Stvaritelj arhitekture, ki ničesar ne skriva

Sedeminosemdesetletni britanski arhitekt Richard Rogers, pionir arhitekture z vidnimi konstrukcijami, strojniškimi detajli in predvsem veliko jekla, je sporočil, da odhaja v pokoj. Po triinštiridesetih letih ustvarjanja za sabo pušča številne mestne znamenitosti, med najslavnejšimi so Pompidoujev center v Parizu, Lloydova stavba in Arena O2 v Londonu, palača Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu in terminal 4 na madridskem letališču Barajas. V naslednjih dveh letih bo njegovo ime izbrisano tudi z imena studia, ki ga je ustanovil leta 1977.



Iz upravnega odbora biroja Rogers, Stirk, Harbour + Partners se je uradno umaknil že pred tremi meseci in ga prepustil Grahamu Stirku in Ivanu Harbourju, ki delata z njim več kot tri desetletja; kot pravi, je čas, da stopita v ospredje. Harbour pa je za britanski Guardian dejal, da je Richard ostaja velik navdih vsem njim v biroju in arhitekturni stroki po svetu. »Njegova humanost, integriteta in velikodušnost se kažejo v naši praksi, njegovim načelom pa bomo sledili tudi v prihodnje.«
V ustanovno listino biroja je Rogers, denimo, zapisal, da najbolje plačan arhitekt lahko zasluži le do osemkrat več kot najmanj plačan član biroja, letni dobiček si razdelijo po sistemu točkovanja, del pa ga namenjajo v dobrodelne namene.

»Imamo odgovornost do družbe. To nas kot arhitekte obvezuje ne samo do naročnika, ampak tudi do mimoidočega in družbe nasploh,« je povedal v enem od intervjujev za portal Dezeen. To je skušal uveljaviti tudi s svojim političnim delovanjem in ima veliko zaslug, da je London v novem mileniju znova zaživel. Vladi Tonyja Blaira je svetoval, kako naj preoblikuje mesto, da bo po meri ljudem in napredku. Veliko je sodeloval z njegovim namestnikom Johnom Prescottom, bil je glavni svetovalec za arhitekturo in urbanizem nekdanjemu londonskemu županu Kenu Livingstonu in njegovemu nasledniku Borisu Johnsonu, a sta s slednjim sodelovanje kmalu končala. Svetoval je tudi pri urbanističnih strategijah v Barceloni.
 

Dislektik, ki še vedno ne riše dobro

Čeprav je prejel najvišja arhitekturna odlikovanja, leta 2007 Pritzkerjevo nagrado, že prej nagrado japonskega umetniškega združenja, dvakrat Stirlingovo nagrado kraljevega inštituta britanskih arhitektov (RIBA) – za terminal na madridskem letališču Barajas (2006) in center za onkološke bolnike Maggie’s v Londonu (2009) –, ter lani zbirki dodal še zlato medaljo ameriškega arhitekturnega inštituta, priznava, da še vedno ne riše tako dobro kot večina arhitektov. Da pa ima dobro prostorsko predstavo in zna dobro reševati probleme.



Pri centru za disleksijo in kreativnost univerze Yale ga izpostavljajo kot uspešen primer, kot »enega najbolj iskanih arhitektov njegove generacije«, ki se zaradi disleksije ni naučil brati vse do enajstega leta in jih je pri šestih letih celo dobil od ravnatelja, ker se ni mogel naučiti pesmi.

Bilo je v 40. letih 20. stoletja, ko disleksija še ni bila prepoznana, zato je bil označen za neumnega. V šoli je bil vedno med najslabšimi, kar ga je pehalo v depresijo in ga pri sedmih ali osmih letih pripeljalo tako daleč, da je že celo stopil na okensko polico. Leto dni je hodil tudi v posebno šolo, kar mu je rešilo življenje, saj so razumeli njegove težave, on pa je spoznal, da se z njimi srečujejo tudi drugi, je povedal v intervjuju na spletni strani centra, da bi opogumil vse, ki se soočajo z enako motnjo.

V Anglijo je prišel šele pri šestih letih. Rodil se je v Firencah. Njegov oče Nino je bil zdravnik in je odrasel v Benetkah, njegova mama Dada je bila umetnica lončarka, očarana nad sodobno umetnostjo in pohištvom, iz Trsta. Bila sta kozmopolita, kultivirana človeka. »Moj oče je bil popoln anglofil, bil je bolj Anglež kot Italijan. Vselej je sanjal o Angliji. Njegov oče, zobozdravnik, je bil Britanec, ki je emigriral v Italijo,« je povedal za Observer.
 

Hiši, ki sta jim dali misliti

Leta 1938, ko je bilo jasno, da se začenja vojna, se je družina z dvema sinovoma preselila v Anglijo in elegantno stanovanje zamenjala za sobo s kopalnico v omari v najemniški hiši v Londonu, ki je bil meglen in mrzel. Starša sta bila levičarja in sta sina vzgajala v svobodnem duhu. Richard je pustil umetniško šolo Epsom leta 1951. Ni imel bleščečih ocen, še manj ideje, kaj si želi početi v življenju.

