Šestdeset sekund, ki je odšlo v filmsko zgodovino

Ko sta Roger Moore in Liv Ullmann v oskarjevski noči leta 1973 napovedala kipec za glavno moško vlogo in je na oder stopila mlada Indijanka v obleki iz jelenove kože, se je naslednjih šestdeset sekund zapisalo v filmsko zgodovino. Predstavnica plemena Apači, takrat tudi predsednica nacionalnega komiteja za afirmativno podobo ameriških staroselcev, je namreč sporočila, da igralec Marlon Brando ne more sprejeti nagrade zaradi odnosa filmske industrije do ameriških staroselcev. Odziv v dvorani je bil mešanica žvižgov in aplavza, Indijanka z imenom Sacheen Littlefeather pa je postala začetnica trenda, ki traja še danes: podelitev filmskih nagrad nemalokrat postane tudi oder za politične izjave.

Smisel za humor

Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti se ji skoraj po petdesetih letih od tiste noči uradno opravičuje. »Odziv na vašo izjavo je bil neupravičen,« je v junijskem pismu zapisal tedanji predsednik akademije David Rubin. »Breme, ki ste ga preživeli, je nepopravljivo. Predolgo je bil pogum, ki ste ga pokazali, nepriznan. Za to se vam iskreno opravičujemo in vas iskreno občudujemo.« V sredini septembra je načrtovan tudi večer pogovorov, refleksij, zdravljenja in praznovanja, vključno z nastopom Littlefeatherjeve in drugih iz združenja staroselcev. Kot je še zapisal Rubin, nas njena močna izjava še naprej opominja na nujnost spoštovanja človekovega dostojanstva.

Danes 75-letna Littlefeatherjeva je opravičilo označila za uresničitev sanj. »Indijanci smo zelo potrpežljivi ljudje, minilo je šele 50 let. Imamo smisel za humor, to je naš način preživetja,« je dejala in opozorila, da so se stvari vendar spremenile na bolje. V tistem večeru pred pol stoletja je namreč v svojem govoru izrazila upanje, da se bodo nekoč lahko srečali z ljubeznijo v srcih in mislih.

Tarča sovražnosti in lažnih govoric

Kot je igralka in borka za pravice domorodnih Američanov pred dnevoma povedala za uradno stran akademije, blog A.frame, je morala Marlonu Brandu obljubiti, da se kipca ne bo niti dotaknila. V spremstvu igralčeve osebne tajnice je prispela na podelitev oskarjev le nekaj minut, preden je stopila na oder, da bi »prevzela« Brandovega oskarja za njegovo ikonično vlogo Vita Corleoneja v filmu Boter Francisa Forda Coppole. A tik pred tem so jo organizatorji obvestili, da je 739 besed dolgo besedilo, ki ga je pripravil Brando, predolgo, da bi ga lahko brala med televizijskim prenosom. Na voljo je namreč imela le 60 sekund, da strne igralčevo sporočilo. Takrat 26-letna Indijanka se je soočila tudi s fizično agresijo zvezdnika vesternov, Johna Wayna, pred katerim jo je moralo ubraniti več varnostnikov. Po slovesnosti je težko našla delo v filmski industriji, bila je tarča sovražnosti in lažnih govoric. Velik del svoje kariere je posvetila aktivizmu in organizaciji za uprizoritvene umetnosti za domorodne igralce. Kljub obsodbi nekaterih v Hollywoodu, ki se niso strinjali z njo, pa je prejela podporo številnih drugih aktivistov za človekove pravice, kot sta Coretta Scott King in Cesar Chavez. »Vedela sem, da sem naredila pravo stvar,« je še povedala za A.frame.

A kako sta se z Marlonom Brandom sploh spoznala? Igralcu je kakšno leto pred oskarji pisala pismo, potem jo je poklical. Dejala je, da sta imela veliko skupnega, pogovarjala sta se o Indijancih, politiki, aktivizmu. Ko ji je telefoniral večer pred podelitvijo filmskih nagrad in jo vprašal, ali ima kaj obleči, mu je povedala za obleko z resicami, mokasine in gumice za lase. Pripravila je kovček in odšla v Los Angeles v njegovo hišo. Po prireditvi sta skupaj spremljala odzive na njen nastop na televizijskem sprejemniku. »Dobro si opravila,« jo je pohvalil igralec, ki je takrat že imel zlati kipec za vlogo Terryja Malloya v filmu Na pristaniški obali.