Ko je leta 1953 kraljica Elizabeta II. v Westminstrski opatiji sedla na starodavni kraljevi prestol iz leta 1308, v roke prejela vladarsko jabolko, nato žezlo ter v najpomembnejšem trenutku kronanja še krono svetega Edvarda, jo je njen tedaj štiriinpolletni prvorojenec, prestolonaslednik Charles, kot kažejo ohranjeni črno-beli televizijski posnetki, gledal z balkona ob svoji babici, kraljici materi. Čez mesec dni bo sam sedel na ta sedemstoletni prestol, ki so ga zadnje štiri mesece restavrirali za to priložnost, na glavo pa mu bo canterburyjski nadškof Justin Welby posadil krono svetega Edvarda.

Kraljica Elizabeta II. na svoj veliki dan z ožjo družino in drugimi člani kraljeve družine v Buckinghamski palači. Njen sin Charles, zdaj kralj, je bil tedaj star štiri leta in pol. FOTO: PA/ royal.uk

Krona svetega Edvarda je najbolj sveta od vseh kraljevih kron, eden najpomembnejših kosov kronskih draguljev in eden najstarejših simbolov britanske monarhije. Tudi njena uporabna vrednost je omejena le na kratek trenutek, vrhunec kronanja, a ji po drugi strani blizu lahko pridejo celo navadni smrtniki, če pridejo v Londonski Tower. Od tam so jo, da bi jo po velikosti priredili novi vladarski glavi, v začetku lanskega decembra sicer začasno umaknili izpred oči javnosti.

Na vrhuncu kronanja bodo Karlu III. na glavo posadili krono svetega Edvarda, ki jo je leta 1661 izdelal kraljevi zlatar sir Robert Vyner po vzorih prvotne srednjeveške krone, ki naj bi pripadala kralju in svetniku Edvardu Spoznavalcu iz 11. stoletja. Fotografiji Royal Collection Trust/His Majes via Reuters

Slovi kot najtežja, z okvirjem iz zlata, v katerega je vgrajenih 444 dragih kamnov, med drugim rubini, ametisti, safirji, granati, topazi in turmalini, tehta kar 2,23 kilograma. Pojavlja se kot heraldični simbol Združenega kraljestva, med vladavino kraljice Elizabete II. je bila na kraljičinem monogramu, kraljevem grbu in kraljevih značkah Anglije, med drugim je krasila značke policijskih sil Anglije in Walesa, reševalnih služb javnega zdravstvenega sistema, obalne straže, britanske vojske, kraljevih marincev, kraljevega letalstva pa tudi logotip kraljeve pošte. Četudi bodo z njo okronali Karla III., je v njegovem kraljevem monogramu upodobljena tudorska krona.

Krono svetega Edvarda je leta 1661 izdelal kraljevi zlatar sir Robert Vyner po vzorih prvotne srednjeveške krone, ki naj bi pripadala kralju Edvardu Spoznavalcu iz 11. stoletja, zadnjemu anglosaškemu kralju Anglije, ki je postal svetnik. Z njo je bil nazadnje, v 17. stoletju okronan kralj Karel I. in pozneje obglavljen, krono pa je parlament med angleško državljansko vojno dal pretopiti. Republikanski voditelj Oliver Cromwell jo je štel za simbol »gnusne vladavine kraljev«. Ko je bila monarhija leta 1660 obnovljena, je bil z novo različico okronan Karlov sin Karel II., ki se je vrnil iz izgnanstva.

Zadnje dni sta se britanski kralj Karel III. in soproga Camilla mudila na prvem državniškem obisku v Nemčiji. Foto Jens Schlueter/ AFP

Za kraljico Viktorijo pretežka

Kot je poročal Telegraph, se krona svetega Edvarda med koncem 17. in začetkom 20. stoletja ni pojavila na ustoličenju novega vladarja, nekateri so bili okronani z državno krono kralja Jurija I., za kralja Jurija IV., denimo, ki je v prvi polovici 19. stoletja vladal le desetletje, so izdelali novo veliko diamantno krono.