Da si je kupil čas za razmislek, je šel v vojsko, in ker je znal italijansko, so ga poslali v Trst. V Italiji se je srečeval tudi z bratrancem Ernestom Rogersom, ki je bil tik po vojni eden najpomembnejših italijanskih arhitektov, najbolj znan je po nenavadnem milanskem nebotičniku Torre Velasca. Ko je mladi Richard dobil prosto, je delal pri njem v Milanu, po končani vojaščini v Trstu pa mu je uspelo prepričati pristojne na londonski šoli Architectural Association (AA), da se kljub manjkajočim izpitom lahko vpiše v zadnji letnik pred diplomo. Naposled je bil nagrajen za projekt, ki ga je zasnoval za otroke s posebnimi potrebami v Walesu.



Že med študijem je spoznal študentko sociologije Su(san) Brumwell, z njo se je poročil leta 1960 (imata tri sinove), leto pozneje sta odšla na podiplomski študij arhitekture in urbanističnega načrtovanja na Yale, tam sta se spoznala z Normanom Fosterjem. Po vrnitvi v London so skupaj z njegovo ženo Wendy Cheeseman ustanovili studio Team 4. Med prvimi projekti sta bili hiši za Rogersove starše na 22 Parkside v Wimbledonu in za taščo in tasta Creek Vean v Feocku v Cornwallu; danes sta na seznamu zaščitenih stavb.

Iz začetnih projektov so se veliko naučili. Creek Vean je gradilo šest arhitektov šest let, s Su sta tako kot njena starša skoraj bankrotirala. »Poleg tega za tamkajšnjo skupnost nismo naredili nič, kar nam je dalo misliti: da mora biti gotovo boljša pot. Začeli smo se ukvarjati tudi z lažjimi in bolj fleksibilnimi konstrukcijami,« je povedal novinarki Observerja. S hišo za njegova starša, dvema steklenima paviljonoma iz kovinske konstrukcije in živobarvnim interierjem so upali, da bodo pokazali, kako je mogoče s prefabriciranimi elementi hitro in poceni rešiti stanovanjski problem. »A ga nismo! Je pa ta projekt zagotovo postal eden od temeljev mojega dela.«


 

Največ se je naučil od kolegov

Team 4 je leta 1967 razpadel, a že deset let pozneje je bil Rogers z italijanskim kolegom Renzom Pianom v središču svetovne pozornosti; po šestih letih gradnje so končno odprli kontroverzni pariški kulturni center Georges Pompidou, največji primer novega arhitekturnega izraza, ki se kaže kot navzven obrnjena stavba – z vsemi vidnimi konstrukcijami, strojniškimi detajli in predvsem veliko jekla. Ko so ga odprli, se je vse spremenilo, a ob zmagi na natečaju v mladostni naivnosti nista pomislila, kaj ju čaka.

»Danes o njej ne bi nikoli sanjal. Imela sva krasnega naročnika, a tisk naju je pahnil v pekel. V sedmih letih sta bila le dva pozitivna članka. Ne vem, kako smo sploh pririnili do konca. Bil je zelo uspešen projekt, čeprav sva pri njem zelo malo zaslužila.«



Tudi London je slabo desetletje za Parizom, leta 1986, dobil navzven obrnjeno Rogersovo stavbo. Stavba slavne zavarovalnice Lloyd je bila uresničitev naročnikove želje, da bo kljubovala še naslednjemu stoletju in se lahko prilagajala potrebam. Njenih štirinajst nadstropij se ovija okoli osrednjega atrija, s tem, ko so njeno »delovanje«, med drugim napeljave in stopnice, potisnili na zunanjo stran fasade, vsem na očeh, so v notranjosti dobili več prostora za odprte in fleksibilne pisarne.



Poznejše Rogersove stvaritve so dobile tudi barve. Z uporabo barv, ki poudarjajo določen ritem, geometrijo in razmerja, so želeli okrepiti »razpoloženje« stavb, lep primer pa je ena arhitektovih najljubših – terminal 4 na madridskem letališču Barajas.

Čeprav med mentorji na AA in Yalu omenja znane arhitekte Paula Rudolpha, Sergea Chermayeffa, Petra Smithsona in umetnostnega zgodovinarja Vincenta Scullyja, se je največ naučil od kolegov Renza Piana, Normana Fosterja in Johna Younga. Sicer pa so ga že od malega zanimale družbene in politične teme, umetnost, znanost, ki so vplivale tudi na njegovo oblikovanje stavb in javnih prostorov. Te, ki jih je ustvaril, so se že vpisale v zgodovino.

On pa na jesen življenja ostaja v Londonu, v hiši v jurijanskem slogu, ki se ponaša s povsem izčiščeno sodobno notranjostjo, z drugo ženo in mamo njegovih dveh sinov (najmlajši Bo je umrl) Ruthie Rogers, ustanoviteljico znamenite londonske restavracije River Café. Tudi na podobi slednje je Rogers pustil svoj podpis.