Neomejen dostop | že od 9,99€
Ime Magnusa Carlsena, šahovskega superdečka, ki je pred očmi javnosti odrasel v velemojstra, je še naprej v središču drame, ki ji že pravijo škandal. Po zadnji potezi, ki je 31-letni Norvežan ni potegnil na šahovnici, ampak na družbenih omrežjih in tudi javno obtožil 19-letnega Američana Hansa Niemanna goljufanja, se s tem ne ukvarjajo več samo šahovski mojstri in analitiki, temveč splošna javnost. Mednarodna šahovska zveza (Fide) je tako danes vendarle napovedala, da bo preiskala obtožbe.
Zveza Fide je ob napovedi preiskave gledalce in ljubitelje šaha pozvala, naj ne ugibajo, kaj naj bi se zgodilo, niti o tem, kakšen naj bi bil rezultat preiskave ter morebitne sankcije, dokler preiskava ne bo končana.
Tudi šah kot druge igre in navsezadnje športne discipline ni imun za iskanje bolj ali manj prefinjenih načinov, s katerimi si igralci poskušajo zagotoviti prednost oziroma zmago, se strinja slovenska velemojstrica Jana Krivec, toda etika je tu še vedno zelo pomembna. »Zelo cenjeno je odigrati partijo brez iskanja podlih načinov za pridobivanje prednosti. Do goljufov so šahisti zelo neprizanesljivi,« je povedala.
To je nekako splošno sprejeto, zato spletne strani takšne igralce blokirajo, kot se je zgodilo tudi v primeru Hansa Niemanna, ki je priznal, da je v preteklosti že goljufal na Chess.com, zaradi česar so ga pri 12. in 16. letih blokirali na tej spletni strani, zdaj pa še tretjič. Za preprečevanje goljufanja prenos partij preko interneta prikazujejo s časovnim zamikom. To da je Nieman v par letih prišel iz nivoja mednarodnega mojstra na rating vrhunskega velemojstra, je po sogovorničinih besedah alarmantno samo po sebi, saj to ni naraven proces razvoja in napredovanja šahista.
Medtem ko nekateri šahovski analitiki menijo, da je ta primer zasenčil vse druge dvoboje in da se z njim preveč ukvarjajo, Jana Krivic pravi, da je na take stvari treba opozarjati. »Goljufanje je nesprejemljivo, v šahu in življenju nasploh. Šport mora biti zgled pravičnega bojevanja. Te vrednote je treba gojiti in jim slediti.« Navsezadnje v šahu velja pravilo, da nihče ne sme narediti nič takšnega, kar bi lahko vrglo slabo luč na igro.
Omenjenega primera sicer do vseh potankosti ni spremljala, vendar se ji zdi pomemben alarm že to, da je v preteklosti nekdo goljufal. »Vedeti je treba, kdo je to že počel, in ga spremljati.« V krogih vrhunskih igralcev po njenih besedah takih primerov tako rekoč ni, saj bi igralci – če bi goljufali – bistveno več izgubili kot pridobili.
Med razvpitimi primeri je gotovo dvoboj Topalov – Kramnik, ki se ga je oprijelo ime straniščna afera ali v angleškem jeziku toiletgate. Ruski velemojster Vladimir Kramnik je leta 2006 med dvobojem za naslov svetovnega prvaka sumljivo velikokrat obiskal stranišče, ki je »edini prostor brez videonadzora«, kot je opozoril njegov nasprotnik, Bolgar Veselin Topalov.
Sledili so kablom, ki so vodili do zasebnih prostorov Kramnika, potekale so se dolge analize, o tem so takisto poročali vsi svetovni znani mediji. Velikega zaključka ni bilo, Kramik je postal šahovski prvak, madež je ostal.
Ta je padel tudi na francosko ekipo, zlasti mladega igralca Sébastiena Fellerja med šahovsko olimpijado leta 2010 v Rusiji. Kot je pozneje pojasnila francoska šahovska zveza, sta bila v goljufijo med Fellerjevo igro z ruskim nasprotnikom vključena tudi trenerja, velemojstra Arnaud Hauchard in Cyril Marzolo. Slednji je spremljal igro po internetu in uporabljal računalniško programsko opremo, da bi določil najboljšo naslednjo potezo.
To je s kodiranim sporočilom poslal Hauchardu, ki se je nato usedel za določeno mizo v dvorani. Za vse tri so sledile suspenzije, predvsem pa se mladi perspektivni igralec, je dejala Jana Krivec, ni nikoli več pobral.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji