Študènt

Besedo študent poznamo v slovenščini že zelo dolgo, v knjižni slovenščini na primer vse od leta 1557, ko jo je prvič uporabil Primož Trubar. Sprva je bil pomen te besede bližji prvotnemu, saj je zajemal tako fakultetne kakor tudi srednješolske »študente«.

Ni veliko besed, pri katerih bi nas njihov prvotni pomen tako zelo opozarjal na odklone v sodobni družbi, kakor nas prav beseda študent. Besedo smo namreč dobili prek nemščine iz latinščine. Tam glagol studeo pomeni »biti vnet, prizadevati si, truditi se«. In prav to bi moralo biti bistvo vsakega študija: vnema, prizadevanje, trud. Ker povsod po svetu študira vedno več študentk in študentov, je začelo pri tem prihajati do odklonov.



Vedno več jih namreč »študira« predvsem v želji po formalni izobrazbi. Niso vneti za znanje, ampak za list papirja. Narobe si razlagajo, da je študij čas za zabavo in sprostitev. Pozabljajo pa, da se tisti, ki se preveč zabavajo med študijem, pozneje res lahko spominjajo kot zabavnega samo študentskega časa, saj jim je v nadaljnjem življenju brez realnega znanja in vneme mnogo težje.

Pridobivanje znanje je vedno tudi nekoliko zoprno, težko, naporno, zato brez vneme in ljubezni do stroke, za katero se odločimo, lahko kaj hitro postanemo večni študenti.

Pa še na en del študentk in študentov ne smemo pozabiti: na tiste, ki ne doštudirajo zaradi socialnih in finančnih težav, čeprav se študija lotijo z največjo vnemo. Te sam cenim mnogo bolj kot diplomirance z žigosanim listom papirja. Kako jih ne bi cenil? Eden izmed prvih takšnih je bil prav Primož Trubar.



***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Kozma Ahačič.