Kraljica Viktorija in Edvard VII. sta namesto težke krone svetega Edvarda izbrala lažjo imperialno državno krono, ki je pred kratkim umrlo kraljico Elizabeto II. spremljala na krsti na njenem zadnjem potovanju po državi, med drugim jo je nosila na odprtjih letnega zasedanja britanskega parlamenta. Zanimivo je, da je kralj Edvard VII. leta 1902 sicer nameraval nositi krono svetega Edvarda, vendar je na dan kronanja še vedno okreval po operaciji vnetja slepiča, zato je raje izbral lažjo različico.

Kraljica Elizabeta II. se je od tega sveta in sodržavljanov poslovila z imperialno državno krono. Foto Tom Nicholson/Reuters

Tradicijo kronanja s krono svetega Edvarda je po več kot dvesto letih znova obudil praded aktualnega kralja kralj Jurij V. leta 1911 in odtlej so jo vselej posadili na glavo vsem njegovim naslednikom, leta 1937 Juriju VI. in leta 1953 Elizabeti II., tedaj prvič pred televizijskimi kamerami. Toda že ko je zapuščala Westminstrsko opatijo, je nosila imperialno državno krono, z njo na glavi je sodržavljanom po končani triurni slovesnosti v opatiji mahala z balkona Buckinghamske palače, enako bo ponovil njen sin.

Spominska fotografija s kronanja kraljice Elizabete II. leta 1953. © Cecil Beaton/Victoria and Albert Museum, London. Foto V&A Images, London/ Art Resource

Četudi je Buckinghamska palača najavila, da se eden najbolj spornih kronskih draguljev, 105,6-karatni diamant Koh-i-Noor, vgrajen v krono kraljice matere, kar bi bila morda pričakovana izbira njene naslednice, ne bo pojavil na kronanju kralja Karla III. ter da bo Camilla okronana s krono kraljice Marije, pa se prah dviga tudi okoli dragulja iz imperialne državne krone.

Gre za diamant Cullinan II, nekoč imenovan Druga zvezda Afrike, ki so ga britanskemu kralju Edvardu VII. za njegov 66. rojstni dan leta 1907, dve leti po tem, ko so ga izkopali, podelili vladarji nekdanje britanske kolonije Transvaala v današnji Južni Afriki. Po kraljičini smrti so se dvignile zahteve po vrnitvi dragulja v domovino tako nekaterih politikov kot tudi prebivalcev, ki so podpisovali peticijo, naj ga Britanci vrnejo in naj bo razstavljen v južnoafriškem muzeju.

Predelava tudi zaradi trajnosti

Camilla se zaradi spornosti znamenitega dragulja, diamanta Koh-i-Noor ni odločila za nošenje krone svoje predhodnice, kraljice matere, temveč so ji priredili krono kraljice Marije, soproge kralja Jurija V., izdelano leta 1911. Foto Royal Collection Trust/© His Majes via Reuters

Tudi Indija je večkrat trdila, da je zakonita lastnica diamanta Koh-i-Noor, znova po kraljičini smrti. Tiskovni predstavnik stranke indijskega premiera Narendre Modija je dejal, da »obuja boleče spomine na kolonialno preteklost«. Med prejšnjimi lastniki dragulja so bili še mongolski cesarji, iranski šahi in afganistanski emirji, leta 1849 ga je od odstavljenega maharadže Dalipa Singha prevzela Vzhodnoindijska družba, po določilu v lahorski pogodbi pa so ga predali kraljici Viktoriji.

O tem simbolu kolonialne preteklosti in drugih kronskih draguljih, tudi Cullinanu II, bodo tri tedne po kronanju Karla III. pripravili razstavo v Londonskem Towru, na kateri naj bi pojasnili konfliktno zgodovino Koh-i-Noora, vključno s tem, kako je postal britanski kronski dragulj, je poročal CNN.

Koh-i-Noor, ki pomeni »gora svetlobe«, naj bi izkopali v današnji indijski zvezni državi Andra Pradeš v osrednji južni Indiji. Prvotno je imel zavidljivih 191 karatov, leta 1852 pa ga je kraljevi draguljar Garrard iz Londona zbrusil do velikosti, kakršne je zdaj, da bi izboljšal njegov sijaj. Leta 1902 je bil vgrajen v krono kraljice Aleksandre, nato pa v krono, ki jo je nosila babica Karla III. leta 1937 na kronanju svojega moža, kralja Jurija VI.