Takšne pravljice pišem

Nepopisno sem se razveselila, ko sem videla, da ima v čedalje hitreje nastajajoči knjižnici moje vnukinje pomembno mesto knjiga Pravljice za lahko noč za mlade upornice. Lucija je stara šele leto in pol in zna izgovoriti le nekaj besed, je pa pomembno, da ji mama ali oče vsak večer v pametno glavico doda stavke, kot je tale:

»Pred davnimi časi je v Veliki Britaniji živela deklica, ki ji ni bilo mar, kaj si o njej mislijo drugi. Prepričana je bila, da je treba početi samo tisto, kar se ji je zdelo prav. Nekateri so cenili njeno iskrenost, drugi so jo imeli za nevljudno. Margaret pa je zgolj zmignila z rameni in nadaljevala po svoje.«

Razmišljala sem, kako so deklice moje generacije – pa tudi številnih generacij prej in pozneje – v najzgodnejšem otroštvu poslušale pravljice, kot sta Pepelka in Trnuljčica, in tako odraščale ob sporočilu, da je pomembno, da si lepa, nato bo gotovo prišel princ in te rešil. Ni slabo biti pridna, pokorna in dobrega srca, saj se bo vedno našla kakšna ptičica, ki te bo razumela in ti z lica popila zadnjo solzico.

Zakaj ne bi namesto pravljic o princeskah punčkam, pa tudi fantkom, ki se komajda učijo govoriti, prebirali pravljice o močnih neodvisnih ženskah uporniškega duha? In ne, ni se nam treba ustaviti pri omenjeni knjigi, ki sta jo napisali Francesca Cavallo in Elena Favilli, kajti v zgodovini slehernega od nas so obstajale takšne Margaret, ki jim ni bilo mar, kaj si o njih mislijo drugi.

Razmišljam, kaj sanja moja Lucija, ko ji očka ali mamica prebere, kako je Alek Wek postavila stvari na svoje mesto. »Ko lepota zasije od znotraj, ji ne more nihče oporekati.« Obožujem jo, ko se smeji, kot da je ves svet njen. In pomislim, da so nam morda pravljice o Pepelki in Trnuljčici hotele povedati prav to. Pa vendar, naučimo te naše malčice in malčke, kako gledati v ta čudoviti sijaj, ki prihaja iz duše.