Stik po telefonu ne more nadomestiti stiska roke

Med redkimi, ki poleg zdravstvenega osebja vedo, kako je bolnikom v bolnišnicah, tudi huje obolelim za covidom-19, kakšni strahovi, skrbi in vprašanja jih težijo, sta bolniška duhovnika, pat­ra Franc Murko in Vladimir Rufin Predikaka. Čeprav je njuno delo drugačno kot v normalnih razmerah, po potrebi še vedno obiskujeta bolnike v ljubljanskem kliničnem centru, na onkološkem inštitutu in v bolnišnici dr. Petra Držaja.

V minulem mesecu sta obiskala okoli 30 bolnikov s koronavirusno boleznijo. »Tudi na novo facebook stran bolniške župnije vsak dan dobimo veliko prošenj za molit­veno podporo ob različnih preizkušnjah in izgubi najdražjih. A v tem času niti kapele v bolnišnicah ne samevajo. Prihajajo bolniki in zdravstveno osebje,« razkriva pater Vladimir Rufin Predikaka.
 

Spomin na prvi klic

Še vedno se spominja prvega klica z oddelka za covid-19. Srce mu je razbijalo, bilo ga je strah, obdajali so ga čudni, mešani občutki, a ga je ob pogledu na zdravstveno oseb­je preplavil mir. »Težko je opisati, kako velika spodbuda mi je bilo osebje s svojo požrtvovalnostjo in zgledom, lahko rečem kar z angelsko prijaznostjo; res so mi dali poguma, izgubil sem strah in zdaj mi je veliko lažje, ko me spet pokličejo. Osebje je res požrtvovalno – njihova izgorelost, posledica skrbi za bolnike, ni edino, kar je mogoče opaziti; ob vsej utrujenosti premorejo celo nasmeh na obrazu, ki vodi k upanju, da bo tudi ta virus premagan.«

Kateri strahovi pa najpogosteje prežemajo bolnike, njihove svojce in tiste, ki se jim izteka življenje? »Prihajam k obolelim za covidom na intenzivnih oddelkih, predvsem tistim, ki se jim izteka življenje. Z njimi običajno nimam pogovorov. Drugače je s svojci. Kadar nas pokličejo, nas običajno najprej pohvalijo in spodbudijo, a med pogovorom s težkim srcem, včasih tudi v joku, povedo, da so njihovi najbližji na oddelku za covid … da je stanje zelo resno. Velikokrat povedo življenjsko zgodbo obolelega pa tudi, da mu želijo omogočiti, da se primerno poslovi,« pripoveduje.

Tu so še drugi bolniki, ki si želijo njegovega obiska, zlasti oboleli za rakom. Ko jih obiskuje, srečuje različne zgodbe in razpoloženja. »Opisujejo mi od velikih načrtov, ki jih še imajo, do soočanja in boja z boleznijo. Nekateri so povsem na tleh in so obupali nad življenjem. Tukaj ne pomaga, da jim govorim, da bo bolje. Bolje je, da prisluhnem njihovim bolečinam, ki jih doživ­ljajo in nosijo v srcu, bolje je, da jih opogumim. Velikokrat jih razveselim že s svojo prepoznavno gesto z rokami in besedami: Bodite močni!« pravi.

Svojci, ki si želijo, da bi njihov bližnji sprejel duhovnika, velikokrat iščejo način, kako bi izpel­jali ta obisk, saj še vedno vztraja miselnost, da prihod duhovnika pomeni, da bo treba umreti. »Pomirim jih, da se bom že znašel in domislil, kako bom pristopil, da jih ne bo strah. Lahko bi rekel, da mi je Bog podaril iznajdljivost, zato se malokdaj zgodi, da bi me bolnik zavrnil. Pogovor steče in z veseljem mi pripovedujejo svojo življenjsko zgodbo, ob pogovoru pa prideva do zakramentov.«


 

Podpora, ki olajša slovo umirajočemu in svojcem

Bolniški duhovnik Vladimir Rufin Predikaka pritrjuje, da so v času epidemije še kako v stiski tisti, ki imajo pred sabo zadnje dneve, morda celo ure življenja, pa tudi njihovi svojci. Tem so obiski pri bolnikih, ki so hospitalizirani sedem dni ali več in je njihovo stanje kritično, dovoljeni le posamično in le 15 minut na dan. Sodobna tehnologija sicer omogoča, da se vidijo in slišijo prek različnih sodobnih naprav, še vedno pa svojcev ni ob bolniku, nihče jih ne prime za roko, poudarja sogovornik. Zato v teh časih pogosteje kličejo na dežurno številko bolniške župnije in prosijo, da jih obvestijo, kako se počuti njihov bližnji v bolnišnici, kakšno je njegovo zdravstveno stanje in kako se je odzval na duhovnikov obisk.

»Velikokrat mi z jokom in spoštovanjem izrazijo zahvalo za obisk in molitveno podporo. Pokličejo me tudi sinovi ali hčere, ki ne prakticirajo vere, vendar želijo izpolniti željo svojih vernih staršev. Prav tako se srečujem z neverujočimi bolnimi. Velikokrat so presenečeni, da pristopim k njim kljub zatrjevanju, da ne verujejo in so ateisti. Želijo se v miru in brez bolečin posloviti s tega sveta, čeprav vedo, da je to težko. Prosijo za molitev in so veseli mojega sprejetja,« še dodaja.



Pogovori s tistimi, ki se jim izteka življenje, nanesejo tudi na ponos, da so pošteno vzgojili svoje otroke in jim podarili vrednote, da so jih pripeljali do kruha. »In če je božja volja taka, so pripravljeni tudi na smrt. Drugače je z mlajšimi bolniki in bolnicami, ki imajo majhne otroke. Predvsem jih skrbi, kaj bo z njimi, in so žalostni, da jih ne bodo videli odraščati. Spomin­jam se, ko so me na željo svojcev klicali z onkološkega inštituta, da se poslavlja mlado življenje. Vsakokrat, ko pristopim do mladega umirajočega, mi je težko. Umirim se, ko vidim okoli njega njegove najdražje, da se dostojno poslovijo. Veliko je solz, priprošenj …, težko je spoznanje, da se je to zgodilo,« razkriva.

Še zlasti hudo pa je, ko ga pokličejo na pediatrično kliniko. »Tedaj se kdaj trese tudi moj glas, potočim kakšno solzo, ko vidim mlade starše. Veseliti bi se morali rojstva, a je prišla velika preizkušnja, ki jim velikokrat odpre pogled in spremeni način življenja.«
 

Krhki, nemočni proti virusu

Kako sam doživlja čas epidemije? »Kljub temu da je težak, je zame blagoslovljen. Kaže, kako smo krhki, nemočni proti nevidnemu virusu, ki se širi z veliko hitrostjo. Spremenilo se je življenje. Zavedati smo se začeli svojega življenja in svoje minljivosti. Boli me predvsem, ko vidim, da navodil NIJZ vsi ne upoštevajo dovolj in da imamo zato polne bolnišnice in utrujeno osebje, ki dela prek svojih zmož­nosti. Podprimo jih, upoštevajmo ukrepe … Tako bomo omogočili, da bodo tudi oni lahko preživljali čas s svojimi najdražjimi. Smo v adventnem času, ki je čas pričakovanja. To je čas življenja, čas, ko odpiramo srce. Bodimo budni, da bomo znali opaziti stisko sočloveka. Tako bomo v sebi dosegli najgloblji mir in resnično veselje,« je njegovo sporočilo vsem.