dan podaril znameniti Steinwayev klavir, pobarvan v belo. Žena je sedela ob njem, kakor je mogoče prebrati v številnih opisih tistega dne, a je imela pri tem bistveno več.

Za pesem ga je navdihnila njena knjiga avantgardne poezije Grapefruit iz leta 1964, a so ji soavtorstvo za Imagine uradno priznali šele leta 2017. John Lennon je to sicer že sam priznal in obžaloval, tudi v intervjuju za BBC 6. decembra 1980, dva dneva pred smrtjo. »Pravzaprav bi moralo biti avtorstvo zapisano kot Lennon-Ono, saj je veliko, tako besedila kot koncepta, njenega. Toda takrat sem bil bolj sebičen, bolj mačističen, in sem izpustil omembo Yoko kot soavtorice,« je med drugim dejal. To je bila po svoje, kakor je v spletni reviji Slate mnogo pozneje zapisala Nell Beram, soavtorica biografije o Yoko Ono, pravična izmenjava: Yoko je podarila Johnu Imagine, John pa je povrnil življenje njeni knjigi Grapefruit.
 

Recept za uspeh

Imagine so posneli v zadnjih majskih dneh, v Ascot Sound Studios, Lennonovem hišnem studiu v Tittenhurst Parku, kjer sta živela do avgusta 1971, ko sta se preselila v New York. Prvotna zamisel je sicer bila, da bi jo posneli kar v snežno beli sobi zakoncev, kjer je nastal video, toda akustika je bila preslaba. Snemanje so menda končali v nekaj minutah, pesem so šli skozi trikrat in izbrali drugi posnetek, na katerem igra klavir in poje Lennon, Klaus Voorman, tudi član Plastic Ono Band, je na bas kitari, Alan White na bobnih, The Flux Fiddlers na godalih. Kot producent je poleg Lennona in Yoko Ono podpisan Phil Spector.



Naslovna skladba Imagine je izšla dober mesec po izidu istoimenskega albuma, 11. oktobra, in kmalu zlezla na vrhove lestvic ter postala najbolje prodajana pesem v Lennonovi samostojni karieri. Zrasla je v odo humanizmu, prošnjo za mir in enakost med vsemi ljudmi, čeprav je z verzom Predstavljaj si, da ni nebes zbodla nekatere verske skupine.

Po knjigi Geoffreyja Guiliana Lennon in America jo je sam opisal kot antireligiozno, antinacionalistično, antikonvencionalno in antikapitalistično, a je bila zato, ker ji je dodal nekaj sladkorja, takoj sprejeta. »Zdaj razumem, kaj je treba storiti. Politično sporočilo je treba politi z nekaj medu,« je dejal. V odprtem pismu Paulu McCartneyju, objavljenem v britanski reviji Melody Maker, je zapisal: »Torej misliš, da Imagine ni politična pesem!? To je Working Class Hero s sladkorjem za konservativce, kakršen si ti! Očitno nisi razumel besedila. Predstavljaj si!« Sam jo je nekoč okarakteriziral celo kot komunistični manifest.
 

Dvaindvajset vrst čiste vere v ljudi

Revija Rolling Stone je pesem leta 2004, ko jo je uvrstila na tretje mesto lestvice 500 najboljših pesmi vseh časov (na zadnji lestvici je na 19. mestu), opisala kot 22 vrst veličastne odkrite vere v moč sveta, združenega v cilju, da se popravi in spremeni. Takrat si ni mislil, da bi lahko pesem postala nekakšna himna, se je spominjala Yoko Ono ob 30. obletnici: »Imagine je to, v kar je John verjel: da smo vsi ena država, en svet, en človek.«



Ko je 8. decembra 1980 umrl pod streli Marka Chapmana, je dobila pesem nov pomen, smo lahko brali ob obletnici albuma pred enim mesecem. A v resnici njeno bistvo ostaja enako, spreminjale se le okoliščine, v katerih si zamišljamo svet, kjer bi vsi ljudje živeli v miru.

Dan po Lennonovi smrti jo je v londonski areni Wembley izvedla skupina Queen, leta 2001 jo je Neil Young zapel na koncertu, namenjenem gasilcem, žrtvam v napadu na ZDA 11. septembra 2001, štiri leta pozneje Madonna na dobrodelnem koncertu za žrtve cunamija, prepevali so jo na olimpijskih igrah in številnih drugih športnih dogodkih … Priredbe je izvedlo skupaj več kot 200 izvajalcev, je podatek, ki nam ga da angleška wikipedija, in seveda so jo prepevali tudi v tej pandemiji.

​Nemogoče si je predstavljati svet brez Imagine, so še zapisali pri Rolling Stone, in potrebujemo jo bolj, kot smo kdaj sanjali.