Tam, kjer so vse pikapolonice

Kaj se zgodi, ko bančno kartico prislonimo na POS-terminal, vpišemo pin in je v nekaj sekundah transakcija izvedena? Kako deluje bankomat, kakšna je notranjost bančnega trezorja in kako se je bančništvo pri nas razvijalo zadnjih dvesto let?

Vse te odgovore ponuja Muzej bančništva Slovenije Bankarium, ki je junija odprl svoja vrata na Čopovi ulici v Ljubljani. Muzej je nastal pod okriljem NLB oziroma zavoda za kulturno dediščino NLB, po bogati zbirki – predmeti so last muzejske zbirke NLB, različnih pokrajinskih muzejev, arhivov in donatorjev – pa nas je popeljala direktorica zavoda Irena Čuk. V prvih desetih dneh jih je obiskalo okoli 300 ljudi, sčasoma pričakujejo okoli 20.000 obiskovalcev na leto.

Muzejski eksponat je že sama stavba, delo arhitekta Josipa Vancaša, zgrajena je bila leta 1905 kot bančna palača v secesijskem slogu. »Zunaj lahko vidite edini ohranjen originalni secesijski izvesek, naši restavratorji so ohranili štukature, stavbno pohištvo, okna, jedkane šipe, parket je replika s fotografij, prav tako svetila,« razlaga sogovornica. V stavbi je do leta 2018 neprekinjeno delovala Ljubljanska hranilnica, ta zdaj deluje v pritličju, muzej pa je v prvem nadstropju, v prostorih nekdanje poslovalnice.




 

Drugo mesto v habsburški monarhiji

Zbirka na naših tleh zajema že leto 1820, ko je nastala Kranjska hranilnica, ki je bila nemška in je poslovala na Tomšičevi, kjer je danes dom poslancev. Bila je prvi moderni zavod na območju Slovenije in druga takšna denarna institucija v takratni habsburški monarhiji, takoj za Erste Bank na Dunaju. Prav iz tistega, začetnega obdobja je najstarejši predmet v zbirki: značka Kranjske hranilnice, ki so si jo gospodje pripeli na sprehajalno palico, saj je bila značka zaobljena, ne ravna, pojasni Irena Čuk in doda, da je prav zaradi te zgodbe po njenem to eden bolj zanimivih predmetov zbirke. Zanimiva se ji zdi tudi glavna knjiga z začetka stoletja, v kateri lahko vidimo, kako so vodili posle in jih knjižili. »Vse je bilo ročno, neverjetno je, kako se jim je vse ujemalo, to je za nas, ekonomiste, še posebej mikavno.«

Muzej je razdeljen na tri dele, razstavo, finančni labirint in muzejsko trgovino, najprej pa je predstavljena zgodovina. Na začetku je multimedijska predstavitev pettisočletne zgodovine bančništva po svetu. »Najprej so bile bančne storitve: posojilo, kredit. V Hamurabijevem zakoniku iz leta 1750 pr. n. št. so prvič omenjene obresti in tudi kazni za dolžnike oziroma dolžniške suženjske kazni,« razlaga Čukova. V naslednjem delu je podrobneje prikazana zgodovina bančništva na Slovenskem, sledi pregled finančnih praks, v osrednjem delu muzeja pa je labirint, kjer obiskovalec spozna osnove upravljanja osebnih financ ter se na igriv način sooči s finančnimi situacijami in možnimi rešitvami. Ta del je morda še posebej zanimiv tudi za mlajše obiskovalce.


