Slovenski stoletniki o skrivnostih svoje starosti

Pisatelj Boris Pahor, ki je pred dnevi praznoval 105. rojstni dan, je samo eden od 187 prebivalcev Slovenije, starih več kot sto let. Letos je njihovo število precej manjše kot lani, ko so na statističnem uradu našteli 220 stoletnikov, razlog je predvsem manj rojstev med prvo svetovno vojno. Človek, ki se je pri nas pogovarjal z največ stoletniki in se od njih največ naučil o skrivnosti dolgoživosti, je arheolog Blaž Podpečan.
 

V tem času sodelujete pri arheoloških izkopavanjih v Ajdovščini, kar je vaš osnovni poklic. Kaj vas je zaneslo v gerontologijo?

Zanima me preteklost v širšem smislu, tudi bližnja preteklost, pri raziskavi katere ima posebno mesto vpetost živečih ljudi v tok lokalne ali regionalne zgodovine. Na tem področju so stoletniki »strokovnjaki iz izkušenj«, saj so bili že zaradi visoke kronološke starosti priča mnogo zgodovinskim dogodkom in procesom. Zanimajo me tudi vidik človeške dolgoživosti ter vsakršni potenciali teh ljudi, ki so v družbi zdaj vse premalo znani in raziskani.
 

S stoletniki se ukvarjate že skoraj desetletje. Koliko ste jih do zdaj intervjuvali?

Ne vem natančno, trenutni podatek se giblje okrog 150. S stoletniki sem se začel intenzivneje ukvarjati leta 2009, ko sem opravil prvi intervju s takrat (in do danes) najstarejšo Slovenko, Katarino Marinič, dober mesec pred njenim 110. rojstnim dnevom. Ta in nadaljnji intervjuji s stoletniki so bili metodološko domišljeni in zastavljeni vsebinsko kompleksno. Seveda pa sem se z nekaterimi stoletniki pogovarjal že pred tem. Zadnji intervju sem opravil novembra 2017, od tedaj pa projekt zaradi preobilice drugega dela miruje.


 

Omenjate Katarino Marinič, ki je umrla septembra 2010, stara 110 let in 307 dni. Se vam je še kateri sogovornik posebej vtisnil v spomin?

Težko bi med toliko ljudmi izpostavil posamezne; kot vsak drug človek je tudi vsaka stoletnica ali stoletnik svojevrstna osebnost. Od značilnosti, ki sem jih opazil, pa se mi je najbolj živo vtisnila v spomin miselna svežina nekaterih. Nekateri zelo stari ljudje imajo dober spomin za preteklost, težko pa si zapomnijo dogodke iz sedanjosti. Še več je tistih, ki sledijo dogajanju v sedanjosti, pozabljajo pa dogajanje iz preteklosti. Vendar obstaja skupina takih, ki so kljub morebitnemu slabšemu fizičnemu zdravju ohranili skoraj popolno miselno svežino, kar pomeni, da so sposobni iz kompleksnega podajanja dogodkov iz preteklosti preklopiti na dogajanje v sedanjosti. Tu gre za specifično duševno svežino, ki bi jo kazalo kot poseben pojav raziskati tudi v medicinskem smislu.
 

Ali ste na podlagi pogovorov s stoletniki kaj bliže čarobnemu receptu za dolgoživost?

Številni raziskovalci v gerontologiji, na primer John W. Santrock, so na podlagi znanstvenih raziskav ugotavljali dejavnike dolgoživosti. Pri teh ugotovitvah se večkrat spomnim na misel, ki mi jo je povedal profesor Martin Čokl pri starosti 102 let (dočakal jih je 107), in sicer da so za visoko starost pomembni trije dejavniki: genetika, življenjski slog in – preprosto – sreča. Modra ugotovitev, ki se zelo približa ugotovitvam raziskav iz tujine. Ker iz svojega gradiva še nisem opravil podrobnejših analiz, težko sodim, kaj bi te pokazale. A iz pogovorov posebej izstopa vrlina, ki so jo vede ali nevede »izdali« številni stoletniki, in to je vsakršna zmernost: tako v prehrani kot v odnosu do dela in počitka ter do dojemanja sveta in ljudi v njem. Če se vrnemo k enemu od dejavnikov, ki jih je navedel profesor Čokl, in sicer k sreči, vidimo, da recepta za dolgoživost ni, obstajajo le koristni napotki za življenje, ki nam ob ugodni genetski zasnovi povečujejo verjetnost za doseganje izjemne dolgoživosti.
 

Največ stoletnikov živi v osrednjeslovenski regiji – glavni razlog je, da tam živi največ prebivalstva. Kljub temu me zanima, ali ste opazili kakšno povezavo med geografsko lego in dolgoživostjo?

Pogovarjal sem se s stoletniki iz vseh slovenskih regij, seveda pa ne z vsemi iz vsake regije. Dobra polovica stoletnikov namreč ni v zadovoljivi psihofizični kondiciji oziroma gre pri njih za tako imenovano lažno vitalnost, ki je pogosto rezultat medijske podobe. Menim, da geografska lega v Sloveniji na dolgoživost nima izrazitejšega vpliva, saj se življenjske razmere kljub siceršnjim regionalnim razlikam vse bolj izenačujejo. Samo primer: urbani del Zasavja (Trbovlje) zaradi industrije in rudarstva velja za poselitveno območje, manj prijazno za zdravje, pa vendar so pred dobrimi petimi leti tam živele tri gospe, ki so dočakale nad 105 let. Vse so bile v tako dobri psihofizični kondiciji, da so lahko bolj ali manj skrbele same zase, živele so doma, ne v domu za ostarele.


