Kaznilnica odrešitve, Šund in Forrest Gump so naslovi treh filmov, ki se uvrščajo med najboljše vseh časov in letos praznujejo obletnice. Vsi trije so izšli pred 30 leti, prvi je na lestvici IMDB uvrščen na prvo mesto, Forrest Gump je bil nagrajen z vrsto oskarjev, tudi za najboljši film, s Šundom je svoj pohod začel takrat še relativno nepoznani Quentin Tarantino. A najbolj donosen film tistega leta je bil Levji kralj. Leto 1994 tako velja za eno najboljših v časih po zlati dobi Hollywooda.

Morda prav zato, ker sta istega leta izšla kultni Šund Quentina Tarantina in nepozabni Forrest Gump Roberta Zameckisa, je film Kaznilnica odrešitve ali The Shawshank Redemption doživel sprva precej mlačen odziv. To se je odražalo tudi v izkupičku, saj so z dobrimi 28 milijoni dolarjev komaj pokrili stroške produkcije, ki so uradno znašali 25 milijonov dolarjev. Tudi na podelitvi oskarjev, za katere je prejel sedem nominacij, ni mogel podreti mimo omenjenih filmskih uspešnic. Priljubljenost mu je začela naraščati šele z izdajo videokaset, ki so jih kmalu poslali na ameriški trg. Že leta 1995 je bil to največkrat izposojeni film v ZDA, pozneje so ga redno predvajali tudi po televiziji, s čimer se je sčasoma prebil med najboljše filme vseh časov.

Film pripoveduje o prijateljstvu med zapornikoma Andyjem Dufresnom (Tim Robbins), ki je (po krivem, kot ves čas trdi) obsojen zaradi umora žene in njenega ljubimca, in Ellisom Boydom Reddingom (Morgan Freeman), vsakodnevni iznajdljivosti v tem neprizanesljivem okolju in predvsem upanju. Režiral ga je Frank Darabont, ki se kot scenarist podpisuje pod še nekaj uspešnic, med njimi Zeleno miljo, Skrivnostno meglo in serijo Živi mrtveci. Scenarij za Kaznilnico odrešitve je napisal po knjižni predlogi Stephena Kinga, ki si menda ni znal predstavljati, kako bi lahko iz njegove zgodbe nastal film. Darabont, ameriški režiser madžarskega rodu, ki se je rodil v Franciji v begunskem taborišču, v katerega se je njegova družina zatekla med revolucijo na Madžarskem leta 1956, s tem ni imel težav, zgodba se mu je zdela kot na dlani. Kingu je menda zanjo izdal ček v višini pet tisoč dolarjev, ki pa ga nikoli ni unovčil, s pojasnilom: »Če boš kdaj potreboval denar za varščino. Z ljubeznijo, Stephen.« Sporočilo si je dal Darabont uokviriti, kot je pred desetletjem pisal Vanity Fair.

Kaznilnica odrešitve ni le na vrhu lestvice IMDB (celo pred slovitim Botrom), do katere imajo ljubitelji filma sicer ambivalenten odnos, ampak je našel pot tudi na druge lestvice najboljših filmov. A ko opisujejo sloves filma, pogosto navajajo besede glavnih igralcev; oba pravita, da jima ljudje vedno znova povedo, da je to najboljši film, kar so jih kdaj gledali. To je Timu Robbinsu menda dejal celo eden najslavnejših zapornikov vseh časov, Nelson Mandela.

Darabont je naklonjenost Kingovim zgodbam pokazal še s priredbo scenarijev za omenjeni uspešnici Zelena milja in Skrivnostna megla.

Forrest Gump

Ravno tako nehvaležno, če ne še bolj, je povzemati dejstva o enem najbolj priljubljenih filmov in prepoznavnih filmskih likov Forrestu Gumpu. Uspešnica v dveh urah in 22 minutah, prav toliko, kot je dolga tudi Kaznilnica odrešitve, predstavi občinstvu življenje prostodušnega fantiča, mladeniča in naposled odraslega moža Forresta, ki gleda na svet s sveto preproščino in tako pokaže, da je življenje lepo in polno presenečenj. Kakor bombonjera – nikoli ne veš, kaj boš dobil. Ta stavek je postal vsaj tako slaven kot glavni protagonist, ki si ga ni mogoče predstavljati drugače kot Toma Hanksa. Hollywoodski igralec je bil za vlogo nagrajen z oskarjem, film je dobil nagrado ameriške akademije še za najboljši film, najboljši prirejeni scenarij, vizualne učinke in urejanje, tri zlate globuse in več drugih prestižnih nagrad.