 

73.000 bančnih dni

»Hranilniki niso samo za otroke, v antiki so bili to družinski trezorji, v katerih so shranjevali kovance, največkrat pa so bili v obliki panja, ki je nekakšna ikona bančništva. Tako kot so čebele shranjevale hrano, tako mi hranimo denar,« ob vitrini s hranilniki najrazličnejših oblik – v zbirki jih imajo 250, ne le iz nekdanje Jugoslavije, nekateri primerki so iz Anglije, Nemčije, Indije … – pojasni sogovornica. Med njimi ne moremo spregledati ikoničnih hranilnikov v obliki pikapolonice. Ti med drugim na reklamnih plakatih po prestolnici z napisom Kam so šle vse pikapolonice vabijo v Bankarium. Prav tako jih je mogoče kupiti v muzejski trgovini, kjer ponujajo okoli 30 različnih izdelkov: denarnice, turistične bankovce in čeke, numizmatiko … Izdelke, ki so večinoma iz trajnostnih materialov, so oblikovala manjša slovenska podjetja oziroma obrtniki, ki so jih izbrali na natečaju NLB.



V zgodovinskem delu muzeja so predstavljene tudi denarne valute, teh se je od leta 1820 na naših tleh zamenjalo devet. Ker je njihovo vrednost težko oceniti in primerjati z evrom, nam muzej poleg originalnih bankovcev ponuja interaktivni »kalkulator«, s katerim vidimo, kakšna je bila v posameznem obdobju kupna moč oziroma koliko časa je bilo treba delati za posamezne dobrine, denimo za kilogram govedine, 10 kilogramov krompirja, liter vina … »Leta 1952, ko je bila denarna valuta stari dinar, je moral človek za kilogram govedine delati skoraj dve uri, danes pa eno uro, za 10 kilogramov krompirja dve uri in pol, danes pa manj kot eno uro.«





V nadaljevanju je zgodovina bančništva pri nas predstavljena še podrobneje, z različnimi časovnimi pregledi. Kot dodaja Čukova, so, ko so začeli muzej pripravljati vsebinsko, ugotovili, da literature o zgodovini bančništva pri nas ni dovolj, obstajala je le knjiga zgodovinarja Žarka Lazarovića, ki pa ni bila popolna. »Najprej smo se tako lotili knjige, v kateri smo zajeli 200 let bančništva pri nas, to je 73.000 bančnih dni. Poleg strokovnjakov za novejšo zgodovino so pri knjigi sodelovali tudi naši upokojenci s pričevanji. Tako smo znali vsak predmet, ki je prišel k nam, tudi ovrednotiti in ga postaviti v zgodovinski kontekst.«

t
 

Tudi zasebna zbirka umetnin

V muzeju se obiskovalec lahko usede za bančno okence v času secesije, v obdobju socializma in danes. Iz obdobja socializma pritegnejo pozornost še reklamni panoji in risani filmčki, ki so že najmlajše spodbujali k varčevanju oziroma hranjenju denarja. Na svetovni dan varčevanja, 31. oktobra, so vse banke imele praznik in takrat so k varčevanju vabile še intenzivneje. »Med varčevalci so izbrale dobitnike in razdelile nagrade: fičke, colibrije,« pove sogovornica.



V Bankariumu lahko pogledamo v notranjost bankomata, si ogledamo sefe in vstopimo v pravi bančni trezor. Tam lahko preizkusimo napravo za štetje denarja in preverimo, ali so bankovci pravi, poleg tega s posebnimi očali vstopimo v svet virtualne resničnosti bančne digitalne transformacije.





Muzej je namenjen vsem starostnim skupinam, njegovi snovalci se zavedajo, da je Bankarium lahko vir dragocenega znanja za šole, predvsem za osnovnošolce v obdobju, ko se učijo o družinskih financah, prav tako za dijake srednje ekonomske šole in študente. Zanje bodo imeli šolske skupine in pedagoška vodenja, »naslednja ciljna skupina pa so podjetja, ki imajo lahko tukaj neke vrste teambuilding: malce se spoznajo z zgodovino, preverijo, koliko so finančno pismeni, in podobno,« še pove Irena Čuk in doda, da v prihodnosti med drugim načrtujejo ureditev galerije, v katero naj bi vključili tudi zasebno zbirko umetnin moderne dobe.