Smrt električnim skuterjem

Težko bi našli posameznika, ki z več samozavesti nosi dvignjen nos kot vozniki električnega skuterja. Ste opazili, kako vzvišeno drsijo med sleherniki, brez glasu in brez sramu? Udarijo lahko kadarkoli in kjerkoli, zviz, mimo po desni, švup, pa so te prehiteli z leve. In če jih ne opaziš, te prezirljivo pogledajo. Z njimi ni šale, so mojstri metamorfoz; če so v enem trenutku še pešci, se lahko bliskovito prelevijo v kolesarje ali motoriste. Ne moreš jih ustaviti, ne moreš jih ujeti. Med nami se gibljejo kot božanstva skozi povorko vernikov.

Med običajneže se spustijo le, če morajo na poti do cilja opraviti nakup, potem jih srečamo, kako se s svojim prevoznim sredstvom prerivajo pri sadju in zelenjavi, nedovzetni za grde poglede gospe pri blagajni. Ja, to so njihovi trenutki ranljivosti, ne nazadnje gre za naprave, ki kar nekaj stanejo, če bi jih kdo ukradel, kdo ve, ali bi pred nočjo sploh našli do doma. Zato je bolje, da je skuter vedno zraven. V trgovini je pač treba stisniti zobe, se spustiti na raven navadnih državljanov, po opravljenem nakupu pa hop, nazaj gor, nogice na mesto, neroden začetek in žvizz, že jih več ni.

Danes so uporabniki običajnih, nemotoriziranih skuterjev videti prav smešni. Z nogo se odrivajo, kot da se je njihov skuter pokvaril in ga poskušajo ponovno zagnati. Zdravo in običajno je videti pokvarjeno. Niso pa skuterji več edini, ki s pomočjo elektromotorjev smukajo med pešci, pojavili so se tudi uporabniki električnih skateboardov. Z daljincem v roki, raztrganimi hlačami in dvignjeno obrvjo dokazujejo, da je telesna aktivnost že davno iz mode. V osnovni šoli sem imel učitelja telovadbe, ki mi je ves čas govoril, da sem frajer na baterije. Nikoli nisem­ razumel, kaj mi s tem poskuša sporočiti. Sprva sem mislil, da ima to opravka z ženskim pripomočkom, zdaj pa sumim, da me je k trebušnjakom priganjalo nadčasovno bitje. Le kaj počne zdaj? ​