 

Kaj pa v svetu?

V svetu je podoba drugačna, kar je morda posledica obsežnih raziskav v krajih, kjer so stoletniki občutno pogostejši. Tako so raziskovalci prišli do modrih con, območij, kjer ljudje na splošno živijo precej dlje od povprečja. Na Japonskem je takšno Okinavsko otočje, v Evropi pa otok Sardinija. Razlogi za to so po mnenju raziskovalcev različni. Seveda je modrih con v svetu še več, vendar so tam, kjer so pogosti primeri mitološke dolgoživosti, torej da stoletniki starosti ne morejo dokazati z izvirnimi dokumenti. Za eno takšnih con je v preteklosti veljalo širše območje Balkana.
 

Koliko so pri nas pri tako starih ljudeh zanesljivi podatki o rojstvu?

V Sloveniji nezanesljivih podatkov tako rekoč ni, saj je bilo ozemlje na začetku 20. stoletja, torej v času rojstva današnjih stoletnikov, del habsburške monarhije, ki je imela že takrat dobro razvit birokratski aparat. Pismenost na Slovenskem je bila v tem obdobju že več kot 90-odstotna. Tako rekoč vsi otroci so obiskovali šolo, torej so bili evidentirani v uradnih šolskih aktih. Večina prebivalstva je pripadala rimskokatoliški veroizpovedi, v delu Prekmurja protestantski, in Cerkev je prav tako dokumentirala življenjske dogodke vernikov, krste, poroke, pogrebe. Vsi ti podatki so večinoma ohranjeni in preverljivi.
 

V Sloveniji imamo po zadnjih podatkih 187 prebivalcev, starih več kot sto let, kar je najmanj v tem desetletju, predvsem zaradi manjšega števila rojstev med prvo svetovno vojno. Kako se bo ta trend spreminjal v prihodnje?

Poleg manjšega števila rojstev med vojno je razlog tudi epidemija španske gripe tik po prvi svetovni vojni. Trend upadanja števila stoletnikov se bo sicer počasi umiril in spet začel naraščati. Med njimi bodo prevladovale ženske, manj bo moških, saj med moške stoletnike prihajajo generacije, ki so bile najbolj prizadete v drugi svetovni vojni. Trend bo za oba spola močno narasel po letu 2030.
 

Stoletniki so za vas nekakšna enciklopedija. Kdaj boste to enciklopedijo tudi izdali?

Z raziskavami stoletnikov sem se ukvarjal in se še vedno v prostem času in z lastnimi sredstvi. Pred leti sem kot znanstveni sodelavec z Inštitutom Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje prijavil raziskovalni projekt o dejavnikih dolgoživosti v Sloveniji, ki bi temeljil na raziskavah slovenskih stoletnikov. Pri tem nismo bili uspešni.
Izsledke svojih raziskav si sicer predstavljam v dveh knjigah. Prva bi bila znanstvena študija izsledkov o značilnostih slovenskih stoletnikov, s katerimi bi si lahko pomagali pri pripravi programov in strategij za reševanje problematike starajoče se družbe. V drugi knjigi bi predstavil intervjuje s stoletniki, v katerih bi v svojem pristnem jeziku in klenem slogu sami spregovorili o svojem življenju. V tej knjigi bi se razgrnila nacionalna, regionalna in lokalna zgodovinsko-etnološko-sociološka podoba 20. stoletja na Slovenskem, pri kateri bi raznolike intervjuvance povezovalo le eno: izjemna kronološka starost.


 

Ukvarjate se tudi z verifikacijo superstoletnikov. Kako poteka postopek in kolikšen delež ljudi, starih več kot 110 let, na svetu je sploh verificiranih?

V Sloveniji je verifikacija superstoletnikov zelo redek pojav, saj smo imeli do zdaj le tri, dve ženski [Katarino Marinič in Marijo Vencelj Maggi] in enega moškega [Nika Dragoša, ki je umrl letos], in še od teh je ena večino življenja preživela v Italiji. Kriteriji verifikacije so se z desetletji zaostrili in postali strogo znanstveni. Po današnjih standardih GRG (Gerontology Research Group) so za to potrebni najmanj trije dokumenti oziroma verodostojne kopije: iz prvih dvajsetih let osebe, to je rojstni ali krstni list, iz srednjega življenjskega obdobja, denimo dokazilo o poroki, ter nedavno izdan uradni dokument, na primer osebna izkaznica, ali mrliški list pokojnega superstoletnika. Seveda se morajo podatki pri vseh treh ujemati. Postopek verifikacije je dolgotrajen, saj je primerov veliko, med njim precej nepopolnih. GRG zaradi pomanjkanja časa in kadra in dolgotrajnosti postopkov v zadnjem času od živečih verificira le superstoletnike, starejše od 112 let. Menim, da je takšnih verificiranih superstoletnikov okrog 80 odstotkov. Potem so še znani, a zaradi različnih razlogov neverificirani ter neznani superstoletniki, za katere širša javnost izve šele ob smrti ali po njej; vsakih je po deset odstotkov. Posebna skupina so superstoletniki iz manj razvitih območij Afrike, večjega dela Azije in Latinske Amerike. Ti starosti ne morejo dokazati z izvirnimi dokumenti, pa tudi sicer je njihova starost dvomljiva, saj prihajajo iz območij, za katera je zaradi različnih dejavnikov značilna kratka življenjska doba.