Simbol japonske kulture gostoljubja

S prestižno Pritzkerjevo nagrado nagrajeni japonski arhitekt Šigeru Ban se je pridružil arhitektom in oblikovalcem, ki snujejo nova javna stranišča v Šibuji v Tokiu. Naredil je načrte za dve stranišči, ki vzbujata pozornost zlasti zaradi materiala, iz katerega sta izdelani – to je posebno »pametno« steklo, ki se spremeni v mlečno, ko uporabnik stranišča zaklene vrata.

Stranišča so eden od simbolov znamenite japonske kulture gostoljubja. Japonska Fundacija Nippon je pripravila projekt Tokijska javna stranišča (ang. Tokyo Toilet), s katerim bodo na 17 lokacijah v Šibuji v Tokiu prenovili javna stranišča. Štiri od teh so že na voljo za uporabo, dve bodo postavili do sredine septembra, preostale pa do pomladi prihodnje leto.

»Japonska je znana kot ena najčistejših držav na svetu. Celo javna stranišča imajo višji higienski standard kot drugje po svetu. A o njih kljub temu velja stereotipno prepričanje, da so temna, umazana, smrdeča in strašljiva,« pravijo v Fundaciji Nippon. Da bi odpravili te napačne predstave, se je fundacija v sodelovanju z mestno oblastjo odločila za prenovo 17 javnih stranišč.



K sodelovanju so povabili priznane oblikovalce in arhitekte. Tako eno, ki bo v parku Džingu-Dori, načrtuje japonski arhitekt Tadao Ando, odprli ga bodo čez dober teden dni. Prihodnje leto bosta med prenovljenimi še dve, ki ju bosta oblikovala japonski arhitekt Kengo Kuma in avstralski oblikovalec Marc Newson. Zanimivo ozadje ima tudi to, ki so ga že postavili v parku Ebisu in si ga je zamislil japonski notranji oblikovalec Masamiči Katajama. Navdihnila so ga prva primitivna japonska stranišča iz zgodovine. Sestavljeno je iz 15 betonskih sten, ki uporabnika vodijo do ženskega, moškega in mešanega stranišča.
 

V celoti izdelano iz stekla

Dve javni stranišči, ki sta prav tako že na voljo za uporabo ali ogled, je oblikoval s Pritzkerjevo nagrado nagrajeni japonski arhitekt Šigeru Ban. Stojita se v parkih Jojogi Fukamači in Haru no Ogava. In prav on si je zamislil stranišči v celoti iz »pametnega« stekla. To pomeni, da je steklo v osnovi prozorno, ko pa uporabnik vrata zaklene, se spremeni v mlečno in tako poskrbi za zasebnost. In zakaj se je odločil za tak material?

»Ob vstopu v javno stranišče nas skrbi njegova čistoča in ali ga kdo ravno tisti trenutek uporablja,« odgovarja 63-letni v Tokiu rojeni arhitekt Šigeru Ban in dodaja, da se z uporabo najnovejše tehnologije pri proizvodnji stekla tako že na daleč vidi, ali je stranišče prosto, uporabnik pa lahko preveri tudi, ali je čisto. Ponoči objekt deluje kot svetlobno telo, ki lepo osvetli park.
Sicer pa to ni prvič, da je Šigeru Ban uporabil nenavaden material. Že ves čas svojega delovanja išče inovativne načine in materiale za gradnjo zasebnih in tudi javnih stavb.



Zaslovel pa je z inovativno uporabo papirja oz. recikliranih kartonskih cevi, iz katerih gradi hiše in zavetišča za žrtve naravnih nesreč in begunce, ki so izgubili svoje domove. Že leta 1995 je ustanovil prostovoljno združenje arhitektov VAN (ang. Voluntary Architects Network), s katero se loteva tovrstnih projektov. Prva taka bivališča je postavil za žrtve genocida v Ruandi in nato žrtve potresa v Kobeju na Japonskem.

Šlo je za tipske bivalnike iz kartona, ki so jih pozneje uporabili tudi drugje po svetu. Stene teh bivalnikov so iz kartonastih cevi, streha je iz papirja in plastike, temelji pa zabojev za pivo, obteženih s peskom. Papirnati material, ki ga uporablja Ban, je prestal vse tehnične in varnostne preizkuse, ki so pokazali, da gre za trden material, odporen proti vremenskim vplivom, lahek za prevoz in primeren za recikliranje, gradnja z njimi pa je hitra.

Tudi najprestižnejšo nagrado na področju arhitekture – Pritzkerjevo nagrado – so mu leta 2014 podelili za inovativno rabo materialov. In sicer za stavbe, ki »ponujajo zatočišče, omogočajo druženje ali opravljanje verskih obredov tistim, ki so doživeli velike izgube in opustošenje«.
 

Na območjih naravnih katastrof

Ban že več kot 25 let potuje na območja naravnih katastrof in tam skupaj z lokalnim prebivalstvom, prostovoljci in študenti načrtuje ter gradi preproste in nizkocenovne stavbe, ki jih je mogoče reciklirati. Tako je poskrbel za streho nad glavo za več tisoč preživelih v katastrofah v Ruandi, Indiji, na Kitajskem in Japonskem.

V tem času so nastale številne hiše in stavbe, ki so vzbudile zanimanje javnosti. Iz recikliranega kartona je tudi zase postavil počitniško hišo ob vznožju gore Fudži.



Inovativna in posebna je tudi začasna cerkev, ki jo je po potresu postavil v kraju Christchurch na Novi Zelandiji. Stara je bila namreč nepopravljivo poškodovana v katastrofalnem potresu, ki je leta 2011 razdejal omenjeno mesto. Po njegovih načrtih so tam začeli postavljati novo katedralo, pri gradnji pa uporabili plastiko za obloge in kartonaste cevi za vlivanje betonskih stebrov. Tudi začasna dvorana za koncerte je nastala na podoben način oziroma iz podobnih materialov v popotresni L’Aquili v Italiji.
Toda Ban, ki pravi, da ni izumil ničesar novega, le obstoječi material uporablja na drugačen način, je svetovno znan tudi po drugih materialih in stavbah.

Med prepoznavne spadata nomadski muzej iz ladijskih zabojnikov, ki ga je postavil leta 2006 v Santa Monici v Kaliforniji, in muzej Pompidou v francoskem Metzu, ki je sicer trajen, vendar ga je načrtoval v enakem duhu kot druge svoje objekte. Poleg arhitekture se občasno poda tudi na področje industrijskega oblikovanja. Tako so v njegovem biroju nastali različni večji in manjši kosi pohištva od stolov do svetil. Pred leti je za finsko podjetje Artek oblikoval pohištveni sistem 10, pohištvo, narejeno iz kompozitnega materiala, mešanice recikliranega papirja in plastike.



Med njegovimi najnovejšimi projekti pa je 19-nadstropna terasasta stolpnica, ki jo gradijo iz masivnega lesa v Vancouvru v Kanadi. To je Banov prvi projekt v omenjeni državi, prav tako pa naj bi bila to najvišja stolpnica iz lesa v kombinaciji z betonom.