Zgodovinsko, kulturno in estetsko vrednost filma je prepoznala tudi ameriška kongresna knjižnica in ga uvrstila v nacionalni filmski register. Glavni junak iz Alabame se namreč, medtem ko drsi skozi življenje, po spletu naključij zaplete v vrsto najpomembnejših dogodkov v novejši ameriški zgodovini. Ali pa se jih vsaj dotakne – pa vendar s tem za vselej spremeni kolektivni spomin. Tako na primer Elvis prav po njegovem zgledu razvije svoje najprepoznavnejše gibe, samo s tem, ko se obriše v majico, ustvari vsenavzočega smeška, beg pred nasilneži ga sčasoma popelje v nacionalno ekipo ameriškega nogometa in po naključju sproži afero Watergate. Vse to izvemo, medtem ko o tem pripoveduje na avtobusni postaji naključnim čakajočim.

Zgodba temelji na istoimenskem romanu Winstona Grooma iz leta 1986, vendar jo je scenarist Eric Idle precej spremenil, tudi karakter glavnega junaka. Ob Hanksu v filmu igrajo še Sally Field, Robin Wright in Gary Sinise. Forresta Gumpa je režiral Robert Zemeckis, ki je med drugim produciral več filmov Stevena Spielberga ter je kot soscenarist večkrat sodeloval z Bobom Galom, v glavnem pri komičnih filmih. S Forrestom Gumpom je dokazal, da lahko z bogatimi vizualnimi efekti naredi tudi resen film.

Šund

Verjetno bi težko našli ljubitelja filma, ki ne bi znal citirati vsaj kakšnega od stavkov, izrečenih v Šundu (Pulp Fiction). Prav tako jih je malo takih, ki se jim ob glasbi iz filma ne bi takoj v spomin priklicali znani prizori, denimo legendarni tvist Johna Travolte in Ume Thurman. Film je 14. oktobra 1994 treščil v kinematografe in za vedno spremenil gledalčevo izkušnjo, kot je pred petimi leti v Delu zapisala Tina Lešničar. »Bilo je tako, kot bi Tarantino Cannesu sporočil: 'Ok, ljudje. Dremanja je konec. Zdaj pa pozorno glejte, kako se rečem streže. Pokazal vam bom, zakaj filmom pravijo gibljive slike',« je povzela kritika revije Time.

Tarantino je bil dotlej dokaj neznan, njegovo ime se je pojavilo ob le nekaj naslovih, kot sta črna komedija Stekli psi in precej svojevrstna romantična komedija Prava stvar, za kateri je napisal oziroma soustvaril scenarij.

V Šundu – napisal ga je skupaj z Rogerjem Averyjem – se prepletajo tri osnovne zgodbe: zaljubljenega para, ki si ob zajtrku v okrepčevalnici izreče ljubezen in dvigne v zrak orožje s tisto znano iztočnico »All right, everybody be cool, this is a robbery!« (Vsi se skulirajte, to je rop!), najetih morilcev Julesa Winnfielda (Samuel L. Jackson) in Vincenta Vege (John Travolta) ter odsluženega boksarja Butcha (Bruce Willis), ki si želi v zatonu slave s svojim dekletom preprosto izginiti. Vse to zveni povsem obvladljivo, a ker ima junake v delu Tarantino, se seveda zaplete, preplete in gledalca popelje na rob osuplosti, ne da bi bil pri tem prikrajšan za dialoge, ki se za vedno zarežejo v spomin, pa najsi bo to vsakdanji pogovor (vsaj na videz) ali recitiranje izsekov iz biblije.

Za Šund, ki je Tarantina izstrelil med največje režiserje, je vse kazalo, da bo nizkoproračunski film. In v resnici je res bil. Proračun je bil komaj osem milijonov dolarjev, toda režiserju je uspelo ustvariti povsem drugačen vtis. Izkupiček filma je bil okoli 110 milijonov dolarjev v ZDA in še enkrat toliko po svetu. Postal je prvi neodvisni film, ki je presegel mejo sto milijonov prihodkov v ZDA. Prav nobenega dvoma ni bilo niti pri kritikih, izbrali so ga za najboljši film devetdesetih let, Tarantino pa je nadaljeval v smeri Rojena morilca, Štiri sobe, Od mraka do zore, Jackie Brown, Ubila bom Billa I. in II., Neslavne barabe, Django brez okovov, Podlih osem in Bilo je nekoč … v Hollywoodu.